Se vam večkrat zgodi, da hodite naokoli z glavo v oblakih? Se med delom, sestankom, predavanji zalotite, da ste se zastrmeli skozi okno ali že kam, utrinjajo se vam misli, ki imajo veze z vsem drugim, samo s tem, kar trenutno počnete, nič? So vas učitelji pogosto opominjali, naj se vendar že zberete in nehate sanjati pri belem dnevu?
Od mladih nog so nam vcepljali, da sanjariti sicer ni prepovedano, vendar ni niti zaželeno, še posebno ko odrastemo, ne, kajti postavljati gradove v oblakih se odgovornim menda ne spodobi oziroma od tega ni nič koristi. Zaradi sanjarij naj bi trpeli naša pozornost in učinkovitost, prav sanjarije naj bi bile glavni krivec, da imamo težave shajati z resničnostjo oziroma si o njej sploh naliti čistega vina. Torej je za nas najbolje, da se jim odrečemo, bi lahko sklepali. Zmotno.
Otroci in najstniki sanjarijo več kot odrasli. V domišljiji varno, brez tveganja raziskujejo različne možnosti, se preizkusijo v različnih identitetah, vlogah, iščejo samega sebe. Z odraslostjo tudi naši cilji in želje postanejo bolj jasni in stvarni, zato manj tuhtamo o njih, a še vedno veliko sanjarimo o prihodnosti. Čeprav so nekateri bolj nagnjeni k sanjarjenju kot drugi, to še ne pomeni, da imajo težave z ohranjanjem stika z resničnostjo in pravim življenjem, poudarjajo novodobni dušeslovci. Steven Lynn in Judith Rhue sta, denimo, dokazala, da sanjači niso nič manj uspešni ali prilagodljivi kot oni, ki jim je svet sanjarij tuj. Še več, iz sanjarjenja naj bi vzklile številne ustvarjalne zamisli, je razvidno tudi iz izsledkov raziskave psihologov Benjamina Bairda in Jonathana Schoolerja z univerze v Kaliforniji. V omenjeni študiji je sodelovalo 450 študentov, ki so morali opraviti standardni preizkus ustvarjalnosti. V dveh minutah so se morali domisliti čim več običajnih in neobičajnih načinov, kako uporabiti predmete, ki jih srečujemo vsak dan, denimo zobotrebec, zidak, obešalnik. Nato so imeli dobrih deset minut odmora. Razdelili so jih v štiri skupine; prva je počivala v mirni sobi, druga je reševala miselno nalogo, tretja se je morala zaposliti z nečim čim bolj dolgočasnim, kot je denimo zavezovanje vezalk. Namen je bil, da jim začno iz dolgočasja begati misli. Četrta skupina je bila nadzorna in ni imela odmora. Po njem so vsi zopet reševali teste ustvarjalnosti, ponovili so tudi prvega. Zanimivo je, da so se prav tisti, ki so se med odmorom dolgočasili, odrezali bolje od preostalih. Domislili so se skoraj polovico več neobičajnih načinov uporabe omenjenih predmetov. Ko so jih povprašali še za druge, nove predmete, so se vse skupine enako odrezale. Schooler meni, da je tretja prav zaradi odmora, ki ga je lahko izkoristila za sanjarjenje, dobila nove zamisli. |
Psihologa Daniel Gilbert in Matthew Killingsworth z univerze Harvard sta dognala, da vsak kdaj zaplava v sanjarjenje, pravzaprav se naše misli brez očitnega repa in glave utrinjajo druga za drugo skoraj polovico časa, ko smo budni. Če v povprečju spimo osem ur, je izračun, koliko časa sanjarimo, preprost – osem ur, kakopak.
Vsi torej sanjarimo, a zanimivo je, da mnogi to le stežka priznajo. Raziskovalci z univerze v Minnesoti so odkrili, da se kar tri četrtina vprašanih sramuje drugim povedati, da se predajajo sanjarjenju, še bolj pa so negotovi, da bi komu zaupali, o čem dajejo svoji domišljiji prosto pot. A za to res ni pravega razloga, osvetljujejo novodobni dušeslovci, sanjarjenje ni zapravljanje časa, kot mnogi žugajo, temveč nam odpira vrata v svet ustvarjalnosti, nam pomaga dosegati cilje, izražati najbolj skrite želje in upe ter shajati z največjimi strahovi.
Sanjarjenje naj bi po mnenju mnogih ustvarjalo zmedo v naši glavi in motilo našo pozornost, vendar so njegovi učinki ravno nasprotni, razlaga psiholog Eric Klinger. Pomaga nam vztrajati pri izpolnitvi načrtov, spominja na to, kaj prihaja, kaj moramo postoriti na poti do želenega cilja. Pripravlja nas na nove razmere, in sicer tako, da jih v glavi že nekajkrat odigramo in predvidimo zaključke. Prek sanjarjenja načrtujemo prihodnost in predelamo ostanke preteklosti, da iz njih izluščimo kaj dobrega in uporabnega, se torej česa naučimo.
Ker se sanjarije tesno povezane z osebnimi cilji, se razlikujejo od človeka do človeka. Niso vir novih informacij, temveč nam zgolj potrjujejo in osvetljujejo tisto, kar že vemo o sebi. Prav zato jih ne poskušajte zatreti, bodite pozorni na njih, odkrile vam bodo marsikaj. So podobno pomenljive kakor sanje.
Res je, da smo med sanjarjenjem nekoliko odmaknjeni, ločeni od resničnega dogajanja, trenutne situacije, v kateri smo, a prav zaradi tega smo bolj dojemljivi, dovzetni za zamisli, utrinke, ki brbotajo v našem nezavednem. Sanjarij ne smemo jemati preveč dobesedno, saj je njihovo sporočilo pogosto enako šifrirano, kot je sporočilo sanj.
Če sanjarite o tem, da ste filmska zvezda ali srčni kirurg, to še ne pomeni, da vam vaša podzavest govori, da se morate na vse pretege potruditi za izpolnitev te želje, so zgolj ključ, ki vam odpira vrata do vaših pravih hrepenenj, so torej namig, znamenje, podobno kot so sanjski simboli. Sami morate odkriti, kaj vam želijo povedati. Svoje sanjarije morda lahko izživite že z obiskom igralskega tečaja ali z branjem knjige na to temo.
Junak ali mučenik
Čeprav se ljudje po vsebini sanjarij, kot smo že poudarili, zelo razlikujemo, bi glede na poglavitno rdečo nit vendar lahko vse razdelili v dve veliki zgodbi: o nepremagljivem junaku in trpečem mučeniku. Prva je značilnejša za moške, druga za ženske. Z nepremagljivim junakom sanjač izživi svojo željo po tem, da bi bil uspešen in mogočen. Denimo kot nadarjen glasbenik, zmagovit športnik ali čislan znanstvenik. Morda tako premaga svoje strahove, na primer pred letenjem ali višino, in si s tem pridobi občudovanje drugih. Take fantazije so izraz potrebe po nadzoru in moči, pa tudi želje, da bi se dvignili nad nepomembnimi malenkostmi vsakdanjika.
Trpeči mučeniki so prepričani, da jih drugi ne cenijo dovolj ali jih ne razumejo, zato v domišljijskem svetu izživijo potrebo, da bi drugi obžalovali svojo sebičnost in jim priznali, kako čudovita so. Kot denimo sanjarjenje o tem, da je nekdanji partner, ki vas je zapustil, prišel do vas in vas prosil za odpuščanje, ali pa je družinski član, s katerim sta v napetih odnosih, prevzel vso krivdo nase, kajti zdaj je končno spoznal, kako hudo se je motil in kakšno krivico vam je storil.
Sanjarjenju se pogosto predajamo, ko želimo zbežati pred resničnostjo, smo pod stresom, nas mučijo težave ali se dolgočasimo. Takrat je drugačen, idealen svet, ki ga ustvarimo v glavi, še kako privlačen in kot oaza sredi puščave, razlaga psiholog Cliff Arnall.
Sanjarije, h katerim se vedno znova vračamo, lahko pomenijo, da je čas, da v življenju naredimo določene spremembe in pometemo pred lastnim pragom. Ta je lahko majhna, denimo da si poiščemo nov konjiček in si damo možnost izživeti svoje sanje. Prav tako nam lahko zatekanje k sanjarijam, ob katerih smo se počutili srečne in varne, pomaga soočiti se s problemi, pred katerimi v resničnem življenju že predolgo bežimo. Sanjarjenje je tako lahko včasih tudi terapevtsko, saj izboljša naše razpoloženje in nas sprosti.
