Se vedno znova ujamete, da se primerjate z drugimi, s prijatelji, sodelavci, sosedi, bolj ali manj slavnimi? Vas razjeda občutek, da nikoli niste dovolj dobri? Ne morete se otresti misli, da bi bili, če bi imeli njihovo lepoto, znanje, službo, osebnost, denar, tudi vi srečni, kakor vam je videti, da so oni? S primerjanjem z drugimi si vedno znova delamo medvedjo uslugo. Pogosto mislimo, da drugi živijo svoje sanje, medtem ko smo o sebi prepričani, da smo se ujeli v klobčič povprečnosti. Ne dovolite si, da drugi postanejo vatel, s katerim merite svojo srečo. Na svetu je sedem milijard ljudi, niti eden ni enak drugemu, vsi smo različni, in vi ste samo vi, nihče vam ni enak.
Vsi ljudje, ki vas obdajajo, so v nečem posebni, imajo nekaj, česar vi nimate, morda si tega tudi srčno želite. Nekdo je morda bogat, drugi ima privlačno službo, tretji je zelo priljubljen, četrti privlačen in še bi lahko naštevali. Zavedati se morate, da so primerjave in vzporednice vedno relativne. Če se vaš delovnik prvič v življenju razvleče na dvanajst ur, je normalno, da ste zelo utrujeni. A če naslednji dan oddelate le deset ur, se boste počutili veliko bolje, četudi ste bili do zdaj vajeni osemurnega delovnika. Ali če se odločite, da je čas za shujševalno kuro, pa vas premami čokoladna torta, da pojeste kar štiri kose. Neizbežno sledita občutek krivde in razočaranje. Če naslednji dan pojete tri kose, se ob tem ne počutite tako slabo, čeprav se zavedate, da je to še vedno več, kot bi si smeli dovoliti.
Primerjajo tudi starši
Primerjanje z drugimi je le stvar slabe navade, ki jo običajno razvijemo že v rosnih letih, pozneje pa jo le stopnjujemo. Starši, na primer, kar tekmujejo med seboj, da se pohvalijo, česa se je njihov malček že naučil: spregovoril prvo besedo, se postavil na noge, zaploskal, se zasmejal itn. Še bolj je tekmovalno ozračje čutiti v šolskih klopeh; učni in športni dosežki so tisti, ki oblikujejo otrokovo samopodobo in hkrati pripomorejo k njegovi priljubljenosti med vrstniki. Z odraslostjo navadno ne prerastemo šolskih dni, le bolj odraslo se spopadamo z njimi, vsaj tako mislimo. Vedno še kako dobro vemo, kdo ima več denarja, boljšo službo, močnejši avto, bolj privlačnega partnerja kot mi.
A neprestano merjenje z drugimi maje temelje vaše samopodobe in je vir vaših največjih negotovosti. Iz njega izvira strah in trepet vzbujajoč občutek, da niste dovolj dobri, in vam stoji na poti k zadovoljstva polnemu življenju. Z nenehnim primerjanjem razvrednotite samega sebe in se ujamete v brezno brez dna. Občutek lastne vrednosti je omajan z mnenji drugih, njihovimi besedami in dejanji. Tudi ko se počutite dobro, ker menite, da ste v nečem boljši od drugih, je to le začasen oziroma lažen občutek zadovoljstva. Ko začne občutek premoči bledeti, na površje znova priplavajo stare negotovosti. Da bi se jih znebili, se ponovno podate v brezplodne bitke primerjav. Notranji mir poskušate najti zunaj sebe, kar je že na začetku obsojeno na propad.
Ko primerjamo, izgubimo stik s seboj
Če se primerjate z drugimi, nehote ali nevede iščete tudi njihovo odobravanje. S tem pa dvomite o sebi in svojih odločitvah. Izgubite stik s samim seboj, niste več trdno prepričani, kdo sploh ste in kaj si res želite. V svoji koži se dobro počutite le, če začutite, da ste »dobri«, »lepi« v očeh drugih. Sami sebe ne morete imeti radi, če je vaše samospoštovanje odvisno od tega, kako na vas gledajo drugi.
Če boste samozavest gradili na lestvici, kdo je pred vami in kdo za vami, se v svoji koži ne boste nikoli dobro počutili. Vedno bo kdo, ki bo po vašem mnenju še boljši, lepši, bolj uspešen, bogatejši itn. Niti naslajanje nad tem, da vam nekateri ne sežejo do ramen, da niso tako uspešni kot vi, ne pripomore k oblikovanju pozitivne samopodobe. Uspeha drugih ne morete iskreno občudovati, če so vam prav ti dokaz vaše šibkosti. Vsakič, ko se primerjate z drugimi ali iščete njihovo odobravanje, izgubite del sebe, del moči, da ste sami gradnik, ustvarjalec svojega življenja. Večkrat ko se to zgodi, manj prepričani ste o sebi. Ko se bolj osredotočate na to, kar drugi mislijo, kot na lastno mnenje, vaše misli, dejanja ne delujejo več za vas, temveč proti vam.
Kako nehati?
Čeprav se morda zavedate, da je primerjanje z drugimi nekoristno, nesmiselno, celo samouničujoče, to počnete že tako dolgo, da ne znate več nehati ali vsaj ne veste, kako naj se poslovite od tako globoko zakoreninjene navade. Prvi korak je, da si priznate, da ste se ujeli v past, svetujejo dušeslovci. Težave ne morete odpraviti, če ne priznate, da obstaja. A to ne pomeni, da se zaradi tega obsojate ali si očitate, le zavedajte se, kaj počnete. Vsakič, ko se zasačite, da se (spet) primerjate z drugimi, se vprašajte, kaj je razlog, da to počnete, kaj vas je k temu spodbudilo. Ko boste razumeli, od kod izhaja potreba po primerjanju, boste lažje nadzorovali svoje misli in odpravili trdovratno navado.
Ločite med dobrimi in slabimi primerjavami. Občasno primerjanje z drugimi ni nujno slabo samo po sebi, a le dokler tega ne povežete z lastno vrednostjo. Dobre primerjave vas lahko potisnejo naprej in vas motivirajo, da sežete višje, zato je dobro, da razlikujete med tistimi, ki v vas zbujajo občutke zavisti in ljubosumja, in onimi, ki v vas budijo občudovanje in spoštovanje, vam dajo svetel zgled, da lahko vi tudi in vam dajo polet, da to dosežete.
Cenite svojo edinstvenost. S tem ko se primerjate z drugimi, zanikate lastne darove in sposobnosti. Vsak ima svojo vrednost in le vi ste tisti, ki lahko svoji pusti, da zasije. Če se že morate primerjati, to počnite s samim seboj. Učite se iz napak, stremite k temu, da ste danes boljši, kot ste bili včeraj. Sami sebi postavite ogledalo in bodite svoj kritik. To je veliko težje, kot da si za merilo postavite druge. Od vas zahteva, da se odpravite v globine svoje duše, si priznate stvari, pred katerimi ste tako dolgo bežali, in se vprašate, kaj si res želite. Osredotočite se na svoje moči, na to, kar imate, kar vam je že bilo podarjeno. Sprijaznite se s tem, da niste popolni. Nihče ni. A to ne pomeni, da ni razloga, da bi stremeli k temu, da bi bili boljši.
Ne prijateljev, dobivate nasprotnike
Ne črnite drugih, da bi se zaradi tega počutili bolje. Naslajati se na napake, neuspehe drugih je pot, ki ne obrodi želenih sadov. Namesto da bi si pridobili prijatelje, si ustvarjate nasprotnike in sovražnike. Drugim ne zavidajte uspehov, podpirajte jih. Tudi vi se boste zato počutili bolje.
Če si vedno želite še kaj, kar imajo drugi, nikoli ne boste imeli dovolj. Vedno boste želeli še več. Ujeli se boste v krog nerazumnih, nesmiselnih hrepenenj, ki ne vodijo k sreči in zadovoljstvu. Spoznati morate, da je to, kar imate, dovolj. Če imate streho nad glavo, hrano na mizi in ljudi, ki jih imate radi, ste dosegli, kar ste zmogli. Vse več je le bonus. Bodite hvaležni zanj, a ne pozabite, kaj resnično šteje. Spoštujte se, imejte se radi, bodite ponosni nase, samozavest gradite na temeljih, ki jih ne morejo zamajati zunanji dejavniki, kot so mnenja drugih. S tem si boste dopustili, da ste takšni, kakršni ste. Brez pretvarjanj in mask. Ali, kot je modroval francoski filozof in politik Nicolas de Condorcet: »Uživajte svoje življenje in ga ne primerjate z življenjem drugih.«