Priučimo se videti dobro

Sreča sama po sebi, kakopak, ni slepilo. Se pa slepimo s predstavami o neki namišljeni sreči. Za takšno sanjarjenje, postavljanje gradov v oblakih, navadno plačujemo visoko ceno. Naše želje se namreč neprestano razbijajo na čereh »surove« stvarnosti. Dokler ne spoznamo, osvetljujejo novodobni dušeslovci, da je sreča eno, naše sanje o njej pa nekaj čisto drugega, doživljamo brodolome. Doslej smo osvetlili, kako se o sebi in svetu slepimo v otroštvu in mladostništvu, predstavili smo pravljice za odrasle, nanizali budnice iz sna, nadaljevanje pa končujemo s predstavitvijo navodil, kako naj se znebimo okov iluzij ter res zaživimo svobodno in srečno.

Življenje, ne izmišljija

Po ljudski modrosti je bolje držati vrabca v roki kakor se podati na lov za golobom na strehi, in vendar se večina od življenja pogosto odvrača k namišljeni sreči, tisti, ki menda čaka za prvim vogalom, a takoj ko pridemo do njega, se odmakne za naslednjega, mi pa smo spet praznih rok, hodeč do še naslednjega in tako v nedogled. Kaj bi se zgodilo, če bi se ustavili ali začeli hoditi v nasprotno smer?

Pravzaprav nič usodno pogubnega, kakor si bržkone naslikamo v svoji domišljiji, prej nasprotno. Nehali bi se pehati za srečo, to pa tudi pomeni, da ne bi bili več sitni, razočarani, ker nam je (spet) spodletelo, sprostili bi se in – bržkone odkrili, da nam je sreča že na voljo, našli bi ji jo v rečeh, dogodkih in ljudeh, kjer je sploh nismo bili pripravljeni uzreti. Znebili bi se mučnega, neuslišanega koprnenja, žalosti, strahu in nemira. Bili bi na boljšem, skratka, ne na izgubi, kot se bojimo. Na to so filozofi in modreci opozarjali že od nekdaj, rdeča nit njihovega nauka je Kdor išče srečo, je nikoli ne bo našel. Danski filozof Søren Kierkegaard (1813–1855) je to načelo ubesedil malo drugače: »Žal se vrata do sreče ne odpirajo navznoter, če bi bilo tako, potem bi se vsi zaletavali vanje in vdirali s silo, ampak z notranje strani.«

Ali, povedano drugače: do prave sreče se dokopljemo, ko se odrečemo slepilom o njej, našim izmišljenim predstavam o tem, kaj naj bi bila. Sreča se nam namreč kar naprej izmika, dokler imamo sliko o tem, kakšna naj bi bila. Ko pa vnaprejšnje predstave opustimo, se nam prava sreča kar sama odstre, čaka nas na pladnju, odkrijemo, da nam je ves čas na voljo.

Nikar torej ne lovite sreče, svetujejo dušeslovci, nikar ne mislite, da veste, kakšna je in kje vas čaka. Šele ko se namreč odrečete potrebi po iskanju sreče, vas bo ta sama našla. Ali, če uporabimo pesniško govorico: sreča je kakor ptica na prostosti, če ji nastavljate hrano, bo sama prišla k vam in vam bo v veselje z žvrgolenjem, ako pa jo ulovite in zaprete v kletko, bo nehala peti.

Sprotna inventura

Naša duševnost je po svoje silno preprosto naravnana – najprej in predvsem se trudi, da bi nas ohranila pri življenju. Usmerjena je k preživetju, k temu, da vnaprej odkrije morebitne nevarnosti, grožnje in tveganja, pa tudi da jih vnaprej odstrani ali vsaj zmanjša njihove domnevne pogubne posledice. To pa tudi pomeni, da neprestano ohranja slepila o nevarnosti. Naj si to želimo priznati ali ne, ljudje smo po naravi najprej usmerjeni k slabemu, to je vedno in povsod prva točka dnevnega reda. Velja pa tudi obrnjeno – dobro ne zmore pritegniti naše pozornosti, vselej je na repu dnevnega reda. Zaradi tega vsega, kar že imamo, ne cenimo, temu ne pripisujemo neke posebne vrednosti, zategadelj pa tudi ne izkoristimo tako dobro, kot bi lahko.

Čeprav je naravnanost na slabo naravna, celo prirojena, to še ne pomeni, da si ne moremo privzgojiti drugačne. Zahteva nekaj truda, seveda, predvsem pa sprotnega opominjanja. Lahko si omislimo jutranji ali večerni obred, v katerem se bomo opomnili, kaj vse imamo in s čim vse smo lahko zadovoljni. Imamo dve roki in nogi? Dobro. Vidimo, slišimo, nam srce utripa v prsih? Odlično! Imamo družino, prijatelje, službo? Čudovito! Nadaljujmo po tem zgledu. Imamo pred seboj časopis, v njem članek, ki ga ravnokar beremo in nam tlakuje pot do sreče? Bi bilo lahko še boljše?! Pravkar sedimo, ležimo ali stojimo – je to slabo? Niti pod točko razno! Naj bi danes še kaj naredili? V redu. Smo brez obveznosti? Tudi prav, torej lahko počivamo.

Če bomo prav zdaj in vedno znova naredili nekakšno osebno inventuro vsega, kar imamo in kar smo, bo postalo očitno najmanj to, da imamo veliko več, kakor se zavedamo, da imamo, ko se predajamo mislim o tem, česa vse nimamo. Ko si na tiho v svoji glavi ali na glas povemo, kaj vse je naša resničnost, namreč ne moremo več reči, da smo najnesrečnejše bitje pod soncem, mar ne? Prav nasprotno. Kaj je pomembnejše: drugi avto v garaži ali to, da smo zdravi, da vidimo, slišimo, čutimo ...? Če nas nizanje teh dejstev ne prepriča, lahko opravimo poskus: prevežimo si oči, sedimo v trdi temi dve uri zdržema in si poskušamo predstavljati, da bo do konca naših dni tako črno kot v rogu ...

Če ne zmoremo biti hvaležni za to, kar imamo, ni mogoče, da nam življenje sploh postreže s čim, za kar bi mi menda lahko bili hvaležni in s čimer bi bili zadovoljni. Videti in biti zadovoljen s tem, kar že imamo, je silno učinkovito zdravilo zoper slepila o sreči.

Čarna beseda: Dovolj

Večina živi z občutkom, da živi v pomanjkanju, da mu je življenje vedno še kaj dolžno, ali vsaj da nima dovolj, ker da je prikrajšana še za toliko reči, ki jih, seve, drugi imajo v (pre)obilju. Enako velja za občutek nezadovoljstva. Tudi ko imamo danes več, kot smo imeli včeraj, še vedno smo enako nezadovoljni in prepričani, da imamo (pre)malo – nikoli ni dovolj. Občutki, predvsem tisti najslabši, nikoli ne zrcalijo stvarnosti, čeprav nam je tako videti, ampak našo duševnost.

Če živimo z občutkom, da nimamo dovolj, smo primerljivi z nekom, ki živi s tako velikim dolgom, da mu ga objektivno ni mogoče vrniti, pa naj mu vse zlate ribice tega sveta pomagajo obogateti. Nikdar ne zleze na zeleno vejo, dolg pritiska nanj kakor mlinski kamen okoli vratu, ga duši in mukam res ni videti konca. Tudi ko kaj zasluži, se njegovo trpljenje ne zmanjša, kajti zaslužek je le kaplja v morje odplačila dolga.

Povsem drugače je, če zmoremo sebi in življenju reči Dovolj. Življenje nam ni nič več dolžno, vse, kar nam da, je darilo, ni pot do pozitivne ničle, ampak je nekaj več kot nič. Vse, kar pride, ni polnjenje studenca brez dna, ampak dobitek, razlog za veselje.

Slepilo o sreči nam vsiljuje občutek, da nimamo dovolj, to pa v nas vzbuja trajni občutek nezadovoljstva. Dokler vztrajamo pri iluziji, ne moremo užiti prave sreče. Zaleže, da si rečemo Dovolj. In vse, kar morda še pride, je več kot dovolj, pribitek, zadosten razlog za veselje (in srečo).