Po izsledkih raziskave, ki so jo opravili psihologi z Univerze v Chicagu in Univerze Pompeu Fabra v Barceloni, ljudje, ki uporabljajo tuj jezik, pri reševanju moralnih dilem ubirajo poti, ki so bolj razumsko pretehtane kot čustveno obarvane, izbiro pa brez velikih notranjih bojev naredijo glede na svojo oceno, kaj da je najboljše za njihovo oziroma skupno dobro. Ta vzorec se je potrdil tudi v primerih, ko izbira sama po sebi prinese čustveno težko sprejemljiv razplet, denimo, žrtvovati življenje enega človeka, da bi jih rešili pet.
»Odkritje je pomembno predvsem zaradi vse bolj globaliziranega sveta, v katerem čedalje več ljudi, ki držijo vajeti v rokah, sprejema moralne odločitve v tujem jeziku,« pojasnjuje Boaz Keysar, profesor psihologije na Univerzi v Chicagu. »V sodobnem svetu je prav mogoče, v Združenih državah Amerike še posebno, da priseljenec postane član porote. Ker se bo sodni proces odvijal v zanj tujem jeziku, to pomeni tudi, da bo pri sprejemanju odločitve kriv, ni kriv presojal zelo drugače kakor nekdo, ki mu je angleščina materni jezik.« Psiholog Albert Costa pristavlja: »Odločitve, sprejete na ravni Združenih narodov, Evropske unije, velikih mednarodnih korporacij in investicijskih podjetij, lažje razumemo in tudi predvidimo, če izhajamo iz izsledkov te raziskave.«
Raziskovalci so predpostavili, da je od tega, kateri jezik uporabljamo, odvisno, kako močno se čustveno vživimo v neke razmere oziroma se nanje odzovemo. Če beseda teče v tujem jeziku, je čustvena empatija nemudoma precej okrnjena v primerjavi z zmožnostjo vživljanja, ko beseda teče v maternem jeziku. Raba tujega jezika namreč človeku pri reševanju moralnih dilem vnaprej ponudi nekakšen psihološki odmik od čustvenih zagat. Na pojav so opozorile že druge študije, ki so zaznale podoben učinek, ko so proučevali, kako odločitve sprejemajo upravitelji velikih mednarodnih podjetij. Če so o nečem razpravljali v tujem jeziku, so verjetneje sprejeli hladno, zdravorazumsko odločitev, ki je lahko pomenila tudi, da so se brez notranjih bojev in pomislekov zahvalili za sodelovanje precejšnjemu številu zaposlenih v eni državi in zasnovali podjetje v neki drugi, kjer so stroški dela bistveno nižji. Čustvena vpetost v reševanje problema je bila preprosto veliko manjša, če ne kar neznatna, ko se je odločitev zanjo sprejemalo v nematernem jeziku.
Pokončati enega ali pet?
Ameriški in španski raziskovalci so udeležence študije, 725 jih je bilo, postavili pred očitno moralno dilemo. Povabili so jih, naj si zamislijo, da so s še petimi ljudmi na brvi, ki vodi čez železniške tire. Zaradi teže se je ta precej povesila, bliža se vlak, ki bo zdaj zdaj trčil vanjo in jo zrušil, najverjetneje to pomeni smrt za vse na njej. Edina rešitev je, da na tire, pred vlak, nemudoma z brvi potisnejo najdebelejšega možakarja na njej, ki stoji tik pred njimi. On bo, seve, najbrž umrl, toda preostalih pet bo enako verjetno nesrečo preživelo. Izbira je bila torej: nič narediti in dovoliti, da najbrž vsi umrejo, ali pognati v smrt enega, to, seveda, je v nasprotju z moralno zapovedjo Ne ubijaj, in tako rešiti preostale s seboj vred.
Nalogo so postavili prostovoljcem iz Združenih držav Amerike, Španije, Koreje, Francije in Izraela, in to bodisi v maternem bodisi tujem jeziku. Brez izjeme so anketirani žrtvovali možakarja, kadar so moralno dilemo reševali v tujem jeziku, ne pa tudi, ko so jo v maternem. »Udeleženci, ki so nalogo opravljali v tujem jeziku, so jo dvakrat verjetneje opravili hladno razumsko, brez vpletanja čustev, torej boljše pet življenj kot eno, v primerjavi z onimi, ki so jo v maternem jeziku,« razlaga Albert Costa.
Nato so udeležencem zastavili še eno nalogo, ki je bila prav tako moralna dilema, vendar z manjšim čustvenim nabojem. Zamisliti so si morali, da upravljajo železniški promet. Vidijo, da bo bližajoči se vlak, če bo nadaljeval po prvotni poti, povozil pet ljudi, če pa še pravočasno premaknejo kretnico, ga bodo preusmerili na sosednji tir, kjer bo v smrt poslal le enega človeka. Dejanje premakniti kretnico je v primerjavi z lastnoročno koga pahniti v smrt manj čustveno obremenjujoče. V tem primeru so bili udeleženci bolj soglasni ne glede na to, ali so bili pred moralno dilemo postavljeni v tujem ali maternem jeziku. Utilitaristična izbira je bila večinska, ker je bil zaplet sam po sebi čustveno manj zahteven. Več kakor 80 odstotkov anketiranih je ne glede na jezik, v katerem so reševali nalogo, premaknilo kretnico, tako da so dali življenju petih ljudi prednost pred življenjem enega.
Čustvena
zaznamovanost
Ko se odločamo v tujem jeziku, meni Boaz Keysar, tehtamo drugače. »Ljudje se pri sprejemanju odločitev v tujem jeziku manj bojijo izgub, pripravljeni so veliko več tvegati in se čustveno manj vživljajo v to, kaj bo neka odločitev za koga pomenila, v primerjavi z izbirami, ki jih sprejemajo v maternem jeziku.«
Sayuri Hayakawa z Univerze v Chicagu, ki je tudi sodeloval v raziskavi, meni, da je ključ v tem, kako smo se naučili nekega jezika. »Maternega osvojimo v najzgodnejših otroških letih, zaradi česar je neločljivo povezan z nami, z družinskimi in kulturnimi vrednotami, ki smo jih nevede prejeli z novonaučenimi besedami vred. Tujega jezika se navadno začnemo učiti v šoli, v učilnicah oziroma v čustveno nezaznamovanem okolju. Čustveni naboj besed v tujem jeziku je zaradi tega izgubljen s prevodom.«
»Izsledki študije kažejo, da je reševanje moralnih dilem precej odvisno od tega, v katerem jeziku so komu predstavljene, v maternem ali tujem. Tega bi se morali zavedati oziroma upoštevati predvsem v vseh mednarodnih organizacijah,« poudarja Albert Costa.