Svoboda pomeni odgovornost. Zato se je večina ljudi boji, je dejal irski dramatik in prejemnik Nobelove nagrade za literaturo George Bernard Shaw. Starši naj bi otroke naučili prevzemati odgovornost zase in za svoja dejanja, zanimivo pa je, da odrasli marsikdaj pozabimo na to, da ima vsako dejanje posledice. In kakor sprejmemo odgovornost za dejanja, moramo tudi za njihove posledice.
Mar za vse slabo, kar se vam dogaja, kažete s prstom na druge? Gneča na cesti ali počasni voznik pred vami je vaš vzrok za zamudo na snidenje? Je vaš prenapolnjen urnik kriv, da ste pridobili nekaj odvečnih kilogramov? Morda je za vaš slab dan kriv nihče drug kot vaš partner? Je slišati znano? Če za svojo nesrečo vedno krivite druge, se postavljate v vlogo žrtve. S tem se ujamete v neskončen krog jeze, razočaranj, zamer in negativnih misli, z življenjem v kroničnem stresu in nezadovoljstvu pa spodkopavate svoje telesno in duševno počutje.
Ljudje, ki sprejemajo odgovornost za svoja dejanja, se v opisanih razmerah vedejo drugače. Priznajo, da bi se morali na pot odpraviti prej in da zaradi stresa nimajo volje do telovadbe, uteho pa iščejo v nezdravi hrani. Za slab dan imajo pravico kriviti le sebe, ne drugih.
Nič ni narobe, če se kdaj zmotimo
Čeprav zlahka vidimo, kdo za vse, kar se mu dogaja, vedno krivi druge, se nad čim (kom) pritožuje, v vsem vidi kaj slabega, pa te znake težje zaznamo pri sebi oziroma si jih ne priznamo. Na slabi poti smo, če lahko pritrdimo večini do konca odstavka nanizanih trditev: Ne dvomim o svojem prav. Bolj kot za prihodnost, živim, podoživljam preteklost. Težko pustim stvari za seboj. Svoja dejanja opravičujem z neodgovornimi dejanji drugih. Na primer, če drugi vozijo prehitro, lahko tudi jaz. Mislim, da je opravičilo znamenje šibkosti. Menim, da nimam sreče v življenju. Vztrajam pri tem, da ne morem nič izboljšati. Mislim, da življenje ni pravično. Velikokrat samega sebe pomilujem.
Nihče ni popoln in priznajmo si, da vsi včasih pomislimo, da nam sreča ni naklonjena po krivdi drugega. Zgodi se morda, da je kdaj takšen način razmišljanja celo utemeljen. A kljub temu nam to zavedanje še ne bo prineslo zadovoljstva. Ključ do srečnega življenja je v prevzemanju odgovornosti zase, za svoja dejanja in tudi njihovo umanjkanje. To ne pomeni, da pustimo drugim, da nas tlačijo, ovirajo in omejujejo. Nasprotno, osebna odgovornost pomeni, da vedno znova, tudi tedaj, ko nam trda prede, poskušamo narediti največ in najboljše, kar nam je mogoče. Kako?
Priznajmo, ko storimo napako in se zanjo opravičimo. Priznajmo si, da nimamo vedno prav. Naučimo se odpuščati. Smo odprti za zamisli drugih, ne zatremo jih v kali zgolj zato, ker so zrasle na tujem zelniku. Poiščemo pravi vzrok svojega nezadovoljstva in ga odpravimo, sami ali s pomočjo drugih. Vsak dan znova si rečemo: Sem odgovoren. Sčasoma sporočilo ponotranjimo in se ravnamo po njem. Znebimo se črnogledih misli, pravi izziv je na življenje gledati pozitivno. Opazimo in sprejmemo svoje pomanjkljivosti, ne bojimo se prositi za pomoč, ko nam gre za nohte.
Danes, tukaj, prav zdaj
Nikoli ne dobim priložnosti, Zaradi njega (nje, njih) nisem srečen, Ne morem imeti, česar si želim, slišimo od ljudi, ki za svojo nesrečo krivijo druge. Debra Kasowski, motivacijska govornica, pravi, da ima vsak v enem dnevu na voljo 24 ur, le od njega pa je odvisno, kaj naredi z njimi.
Če srečo iščete zunaj sebe in si govorite: Srečen bom, ko bom imel veliko hišo ali drag avto, sami sebi lažete in izničujete vse, kar ste do zdaj dosegli. Če ne cenite sedanjosti, niti prihodnosti ne boste, saj boste vedno hrepeneli po čem več, obžalovali to, se pritoževali nad onim. Zato si razjasnite, česa si želite. Naj vaše želje in sanje ne lebdijo v oblakih, prizemljite jih, začnite jih izpolnjevati.
Določite, kaj je za vas najpomembnejše. Le vi to veste. Vsega hkrati ne morete doseči. Kdaj je treba sklepati kompromise. Jezni ste, ker nimate časa, da greste za uro in pol v telovadnico, zato raje ostanete doma. Kdo trpi zaradi tega? Le vi. Iti v telovadnico za pol ure ali vsaj na kratek sprehod je vseeno bolje kot poležavati na kavču in razglabljati o tem, da ne morete dobiti želenega. Naredite korak k cilju in ne obtičite, svetuje Kasowskijeva.
Komunikacija je ključ do uspeha. Ljudje ne morejo ugibati, česa si želite, kakšna so vaša pričakovanja. Dajte jim vedeti. To velja tako za zasebno kot poklicno življenje. Ne pozabite, da imate na voljo več možnosti. Če vaše želje ne gredo po načrtu, ne obupajte in nikakor jih ne zavrzite. Obrnite se na druge, prosite za nasvet in pomoč.
Vzemite življenje v svoje roke. Ali boste dosegli svoje cilje, je v vaših rokah. Pomislite na to, kako močno si česa želite. Ali ste pripravljeni naredite vse, da to dosežete, se čemu tudi odreči, kajti le tako boste lahko vse svoje moči usmerili v želeno? Če je odgovor pritrdilen, ne odlašajte in zgrabite bika za roge. Če je odgovor nikalen, si priznajte, da vaša želja ni dovolj močna, da bi za njo naredili vse. Sedeti doma med štirimi stenami in upati, da se bodo stvari same od sebe uredile, želje pa nekega dne potrkale na vrata, je pravljica, ne življenje.
Nehajte obtoževati druge, se venomer pritoževati, iskati izgovore, zakaj česa niste dosegli. Človek, odgovoren za vaše življenje, je ta, ki vas vsako jutro in večer pozdravi v ogledalu. To ste vi, seve.
