Biti spravljen s seboj in svetom, samouresničiti se, osebnostno in duhovno rasti, si marsikdo postavi za svetli ideal, h kateremu stremi, a ko naj bi naredil prve korake k temu, prej ali slej vrže puško v koruzo in zdrsne v stare navade, ki, seve, ne pomenijo približati se mu, ampak oddaljiti se od njega.
Če naj uspešno zavijemo z utečenih poti, naj bi se najprej poslovili od čustvovanja, mišljenja, vedenja in delovanja, kakršnega smo bili doslej vajeni. V sodelovanju z najbolj uravnovešenim in torej tudi spokojnim delom sebe, visoko zavestjo, svojim svetim angelom varuhom, božjim jazom ali kakor koli že imenujemo to, kar je v vsakem človeku vir miru, modrosti, varnosti in ljubezni, smo kos nalogi, ki ji, resnici na ljubo, sprva ni videti ne konca ne kraja.
Notranji pristan
Naj ste vešči meditacije ali ne, verni ali ne, svetujejo novodobni dušeslovci, naj bi se vsako jutro povezali z visoko zavestjo v sebi, s pristanom miru, modrosti in ljubezni, ki je vsakomur vselej na voljo in iz katerega lahko dobi vse, po čemer hrepeni, prav tisto, kar trenutno zmore sprejeti, da bi duhovno rasel. Najbolje zjutraj, preden vstanete iz postelje oziroma se pretegnete, sproščeno – hrbtenica naj bo zravnana, dihajte mirno in enakomerno – za notranjimi očmi poiščete ta vir v sebi.
Vsakomur se pokaže drugače, tako da vam z opisi prav nič ne koristimo, kvečjemu odvračamo od uspešnosti vaje. Zaupajte, da boste prispeli do njega, in se prepustite potovanju. Ko ste prispeli na cilj, prosite visoko zavest, naj v budnosti, torej čez dan, navdihuje in vodi vaše misli, čustva, govor in delovanje. Poslovite se, a z zavedanjem, da je ta vir vselej v vas, dosegljiv in da bdi nad vami, vas vodi. Nato počasi usmerite pozornost v snovno telo, se pretegnite in pač nadaljujete dan, kot bi ga sicer.
Zvečer, preden ležete spat, enako v budni zavesti obiščite notranji pristan. Zahvalite se viru za pomoč čez dan, prosite, da vas še naprej spremlja in vodi, morda v sanjah opozori na kaj, kar zahteva vašo pozornost, delovanje v budnosti, da bi zmogli utrjevati dušni mir. Prosite, da vam da, kar koli potrebujete – vam pomaga, da se med spanjem telo zaceli in obnovi, vas navdihne, kako naj se spoprimete s katerim življenjskim problemom, katero odločitev, če nihate med več možnostmi, naj sprejmete, kar koli.
Še to: vsak človek ima svobodno voljo, torej bodite pozorni na to, da prosite tako, da ne boste omejevali svobodne volje drugih. Če ste se s kom sprli, prosite, naj vam visoka zavest odstre, kako naj vi zgladite spor s tem človekom, kako naj mirno še naprej sodelujeta ali se razideta, ne pa, naj visoka zavest poskrbi, da se bo ta človek uklonil vaši volji, naredil, kar vi pričakujete od njega ipd. Tudi če ste zaskrbljeni za zdravje bližnjih, prosite, naj bolnik iz svojega notranjega vira prejme, kar prav tedaj najbolj potrebuje, ne pa, da v prošnji določite, kaj naj bi to bilo.
Čuječnost
Čez dan se urite in mojstrite v čuječnosti, bodite pozorni na tukaj in zdaj, vselej v sedanjosti, prisluhnite notranjemu viru, pustite mu, naj vas vodi. Ko se zaveste, da ste morda (spet) zašli na stare tirnice, se utapljate v mislih o preteklosti (gojite zamere ipd.) ali o svetli prihodnosti (sanjarite, kako lepo bi bilo, če bi bilo), se zložno s pozornostjo vrnite v tukaj in zdaj, prisluhnite si, kaj lahko storite zdaj, kaj je za vas najboljše, kaj prav zdaj potrebujete.
Novodobni dušeslovci nizajo še nekaj vodil, ki vam, posebno pri prvih obotavljajočih se korakih do notranjega miru, lahko pomagajo ozaveščati, kaj sploh ste do zdaj delali, kako mislili in čutili, se vedli (do sebe in drugih), in morate to spremeniti. Vodila naj vam bodo zgolj oporne točke, prvo in zadnjo besedo imate, kakopak, vi, oziroma vaša visoka zavest.
Opustite potrebo, celo željo, da bi izpolnili pričakovanja drugih. Na drugi strani pa opustite pritisk, tudi hotenje, da bi soljudje, posebno bližnji, izpolnjevali vaša pričakovanja.
Sami ste vir celovitosti
Vedite, da vas nihče (in nič) zunaj vas ne more izpolniti tako, da bi se počutili popolne, celovite, zadovoljne, mirne. Samo vi ste vir svoje celovitosti. Cenite, spoštujte ljudi in reči, ki vam jih na pot daje življenje, a ne dovolite, da bi svojo srečo pogojevali z njimi, češ, ko kupim hišo, bom srečen, prej pa ne, ko bo ta ali oni naredil že kaj, bom srečen, dotlej pa ne.
Pri kovanju stvarnih načrtov se oprite na visoko zavest – ta vam bo sproti svetovala, v ustvarjanje česa naj bi usmerili svoje moči, čas in voljo. Ne jemljite doseganje nove hiše, avtomobila in česar koli drugega otipljivega, tudi nakup oblačil ali česar koli že kot edini vir svoje sreče. Vse v stvarnosti je minljivo, pride in gre, kakor to pač potrebujete, ne vežite se na nič, predvsem pa ne jemljite nečesa stvarnega kot edini vir svoje sreče. Prava sreča izvira iz notranjega vira, ni odvisna od tega, ali imate prav zdaj nekaj na voljo ali ne. To, seve, ne pomeni, da se morate nemudoma povsem odpovedati vsem posvetnim dobrodetim in zaživeti kot puščavnik. Pustite se voditi, kaj je za vas prav, koliko česa potrebujete. Potrebno hvaležno sprejmite, drugo preprosto pustite, naj gre.
Ko začnete dvomiti o sebi, o vodstvu visoke zavesti, kar takoj ponovite vajo, ki vam pomaga povezati se z njo in utrditi stike. Ko vas kaj užalosti, zjezi, v vas vzbudi razočaranje, zamero, občutek krivde, maščevalnost ali katero drugo neprijetno čustvo ali miselno-vedenjsko naravnanost, se znova zložno, brez obsojanja sebe, ker ste (vnovič!) zašli na kriva pota, strpno in potrpežljivo vrnite k notranjemu viru modrosti, varnosti in ljubezni. Prosite za vodstvo, prisluhnite, kaj vam je narediti, potem pa to tudi izpeljite. Kakor najbolje zmorete. Prav zdaj. Vedite, da ste stvarnik svojega življenja. Vse, kar se je zgodilo, se dogaja, je priložnost, da se nečesa naučite, nekaj spoznate, ozavestite, odložite bremena preteklosti in lažjih nog stopate naprej.
Zaupanje zavesti
Opustite potrebo, da po svoji pameti nadzorujete svoje življenje (in nemara tudi bližnjih). Zaupajte visoki zavesti, da vas bo ob pravem času pripeljala na pravi kraj, kjer boste deležni izkušnje, ki jo prav tedaj potrebujete, da bi kaj v sebi spoznali in po potrebi spremenili. To ne pomeni, da preprosto začnete lenariti in nič početi, prav nasprotno, utegnete spoznati, da se naenkrat zavedate gore reči, ki vam jih je postoriti, a hkrati se dobro zavedate tudi, da imate moč in voljo, da se z njimi spoprimete.
Sprostite se, dihajte s polnimi pljuči, cenite, da ste čudoviti, neponovljivi, ljubeči. Sprejmite se. Če vam je težko priznati, kako občudovanja vredni ste, saj zmorete veliko več, kakor ste si zmogli kadar koli predstavljati, da lahko, začnite z najlažjim, opazujte svoje telo – zavedajte se, kako čudovito ustrojene so vaše noge, kako dobro vam služijo, da, zahvalite se jim, ker vas nosijo po svetu, zavedajte se celotnega telesa, kako pretanjeno je zgrajeno, kako srce kar naprej črpa kri po vašem telesu, da je vsaka celica v njem preskrbljena z vsem, kar potrebuje. Zavedajte se čudežnosti svojih možganov, kaj vse zmorejo. Občudujte svojega duha, visoko zavest v vas, ki vam zmore vedno in povsod dati, kar najbolj potrebujete, modrost, varnost in ljubezen. Zahvalite se ji za pomoč, prosite jo, naj vas še naprej vodi, zaupajte, da je vedno z vami.