Proso je seme rastline, ki po ljudskem izročilu varuje pred uroki in zlimi silami, za nameček pa povečuje rodnost. Arheološke najdbe v srednjeveških gradovih pričajo, da so ga ljudje nekdaj imeli navado darovati božanstvom s priprošnjo, naj jim namenijo dobro letino.
Proso naj bi varovalo ljudi in živino pred škodljivimi čarnimi vplivi, zato so ga ob večjih praznikih, na primer za božič, pust, jurjevo ali na kresno noč, potrosili okrog hiše in gospodarskih poslopij. Da čarovnice ne bi poslale bolezni nad njih ali da kravam ne bi vzele mleka, so Makedonci iz okolice Dževdželije proso potrosili po hiši in okrog nje, v Srbiji tudi po kravah. Po hrvaškem ljudskem verovanju se je človek lahko čarovnice, ki ga je preganjala, znebil tudi tako, da je čez ramo vrgel pest prosa. Poljaki so na veliko noč čez ramo metali proseno kašo, kajti verjeli so, da s takim simboličnim dejanjem od doma odženejo vse zlo.
Proso potresali po grobovih
Vzhodni Slovani so verjeli, da jih pred vampirji najbolje varuje proso, ki ga posujejo po grobu pokojnika. Rajnki, ki ima na grobu prosena zrna, namreč ne more vstati iz njega. V Bolgariji so šle ženske zato trikrat okrog groba ter po njem in okolici potrosile proso, ki naj bi preprečilo, da bi se pokojnik spremenil v vampirja. Ker je bilo proso nepremostljiva ovira za krvosese, so ga, da bi jih varovalo pred njimi, posipali tudi po podstrešju in na dvorišču. Iz mešanice prosa in katrana so naredili križ in ga obesili na vhodna vrata ali nad njimi. Na severu Rusije so ob zadušnih dneh z njim posipali grobove in grobnice, ptice, ki so pojedle zrnje, pa naj bi bile utelešenje duš pokojnih sovaščanov ali sorodnikov, ki bdijo nad živimi in jih varujejo.
Proso sejem, da me zasnubi
Ob porokah in rojstvih je proso poleg varstva zagotavljalo tudi rodovitnost. Štirideset dni po rojstvu otroka so okrog porodnice in novorojenčka posipali proso, s čimer naj bi izgnali demone, ki bi jima lahko naredili kaj hudega. Na predvečer božiča je babica posula zrna po ženah oziroma materah, ki so prišle na obisk, da bi imele še več otrok. Nevesto so posuli s prosom ali proseno kašo, da bi z njo vred v hišo prišla tudi blaginja, ona pa je potem posula vse svate. Posodo s prosom so postavili pod poročno posteljo mladega para, da bi imela veliko otrok.
Z zrnjem, ki je bilo med božičnimi prazniki na mizi, so po praznikih hranili kokoši, da bi dobro nesle jajca. Poljska ljudska pripovedka govori o hudiču, ki pomaga čebelarjem, oni pa ga na podstrešju v zameno oziroma v zahvalo hranijo s proseno ali pšenično kašo. Mešanico prosa, pšenice in jajc uporabljajo, da bi na plan izbezali kačo, ki iz sebe izpusti roj čebel. Po črnogorski legendi pri ugrizu bajeslovnega daždevnjaka ali tritona (moško božanstvo, ki je od pasu navzdol riba) pomaga, če človek zrno za zrnom prešteje najmanj za pest prosa.
Tudi pri ljubezenskem čaranju so uporabljali proso. Dekleta so ga na božični večer obredno sejala in govorila: »Proso sejem, da me zasnubi.« Fantje pa so jim odgovarjali: »Proso sejem, da jo zasnubim.«
Po bolgarskih predstavah pa je proseno zrno enota časa. Rekli so, da se na dan sv. Andreja dan podaljša za eno proseno zrno, zato so ta dan proslavili s prazničnim kosilom. Na mizi so bile jedi iz prosa, boba in drugih žit, ki naj bi zagotavljale bogato letino in rodnost. Na praznik sv. Ane so gostom postregli s kuhanim prosom in ržjo, da bi jim pridelki rasli tako hitro kot »rastejo« dnevi.