Ljubezen do sebe in drugih zahteva zavezanost in trdnost, ki ni metuljčkasto čustvo, letajoč s cveta na cvet, ampak izbira, odkrivajo novodobni dušeslovci – Kaj pomeni, najlažje doumemo, če pod drobnogled vzamemo starogrški pojem agape, bratsko ljubezen med vsemi čutečimi bitji – izvira iz človekove potrebe po tem, da pripada skupnosti, naravi, vesolju, njegove potrebe, da nanizano soustvarja z najboljšim, kar je.
Ko govorimo o ljubezni, imamo navadno v mislih in na jeziku čustvo, ki ga izkusimo med bližnjimi, torej v odnosu starši–otrok pa ono, ki nas izstreli v vznesenost, ko se zaljubimo, torej zaljubljenost oziroma romantično ljubezen, kvečjemu še ljubezen, ki utrjuje prijateljske vezi. Ko govorimo o medčloveških odnosih v podjetju, v katerem delamo, ali na splošno med ljudmi, kjer koli se že srečujemo, naj je to v zdravstveni ordinaciji ali na blagajni v trgovini ali ob vljudnostnem pozdravu, ki si ga izmenjamo na planinskih poteh, ljubezen ni nekaj, kar nam najprej pride na misel.
Za umanjkanje ljubezni v nanizanih okoliščinah imamo dobre razloge. Jemljemo jo kot čustvo. Ko nas to prežame, ko ljubimo, se počutimo dobro, celo blaženo. Čustvo pa je tudi minljivo, muhasto in, tudi v najboljšem primeru, odporno proti logiki. Ljubimo, romantično, seve, brez razloga ali pa prav zaradi tega sploh ljubimo. Ni naključje, da ljubezen povezujemo s srcem, ne z glavo.
Ljubezen do sebe je izbira
Romantična ljubezen je čudovita, in vendar je neuporabna, ko naj bi jo, vsaj tako nas učijo novodobni dušeslovci, vtkali v odnos do sebe in soljudi. Ko imamo opraviti s svojo ali tujo bolečino, trpljenjem, ki izvira iz nepravičnosti na svetu, si s kapricastim čustvom ne moremo dosti pomagati. Ljubezen do sebe in drugih namreč zahteva zavezanost in trdnost. Potrebuje drugačno ljubezen, ki ni metuljčkasto čustvo, ampak izbira.
Zamisel, da je ljubezen sploh lahko izbira, zveni brezglavo, in vendar ni. Če ste že dolgo v ljubezenski zvezi s kom, potem ste že izkusili, da prej ali slej ta kot romantično čustvo izzveni, in ko se to zgodi, ljubezen postane izbira, prostovoljna zaveza, da si z nekom kot človek s človekom delimo življenje. Ljubezen kot izbira je ljubezen, ki so jo stari Grki imenovali agape. Agape pomeni razumeti, sočutiti, vložiti vso svojo voljo v dejanja, ki so v blagor sočloveka, soljudi oziroma čutečih bitij, vsega stvarstva na splošno. Ni prekipevajoče, vzneseno in minljivo, je vseprežemajoča in neusahljiva moč. Trdna, ustvarjalna in zmeraj v toku. Nikomur ne da več ali manj, vselej je na voljo, zmeraj v blagor in blagoslov.
Če delujemo proti čustvom, delujemo naravi
Agape izvira iz človekove potrebe po tem, da pripada skupnosti, naravi, vesolju, njegove potrebe, da nanizano soustvarja z najboljšim, kar premore. Je lepilo, ki ga povezuje z vsemi ljudmi na svetu, ga označuje kot pripadnika velike družine, človeštva, z vsemi bitji, naravo, vesoljem. Takšna ljubezen ni ne šibka ne pasivna. Je dejavna, usmerjena k ohranjanju in širjenju (človeške) skupnosti in narave. Je voljnost in pripravljenost služiti naravi, delati zanjo in ne kloniti ob prvi oviri, temveč vztrajati. Kdor deluje zoper čuteča bitja, deluje proti naravi in stvarstvu. Če se človek na tuje sovraštvo in jezo odzove s svojim sovraštvom in jezo, še poglobi razkol v svetu, toda razpoko bo zacelil, ako se nanju odzove z ljubeznijo.
Ljubezen v pomenu agape pomeni zavedanje, da je vse v naravi povezano z vsem in da smo vsi povezani z vsemi. Vse in vsi smo pomemben košček mozaika. Kdor škodi sebi ali drugim ali bitju ali stvari, pravzaprav kruši, slabi celoto, katere del je tudi sam.
Zavezujoča izbira
V pomenu agape se ljudje odločimo za to, da (po)delimo svojo moč ljudem, bitjem in rečem. Lahko izberemo ljubezen do vsega in vseh, začenši, seveda, z brezpogojno ljubeznijo do sebe.
Zavezanost takšni ljubezni ne pomeni, da bomo poslej imeli na voljo manj ljubezni do bližnjih in na splošno vseh, za katere pravimo, da so nam prirasli k srcu, prav nasprotno, kajti z njo krepimo svojo celovitost in celovitost vsega, čemur pripadamo. Pomeni, da do ničesar in nikogar v svetu nismo brezbrižni, zaradi česar krepimo ljubezen, lepoto in vse dobro na splošno. Eliezer Wiesel, predavatelj in pisatelj, ki je preživel koncentracijsko taborišče Aushcwitz, je razložil: »Nasprotje ljubezni ni sovraštvo, temveč brezbrižnost. Nasprotje lepote ni grdost, ampak brezbrižnost. Nasprotje vere ni kriva vera ali brezvera, marveč brezbrižnost. In nasprotje življenja ni smrt, ampak brezbrižnost.«
Podobno je razložil tudi Mahatma Gandi: »Kjer je ljubezen, je življenje.« In še pojasnil: »Ko bo moč ljubezni preglasila, prevladala nad ljubeznijo do moči, bo svet deležen miru.«
Ljubezen, o kateri sta govorila Gandi in Wiesel, ni šibka, ni nerazumna. Je močna, ustvarjalna in vseobsegajoča. Spodbuja nas k temu, da sebe in druge jemljemo kot celovita bitja, v vsem, kar smo, in to brezpogojno. Ne rečemo zase ljubim se, a sovražim svojo lenobnost ali katero drugo lastnost. Ljubim se v vsem, kar sem, z vsemi sencami in protislovlji vred. Enako, seve, ravnamo tudi v odnosu do drugih. Protislovja ne izključujejo ljubezni v pomenu agape, ne pešajo zmožnosti ljubiti in ustvarjati, ne hromijo, ampak prav nasprotno, spodbujajo k ljubečemu delovanju, življenju. Ali kakor je zapisal F. Scott Fitzgerald, ko je opisoval zmožnost inteligentnih ljudi, da sprejmejo v svoj um dve nasprotujoči si ideji in še vedno delujejo: »Človek mora znati videti, da so stvari brezupne, in vseeno biti odločen, da jih izboljša.«
Ko ljubimo, smo povezani sami s seboj
Živeti z ljubeznijo pomeni biti bolje povezan sam s seboj, z namero, da si dovolimo rasti, zoreti, hkrati pa, da smo bolje povezani z vsem stvarstvom, z vsemi bitji. Delo in sodelovanje z drugimi, pa naj je to v službi ali kjer koli drugje, ni več muka, ampak je ozaveščen proces prispevanja k izboljšanju, žlahtenju sveta. Ko živimo z izbiro o zavezanosti ljubezni, »postanemo sprememba, ki bi si jo želeli videti v svetu,« kot je to ubesedil Mahatma Gandi.
Ko se kdo zaveže k ljubezni v pomenu agape, ne pomeni, da je slep in gluh za svoje in tuje napake, slabosti. Je pa res, da poslej svojih ustvarjalnih moči ne trati z vlaganjem v boj proti njim, kajti tako jih samo še razraste, marveč z vlaganjem v to, da soustvarja sebe in svet, v katerih ni več razloga zanje. Torej se ne bojuje proti nasilju, ampak za mir in spravo, ni proti tekmovalnosti, temveč za sodelovanje.
