Avtomatsko pisanje, imenovano tudi psihografija, je veščina pisanja, pri kateri pisec z budno zavestjo ne nadzira gibov roke, s katero drsi po papirju s pisalom. Veščina je bila prvič omenjena konec 19. stoletja, vendar ne kot orodje, s katerim si pisec utira pot do svoje podzavesti, marveč kot metoda, s katero naveže stik z nevidnim svetom duhov. Ti namreč prevzamejo nadzor nad njegovo roko in mu odstrejo svoje modrosti. Izraz je prvi uporabil Hippolyte Taine v predgovoru k tretji izdaji svoje knjige De l'intelligence, ki je izšla leta 1878, in je z njim označil eno izmed spiritističnih metod.
O tem, da je nekaj (nekdo) prevzelo nadzor nad njihovo roko in pisalo, je med drugimi pripovedoval portugalski pisatelj Fernando Pessoa. Dejal je, da kdaj med ustvarjanjem čuti, kakor da ni sam svoj, marveč ga ima v oblasti nekaj, kar ni od tega sveta. V desnici naj bi imel nenavadne občutke, roka se je tedaj tudi začela premikati neodvisno od njegove volje. Leta 1975 pa je Wendy Hart objavila prigode kapitana Nicholasa Moora, ki je preminil v prvi polovici 17. stoletja, pri tem pa trdila, da je bil prav duh pokojnega kapitana tisti, ki ji je vodil roko in potemtakem »pisal«. Pisatelj Arthur Conan Doyle je v delu The New Revelation (Novo odkritje), to je izšlo leta 1918, razložil, da med avtomatskim pisanjem nadzor nad piščevo roko prevzame ali njegova podzavest ali neko od njega neodvisno, nevidno duhovno bitje. Med pisci, ki trdijo, da so njihova dela nastajala z avtomatskim pisanjem, so ameriška pesnica Jane Roberts, psihologinja Helen Schucman in Neal Donald Walsch, avtor priljubljenih del v nizu Pogovori z bogom.
Modri višji jaz
Naj opravljate poklic, ki zahteva pisanje ali ne, bržkone se vam je že kdaj zgodilo, da vam je pod roke prišel kak vaš zapis, in ko ste ga prebrali, ste bili prevzeti, koliko modrosti je v njem. Mogoče ste brskali po stari pošti v svojem elektronskem nabiralniku in odkrili, da ste kakemu prijatelju v bodrilo ob njegovi stiski dali dober nasvet, ki bi tudi vam prav prišel. Ali pa vam je med čiščenjem prišla v roke voščilnica za rojstni dan, ki ste jo namenili kateremu družinskemu članu, in še sami ne morete verjeti, kako dobro ste jo sestavili.
Po mnenju novodobnih šamanov je vsak moder, ko da glavno besedo svojemu višjemu jazu, odtegne pa jo budnemu umu, ki pametuje o vsakdanjih preizkušnjah, tehta in kupčuje, njegove besede in odločitve pa izvirajo iz strahu, ne iz brezpogojne ljubezni kot besede višjega jaza. Zadnjega lahko imenujemo tudi notranji jaz, srčika duše, skratka nekaj, kar bolje od vsakdanjega budnega uma ve, zakaj ste tukaj in kaj vam je početi, da bi naredili korak naprej v osebnostnem in duhovnem razvoju.
Ko nas kaj posebno tare, se nam je v vrtincu čustev in skrbi težko odmakniti od pameti vsakdanjega uma, prisluhniti pa višjemu jazu, čeprav je prav njegov glas ta, ki nam lahko najbolje svetuje. Ena izmed metod, po katerih se lahko dokopljete do svojega najboljšega svetovalca, je avtomatsko pisanje. Zanj potrebujete, če ste vešči tipkanja, računalnik, če pa ne, zaležeta list papirja in pisalo.
(Na)pišite (si)
Najprej umirite svoj vsakdanji um – telesno in miselno se čim bolj sprostite, lahko zrete v plamen sveče, spočijete pogled na drevesu pred oknom, zgolj spremljajoč svoje misli, ne da bi jih razvijali ali se vanje poglabljali. Ko ste mirni, se usedite za mizo s pisalom in papirjem ali za računalnik. Prosite svoj višji jaz, naj vam svetuje, kako naj rešite neki problem, ki vas posebno tare, in začnite pisati na prazen list ali tipkati v prazen dokument. Prvi stavek naj bo: »Moj višji jaz mi v... tej zadevi, svetuje, naj...« Nadaljujte stavek, ne da bi tuhtali, kaj pišete, naj se prsti sami premikajo.
 |
Avtomatsko pisanje na računalnik je primerno za ljudi, ki so vešči tipkanja. Foto: Shutterstock |
Ko boste poskusili prvič, se vam utegne po začetku stavka roka ustaviti, a se ne ozirajte na to, osredotočite se na namero, da vam višji jaz svetuje, hkrati pa pišite, kar vam pride na misel, brez samocenzure in ustavljanja, hoteč razumeti ali sproti razčlenjevati, kaj katera beseda pomeni. Lahko napišete, da se počutite smešno, ko kar v tri dni nekaj klamfate, in vendar se ne pozabite sproti opomniti, kaj je vaša trdna namera. Recimo: »Nič mi ne pride na misel, a vem, da mi je moj višji jaz voljan prav zdaj odkriti, kako naj ravnam v... zadevi, in mi tudi svetuje. Oblaki se sprehajajo po nebu, višji jaz sije sonce na blatno poljano, v njej vidim odtise otroških stopal...« In tako naprej. Ključna je vaša notranja namera, prav zdaj sprejemate nasvet svojega višjega jaza in ga zmorete tudi preliti v besede.
Vaja, seveda, dela mojstra. Večkrat ko se boste lotili avtomatskega pisanja, lažje vam bo šlo od rok, manj boste dovolili vsakdanji budni zavesti, da se vpleta, poskušajoč nadzirati pisanje. Kdaj je lažje, če pred avtomatskim pisanjem meditirate ali kako drugače umirjate brbotavi vsakdanji um. Avtomatsko naj bi pisali med četrt do pol ure, ne več, pisanje sklenete z zahvalo višjemu jazu, ker vam je svetoval, in s prošnjo, da v prihodnje še lažje navežete stik z njim.
Šele ko ste odložili pisalo ali nehali tipkati, preberete, kaj ste napisali, pozorni ste na posamezne besede in cele stavke, če ste jih zmogli oblikovati, razlage pa se lotite podobno kot sanjskih podob. Pri razumevanju napisanega, seve, upoštevajte tudi vprašanje – kaj vam, denimo, sonce pomeni v luči problema, ki ste ga izpostavili v vprašanju. Dajte času čas, lahko se tudi čez dneve ali tedne vrnete k avtomatskemu zapisu, in ga boste tedaj lažje razumeli.
Da ste res dobili pravi nasvet in dali besedo višjemu jazu, ne vsakdanjemu umu, lahko preverite na več načinov. Zveni prav? Je čutiti prav? Se zdi, kot da je tako dobro, da se tega ne bi mogli domisliti sami? Izvira iz ljubezni – podobno kot vaše besede, ki ste jih v voščilnici ali elektronskem sporočilo namenili prijateljem. Če je glas negativen, obsojajoč ali do vas ali do drugih, ne izvira iz brezpogojne ljubezni in ni pravi. Pravi nasveti so preprosti, lahko poetični, v prispodobah, vedno opogumljajoči, vabijo, da naredite korak naprej. Tudi pri presoji, ali ste med avtomatskim pisanjem res dali besedo višjemu jazu, seve velja, da vaja dela mojstra.
