Mlada dekleta so preverjala, ali jim je v letu, ki prihaja, namenjeno omožiti se, pa tudi s katerim mladeničem bodo stopile pred oltar – Gospodar in gospodarica sta zlasti vedeževala, ali bodo pri hiši vsi zdravi – Iz izročil več narodov smo izluščili nekatere mantične veščine, ki jih lahko, če želite, tudi preizkusite.
Ruska dekleta so poskušala mladeniča, s katerim se bodo poročila, uzreti v ogledalu. Dekle je s tem namenom v sobo, v kateri je med obredom nihče ni motil, najprej namestila dve enako veliki ogledali, tako da sta bili zrcalni površini obrnjeni druga proti drugi, med njima pa je bilo za kake tri korake razdalje. Pred vsako ogledalo je namestila svečo in jo prižgala, nato pa sedla na sredo med zrcali, tako da je v enem videla odsev svojega obraza in odsev, ki se je odbijal vanj iz ogledala za njenim hrbtom. Prosila je, naj ji bo odkrito, s kom se bo poročila, in zrla v ogledalo pred seboj. Če bi v sobo vstopila mačka ali katera druga žival, bi se obred skazil, pripomočke pa bi bilo treba takoj pospraviti, sicer bi jo lahko doletelo gorje. Zrla je tako dolgo, dokler ni ob svojem odsevu opazila še drugega. To naj bi bila podoba moškega, s katerim ji je bilo namenjeno poročiti se. Takoj ko se je bodoči ženin prikazal, je ogledalo pokrila s prtom, kajti sicer se prerokovana prihodnost morda ne bi izpolnila.
Ruska dekleta so preverjala še, koliko let bodo imela, ko bodo stopila pred oltar
S tem namenom je mladenka v zlati prstan vdela približno dva lakta dolgo nit. V kozarec je nalila nekaj vode, nato pa vanj tik nad gladino pomolila prstan na nitki tako, da je konec niti držala s kazalcem in palcem leve roke. Čez čas je začel prstan nihati in udarjati ob stene kozarca. Toliko let, kolikorkrat je udaril ob steklo, bo štela, ko bo nevesta. Če je rusko dekle imelo več snubcev, je okoli novega leta lahko tudi preverila, kateri izmed njih ji je namenjen za moža. Preden je legla v posteljo, je vzela toliko listov papirja, kolikor snubcev je imela, na vsakega pa napisala ime enega izmed njih. Ko je šla spat, je listke dala pod vzglavnik rekoč: »Ženin moj, obišči me v sanjah.« In res, menda naj bi se ji oni, ki ji ga je usoda namenila za moža, prikazal v snu. Če je bilo rusko dekle godno za možitev, a snubcev ni bilo od nikoder, je okoli božiča lahko preverila, ali ji je sploh namenjeno poročiti se, in če je, s kom. Preden je legla spat, je pod vzglavnik dala olupljeno čebulo in izrekla prošnjo, naj se ji v snu odkrije bodoči mož. Če je sanjala o moškem, ji je bil prav ta namenjen za življenjskega sopotnika, če pa njenih sanj ni obiskal noben moški, je to pomenilo, da se nikoli ne bo poročila. Obred pa je lahko opravila tudi drugače. Preden je legla v posteljo, je morala pogrniti mizo za enega, in sicer tako, da je nanjo položila krožnik, jedilni pribor, nož in hlebec kruha, ki ga je sama spekla. V snu naj bi jo obiskal njej namenjen mož, in sicer tako, da je vanjo v sanjah zalučal nož. Če jo je zgrešil, bo zakon z njim srečen, mož pa prijazen in ljubeč, sicer pa pred njo ni kdo ve koliko zakonske sreče. Če se ji v snu ni prikazal nihče, se nikoli ne bo poročila.
Nemška dekleta so preverjala, ali se bodo v prihodnjem letu poročila, s pomočjo čevljev. Na božično jutro so vzele par čevljev in ga vrgle čez ramo, nato pa so preverile, kako ležijo. Če so bile konice čevljev obrnjene proti vhodnim vratom, je bilo to znamenje sreče in poroke, če v katero koli drugo smer, pa znamenje nesreče in podaljšanje samskega stanu najmanj do naslednjega božičnega jutra.
Škotska dekleta so prav na božični večer šla do prvega bezga in ga pošteno stresla z rokami, nato pa pozorno prisluhnila, ali bodo slišala pasji lajež. Če so ga, je to namreč pomenilo, da se bodo v prihodnjem letu poročile, njihov ženin pa bo prišel iz smeri, od koder je prišel lajež.
V Ukrajini je gospodinja na božični večer pripravila toliko cmokov, kolikor je bilo žensk pri hiši. V nekatere je dala ali kovanec ali prstan ali nit. Nato je cmoke razdelila in glede na to, kaj je katera našla v svojem, je dobila znamenje, kaj se ji bo godilo v prihodnjem letu. Prstan je obetal ljubezen ali, če je bila še samska, poroko, kovanec srečo in blaginjo, nit pa potovanje. Če v cmoku ni bilo ničesar, je bilo to slabo znamenje, v najboljšem primeru ženske v prihodnjem letu ne čaka nič posebnega, v najslabšem pa se ji lahko zvrsti več nesreč.
Vlivanje voska
Prerokovanje s čebeljim voskom je bilo razširjeno pri vseh slovanskih narodih, navadno so se ga lotile ženske na božični večer. Metoda je preprosta. Vedeževalec potrebuje kos čebeljega voska, svečo in posodo s hladno vodo. Misleč na vprašanje – ta so bila lahko splošna, na primer, kaj mi prinese prihodnje leto, ali bolj določena, ali bom, če je spraševal bolnik, ozdravel, ali me, če je spraševal zaljubljenec, res ljubi, itn. – je prerokovalec s plemenom sveče raztopil košček voska nad skledo z vodo, tako da je tekoči vosek padal vanjo. Ko se je strdil, ga je vzel iz vode in si ga natančno ogledal. Podobe, ki jih je vosek oblikoval, so odstirale prihodnost. Podkev, denimo, je obetala blaginjo, drevo z vejami, ki so se stezale navzgor, srečo, veselje in trdno zdravje, drevo s povešenimi vejami pa ravno nasprotno, itn. Metoda je primerljiva z vedeževanjem iz kavne usedline in čajnih lističev pa tudi vlivanjem svinca, ki je bila v rabi v naših krajih.
Na Škotskem so bili pozorni, ali se bo kaj posebnega zgodilo s kolačem, ki so ga gospodinje imele navado pripraviti za božič. Če bi namreč kos kolača po nesreči padel na tla, bi to pomenilo, da bo kdo pri hiši v naslednjem letu hudo zbolel ali se poškodoval. Posebno slabo je kazalo onemu, ki se je tega kosa kolača dotaknil zadnji, preden je pristal na tleh. Peka kolača je bila zahtevna naloga. Če se je namreč skazil in se je košček odlomil, ko ga je gospodinja jemala iz posode, je to bilo znamenje nesreče, lahko celo, da bo kdo izmed domačih v naslednjem letu umrl. Enako naj bi pomenilo, če je bil kolač suh, drobljiv in krhek.
Na Škotskem so bili pozorni tudi na to, kako gori ogenj na ognjišču ali v kaminu na božični večer. Če je bil svetel z malo dima, je bilo to dobro znamenje, saj se bo vsem pri hiši do naslednjega božiča nasmihala sreča. Ravno nasprotno pa, če se je z ognjišča ali kamina močno dimilo. To je pomenilo, da bo kdo pri hiši zbolel.
V Švici pa so moški nekdaj poskušali priklicati srečo v prihodnjih dvanajstih mesecih s posebnim obredom na božični večer. Še pred polnočjo so morali piti vodo iz devetih različnih studencev ali izvirov. Če so bili samski, so nato tekli pred cerkev, kajti na stopnicah pred hramom naj bi srečali mladenko, ki jim je namenjena za ženo. Če ne, so odšli domov. Že samo s pitjem vode iz različnih virov so namreč dobili srečo na svojo stran.
Na Češkem pa je bila šega, da je na božično jutro gospodar nakrmil živino in drobnico z malo kruha in jim dal lizati še sol s svoje dlani. Če katera ni hotela jesti ali lizati, je bilo to znamenje, da bo v prihodnjem letu ali zbolela ali, če je bila samička, da se ne bo obrejila. Marsikje po Evropi, posebno na Irskem, pa je bila navada, da so na božični večer zbrali čevlje vseh pri hiši in jih lepo zložili drugega ob drugem. Verjeli so namreč, da tako pripomorejo k temu, da bosta v prihodnjem letu med vsemi družinskimi člani vladali sloga in ljubezen. Gorje pa, če je mačka, pes ali katera druga žival čevlje razmetala, to je pomenilo, da bodo pri hiši zdrahe. Da se to ne bi zgodilo, je bil tudi običaj, da živali na božični večer niso spuščali v hišo.
