Zdravnik, farmacevt, filozof, alkimist in matematik Abu Bekr Muhamed ibn Zakarija al Razi (Rhases v latinščini) je samo o alkimiji napisal več kakor 20 del, med njimi sta najbolj znani in tudi med srednjeveškimi evropskimi alkimisti odmevni Kitab al-asrar (Knjiga skrivnosti) in Kitab sirr al-asrar (Knjiga o skrivnosti vseh skrivnosti). Latinski prevod Knjige skrivnosti se je v Evropi pojavil v 12. stoletju, in sicer kot Liber Ebu Baccher er Rasi (Knjiga Abu Bakra Razija), temu pa je sledilo več prepisov, med njimi Liber secretorum Bubacaris.
Strokovnjaki danes večinoma proučujejo najstarejši prepis obeh al Razijevih knjig skrivnosti, ki je bil leta 1950 odkrit v taškentskem inštitutu za orientalistiko. V prepisu je zabeleženo, da je to šele drugi prepis al Razijevega rokopisa, prvi je bil opravljen leta 1191 iz izvirnika, drugi pa leta 1506 iz tedaj dobra tri stoletja starega prepisa. Na njem je tudi označeno, da so ga najprej hranili v Buhari, pozneje je bil prenesen v Samarkand, od tod pa leta 1939 v Taškent. Knjigi naj bi al Razi napisal svojemu učencu, Abu Muhamedu ibn Jusufu iz Buhare, ki se je po učiteljevih besedah »posebno odlikoval v matematiki, logiki in prirodoslovju« in mu je menda naredil veliko uslugo. Učitelj se je hotel učencu oddolžiti s knjigama, ki jih ni podaril »niti kraljem niti emirjem« in v katerih je alkimijo tako pojasnil, da učenec ne bo potreboval nobene druge knjige o njej, saj bo že iz obeh izvedel vse, kar mora vedeti.
Natančna navodila
Alkimist s skrivnostjo v naslovu ni imel v mislih neke naravne skrivnosti oziroma magije, ampak, prav nasprotno, zelo praktično vedenje o snoveh in o tem, kako z njimi delati v laboratoriju oziroma jih spreminjati.
Knjiga skrivnosti je sestavljena iz treh poglavij, v prvem predstavi tvarine, v drugem laboratorijske naprave in pribor, v tretjem, najobsežnejšem, pa natančno opiše številne poskuse. Tvarine je al Razi razdelil v štiri skupine: živalske, rastlinske, mineralne in preostale. Ločil je šest mineralov, to so: »duhovi« ali hlapljive snovi, »telesa« ali kovine, »kamnite snovi«, vitrioli, boraksi in soli.
Med hlapljive snovi je uvrstil živo srebro, salmiak (amonijev klorid), avripigment (arzenikov trisulfid), realgar (arzenov sufidni mineral, znan kot rubinasto žveplo) in žveplo. Ločil je sedem kovin: zlato, srebro, železo, baker, kositer, svinec in kitajsko kovino (zlitina bakra, cinka in niklja, ki ima barvo srebra). Med kamnite snovi je uvrščal pirit, limonit, azurit, malahit, turkiz, hematit, arzenik, galenit, antimonit, gips (sadra ali kalcijev sulfat) in steklo. Vitriole (sulfate z različnimi kovinami) je drugega od drugega ločil po barvi, imenoval jih je črni, rumeni, zeleni (zelena galica ali železov(II) sulfat heptahidrat), rdeči in dva bela, med njima belo galico ali cinkov(II) sulfat heptahidrat. Zanimivo je, da modre galice (bakrov(II) sulfat pentahidrat) ni ne poznal ne omenil. Tudi boraksov je ločil več, prvi je ta, ki ga uporabljajo peki (danes bi mu rekli soda bikarbona), ta, ki ga uporabljajo zlatarji (natrijev karbonat ali pralna soda), tinkal in druge podobne soli. Ločil je več soli: dobro (torej jedilno), grenko, kameno, belo, naftno, indijsko, kitajsko, sol iz urina, gašeno apno in sol iz pepela.
V skupino preostalih tvarin je uvrstil snovi, ki so nastale umetno, v laboratoriju ali obrtni delavnici. Delil jih je na kovinske in nekovinske; med prve je uvrstil različne zlitine, denimo bron (zlitina bakra in kositra), medi (zlitine bakra in cinka), med druge pa svinčevo belilo, cinober, kovinska apna (okside) in kavstično sodo (natrijev hidroksid). Alkimist je menil, da rastlinske tvarine v alkimiji pridejo prav le redko, najpomembnejša med njimi pa naj bi bila soda, pripravljena iz pepela vodnih rastlin, torej natrijev karbonat. Med živalskimi tvarinami je kot uporabne izpostavljal dlake, kosti lobanje, možgane, žolč, kri, mleko, urin, jajca pa tudi rogove.
V poglavju o napravah in priboru je učenjak natančno opisal pripomočke za delo z različnimi tvarinami, posebno kovinami (zlatom), začenši z vignjem (kovaško ognjišče) z mehom in talilnim loncem, kleščami in pilo. Opisal je tudi but bar but, lonec vseh loncev, ki je pravzaprav talilni lonec v loncu, pri čemer ima notranji preluknjano dno, da je kakor nalašč za taljenje kovin s premogom. Med pripomočki so različne bučke in druge posode, ki bi jih danes našli v kemijskem ali farmacevtskem laboratoriju, skledice, lijaki, vrči, sita, posode za peščeno in vodno kopel, terilniki, al tunnar, mala lončarska peč in drugo.
Al Razi je natančno opisal številne kemijske procese, med drugim je pojasnil, kako opraviti destilacijo beljaka, olja, nafte pa kako katero snov zmehčati ali otrditi, raztopiti in zmešati z drugimi. Iz tega poglavja povzemamo navodila za pripravo natrijevega hidroksida ali kavstično sodo. Alkimisti potrebuje beli kali (natrijev karbonat ali sodo), ki ga raztopi v vodi, mu doda negašeno nuro (živo apno ali kalcijev oksid), čez tri dni pa mešanico sedemkrat zapovrstjo precedi.
Al Razi je pojasnil, kako pripraviti »močno vodo«, tako jo je poimenoval, kajti v njej je mogoče »nemudoma stopiti kar koli želiš, celo lojevec«. To je magnezijev silikat hidroksid, mineral, ki ga, zdrobljenega v prah, poznamo kot smukec. Vodni raztopini natrijevega hidroksida je dodal avripigment, čez tri dni je mešanico precedil in ji dodal precej salmiaka. Tako je dobil amonijak, ki je po delovanju res »močna voda«. Ni pa bil vešč priprave še močnejše kisline, ki bi jo z njemu znanimi snovmi lahko pripravil, in sicer solne ali klorovodikove kisline, ki bi jo dobil iz žveplove kisline in kuhinjske soli. Je pa bil vešč priprave žveplove kisline, in sicer s suho destilacijo vitriola in alkohola. V zgodovino alkimije (kemije) se je vpisal tudi kot prvi, ki je zmogel z destilacijo iz nafte pridobiti petrolej ali kameno olje, uporabno za razsvetljavo.
