Zabave ob koktajlih in druge, na katerih, denimo, praznujemo nekogaršnji rojstni dan, uspešni zagovor diplomskega dela, odprtje slikarske razstave ali kaj desetega, vzbujajo precejšno pozornost znanstvenikov – seveda ne (zgolj) s stališča udeležbe. Psihologi jih vzamejo pod drobnogled, ker jim je zanimivo proučevati, kako na njih nastajajo manjše skupine sogovornikov, se spet razklenejo in tvorijo nove.
Njihovo pozornost je pritegnilo tudi to, kako je mogoče, da sploh kdo, ki je obdan z množico ljudi, zmore slediti besedam najbližjih sogovornikov, hkrati pa ne slišati pogovorov vseh drugih, ki brbotajo v ozadju, a to le do tedaj, ko kdo izmed onih, ki ne govorijo z vami, ne omeni vašega imena ali pripoveduje o čem drugem, kar vas zelo zanima. Tedaj zastrižete z ušesi, morda celo zapustite sobesednika ali dva, s katerima ste zapleteni v pogovor, in se pridružite skupinici, v kateri poteka za vas očitno bolj zanimiv pogovor. Zakaj to počnemo, dušeslovci še niso dognali. Se pa je zvočne razčlenitve zabave z akustičnega stališča že v prejšnjem stoletju lotil fizik William R. MacLean. Hotel je preveriti, zakaj se zabave po navadi začnejo prav po tiho, potem pa so čedalje bučnejše, in še, kako to, da prav tedaj, ko so bolj glasne, pogovor med več sobesedniki navadno zamre, živahnejši pa postane oni v paru.
Bučne ali ne
William R. MacLean je izsledke študije objavil v članku O akustiki koktajl zabav leta 1959. Njegovo ključno odkritje je bilo, da to, kako glasna ali tiha bo zabava, pravzaprav ni odvisno od števila ljudi, ki so na njej, ampak od akustičnih lastnosti prostora, v katerem slavijo, in, kakopak, od tega, ali so gosti olikani ali ne. Pa pojdimo po vrsti.
Ko smo na zabavi, je odstrl raziskovalec, smo izpostavljeni neposrednemu in posrednemu zvoku; prvi prihaja od človeka, s katerim smo se ravnokar zapletli v pogovor, drugi pa ima daljšo pot do naših ušes. Vir posrednega zvoka so vsi ljudje, ki tedaj kaj razlagajo, vsi drugi zvoki, glasba v živo, padec vilic na tla ipd., ki se, preden jih zaznamo, odbijajo od sten, od pohištva in vsega drugega, kar je v prostoru.
Predstavljajte si, da zabavo sestavlja več skupinic ljudi, ki se drug z drugim pogovarjajo, eden govori, drugi pa mu prisluhnejo, medtem kaj prigriznejo in popijejo. Če so gosti res omikani in spoštujejo bonton, potem pazijo na to, da nihče ne poskuša preglasiti drugega. Vi ste, kakopak, dobro vzgojeni, to pa pomeni, da prav po tiho srkate pijačo in pozorno prisluhnete govorcu v svoji skupinici, ki ga razločno slišite, vse druge zvoke – zlasti besede govorcev v drugih skupinicah – dojemate kakor mrmranje v ozadju, zvočno kuliso. Kot poslušalec slišite neposredni zvok sobesednika v svoji skupini in posredni zvok vseh drugih na zabavi. Zabava po njegovem dognanju ni bučna vse dotlej, »dokler moč neposrednega zvoka prekaša moč posrednega«, ali, povedano drugače, zvočna kulisa ne preglasi glasu sobesednika, tako da res vemo, o čem govori, ne le vljudno kimamo, češ, slišim te in razumem, čeprav v resnici ujamemo le vsako tretjo besedo.
V trenutku, ko posredni zvok preglasi neposrednega, se znajdete v zadregi, kako naj vendar slišite, kaj vam sobesednik govori. MacLean je odkril, da se govorec v tem primeru večinoma odloči govoriti glasneje. Takšna prva pomoč zaleže, a le do trenutka, dokler tega ne naredijo vsi na zabavi, kajti dvig glasu vseh pomeni, da je posredni zvok sčasoma močnejši, torej bi morali vsi govorci spet zvišati glas in tako naprej.
Tudi če vsi zvoki – navadno na povabilo gostitelja, naj družno nazdravite slavljencu – za trenutek zamrejo, tišina, tako nas učijo izkušnje, znanstvene raziskave pa temu pritrjujejo, ne traja prav dolgo. Takoj ko začnejo gosti spet kramljati drug z drugim, glasnost sčasoma narašča, in to vse do točke, na kateri je bila pred prekinitvijo. Če je to pomenilo, da je bila tedaj svatba, denimo, že tako bučna, da nihče več ni prav slišal najbližjega, bo prav kmalu spet tako, čeprav so skoraj minuto vsi med nazdravljanjem držali jezik za zobmi.
Povej na uho
Ko na zabavi posredni zvok preglasi neposrednega, imajo udeleženci še eno rešitev, kako si kljub bučnosti izmenjati misli tudi, ko nimajo telepatskih sposobnosti. MacLean je razložil: moč zvoka, ki prihaja do vaših ušes iz ust človeka, s katerim se pogovarjate, se spreminja glede na kvadrat razdalje med vama. Povedano preprosteje – če sobesednik naredi korak naprej in trikratno zmanjša razdaljo med vama, ga boste slišali devetkrat bolje, ne da bi povzdignil glas in ne da bi se pri tem zmanjšala glasnost zabave nasploh.
Bolj ko je zabava bučna, večja je verjetnost, tako znanstvenik, da bodo skupine začele razpadati, oziroma da bo iz nekaj večjih nastalo več manjših. Razlog je preprost – če naj sobesedniki slišijo drug drugega, morajo stopiti bližje, to pa je, odvisno od hrupnosti, v nekaterih primerih mogoče le, če so prav blizu skupaj. Če ste začeli zabavo za mizo, za katero je sedelo ducat ljudi in ste vsi kramljali z vsemi, sčasoma nastajajo skupine s po tremi sogovorniki, vi in vaš sosed levo in desno, morda pa je naposled, ko se kdo odloči začiniti zabavo še z navijanjem glasbe, pogovor mogoč le še v paru, in to tako, da drug drugemu besede skoraj zakričita v uho.
Od šepetanja do ploskanja
Glasnost zvoka izražamo v decibelih (dB), pri čemer 0 dB pomeni najmanjšo moč zvoka, ki ga človekovo uho še lahko zazna. Da si lažje predstavljamo, kako glasni smo lahko, navajamo jakost zvoka nekaterih dejavnosti. Zamolkli šepet, mrmranje v knjižnični čitalnici ima 30 dB, normalni pogovor med dvema od 60 do 65 dB, približno toliko glasno nam je tudi v poslovnem prostoru, v katerem sedi okoli 10 ljudi, ki pridno tipkajo na računalnik in vsaj dva izmed njih govorita ali se najmanj eden pogovarja po telefonu, če pa kdo uporabi še iglični tiskalnik, lahko zvok naraste celo do 100 dB. V polni restavraciji smo v povprečju izpostavljeni govoru, ropotanju in drugi množici zvokov od 70 do 75 dB, šolski zvonec, ki oznani začetek in konec učne ure, pa 75 dB. Povprečni aplavz po koncu gledališke predstave naj bi bil enako močan kakor zvok kosilnice, 85 dB. Zakaj nam je težko sporazumeti se v disku? Ker je v povprečju v njem glasno za 120 dB! Za primerjavo še podatek, da se sirena, ki oznanja preplah, oglaša s 130 dB.