Poznati samega sebe in druge

Za čustveno inteligenco, sposobnost spremljati ter razločevati lastna in tuja čustva, ste najbrž že slišali. Vplivni pojem je pomagal vpeljati ameriški psiholog osebnosti John D. Mayer, ki je sokriv tudi za manj znano, a sorodno zamisel o osebnostni inteligenci. To je opredelil kot sposobnost mišljenja o osebnosti in vsem, kar je povezano z njo. Omogoča nam, da razmišljamo o nas samih in o drugih, natančneje, da prepoznamo namene, motive, značajske lastnosti in način razmišljanja. Uporabljamo jo za prepoznavanje poglavitnih podatkov iz samoopazovanja in opazovanja drugih, za preoblikovanje teh podatkov v točne modele osebnosti in za njihovo uporabo pri oblikovanju svojih ciljev in načrtov.

Ljudje smo nekakšni amaterski psihologi in večino časa bolj ali manj zavedno proučujemo vzorce vedenja pri sebi in drugih. Ko, denimo, opazimo, da je kdo dober pri reševanju matematičnih problemov, prijazen do mačk ali da vselej zamuja na sestanke, smo uporabili osebnostno inteligenco. Ta nam ne pomaga zgolj opisati posameznika, ampak po notranjem opisu, ki ga sestavimo, tudi predvidevati, kako se bo v prihodnje najverjetneje vedel, znašel, mislil in čutil. Preprost zgled: ko spoznamo koga, ki nam je všeč, se predrami osebnostna inteligenca, ta nas najprej spodbuja, da smo pozorni na njegov značaj, poskušamo o njem izvedeti čim več, nato pa, da pridobljene podatke uporabimo pri sprejemanju odločitev in vedenju, ki se nanašajo nanj. Če, na primer, spoznamo koga, ki nam je zaupal, da so mu ljube eksotične dežele, ga bomo bržkone povabili na obed v indijsko restavracijo.

Osebni pečat

Po Mayerjevem mnenju je naloga osebnosti združiti duševno energijo s sposobnostjo mišljenja in samonadzora ter se izraziti v zunanjemu svetu. Na svojo osebnost se zanašamo, ko skrbimo zase ali imamo stike z drugimi. Vodi nas pri vsem, kar počnemo, pri čemer za sabo puščamo edinstveni osebni pečat tega, kdor smo. Ljudje, ki nas opazujejo, lahko iz teh znakov razberejo, kakšni smo, na primer, iz obraznih potez izluščijo, kako se počutimo, iz našega sporazumevanja z drugimi pa odkrijejo, kako spretni smo v odnosih. Če hočemo ali ne, naša osebnost pušča sledi vsepovsod.

Osebnostna inteligenca je okno v naš um in motivacije drugih; ljudje, ki je imajo več, bolje razumejo sami sebe in vedo, kdo so, znajo natančneje oceniti druge in potemtakem bolje upoštevati njihove muhe, prav tako so boljši pri prepoznavanju lastnih omejitev. Ljudje z višjo osebnostno inteligenco znajo bolje predvideti, kako se bodo drugi vedli, in imajo pravilnejšo predstavo o tem, kakšni so sami videti v očeh drugih. Poleg tega se zavedajo, da morajo občasno »posodobiti« svoje predstave o drugih, kajti vsakdo se s časom spreminja. Ključ osebnostne inteligence je zmožnost ločiti našo zaznavo neke osebe od tega, kdo ta oseba res je, piše Mayer.

Izsledki raziskav kažejo, da visoko osebnostno inteligenco navadno spremljajo še druge lastnosti. Ljudje, ki jih odlikuje, so praviloma dovzetnejši za kritiko drugih, saj bolj posvečajo pozornost temu, kaj govorijo o njih, to pa lahko kdaj vodi v pobitost. Na splošno pa so v družabnih stikih sproščeni, všečni in nekonfliktni, za nameček pokažejo več zanimanja za druge, saj se jim ti tako bolj odprejo. Ljudje z visoko osebnostno inteligenco imajo tudi nadpovprečno visoko verbalno inteligenco ter so na splošno natančni in vestni, odprti za nove izkušnje in radovedni o življenjih drugih.

Svet pod drobnogledom

Točnejši ko je naš notranji umski model nekoga, bolje se bomo znali z njim sporazumevati. Dobro razumevanje drugih nam otežuje mnogo preglavic, kot na primer predstave in stereotipi, ki jih nosimo s sabo in nam pomagajo koga popredalčkati, preden ga res dodobra spoznamo. Ko – če – premagamo te izzive, si ustvarimo umski model nekoga, s pomočjo katerega predvidevamo, kako bo ta oseba ravnala ali kaj potrebuje. Trud, ki ga vložimo v izgradnjo takšne miselne predstave, je odvisen od naših namenov. Včasih se do drugih vedemo kot kognitivni skopuhi, saj hranimo našo pozornost le za ljudi, ki se nam zdijo dovolj pomembni. Ne zapravljamo veliko časa za to, da bi poskušali razumeti ljudi, ki le mimogrede švrknejo skozi naše življenje, kot je na primer kdo, ki, enako kot mi, nakupuje v trgovini in stoji v vrsti pred blagajno za nami.

Drugače je, ko smo v stiku z ljudmi, s katerimi bomo dolgoročno imeli opravke, in je naše dobro neposredno ali posredno odvisno od dobrega odnosa z njimi. V tem primeru uporabimo osebnostno inteligenco in proučimo vsako najmanjšo sled, ki odkriva njihovo osebnost. Točnejši ko je model, ki ga zgradimo iz podatkov, bolje se bomo odločali, kako ravnati s tem človekom oziroma se vesti do njega.

A osebnostna inteligenca še zdaleč ni nezmotljiva in često pri drugih spregledamo ali zmotno ocenimo katero izmed ključnih nravnih lastnosti. To se lahko zgodi zaradi naravne težnje po tem, da odmislimo nejasnosti, namesto da bi jih odpravili; ko preveč trdno zaupamo v svojo oceno; ali ko napačno ocenimo, kako se bodo drugi odzvali na nas.

Nepristranski pogled vase

Spoznaj samega sebe, je modri izrek, ki je bil zapisan nad vhodom grškega oraklja v Delfih. Čeprav je imeti točen model osebnosti drugih koristno, pa moramo zato, da damo svojemu življenju smer, predvsem (s)poznati sami sebe. Tudi pri tem je nekaj ovir, saj pojem sebe izvira iz različnih virov podatkov, shranjenih v različnih delih spomina.

Kognitivni znanstvenik Ulric Neisser meni, da hranimo te podatke v različne žepe spomina, v vsakem so drugačni, med njimi celovit koncept sebe, avtobiografski spomini in naš zavestni jaz (dojemanje nas samih tukaj in zdaj). Različne vrste spomina hranijo podatke, ki so ključni za razumevanje samega sebe: proceduralni spomin denimo hrani navodila za telesne dejavnosti, ki jih pogosto ponavljamo, kot so vožnja avtomobila ali zavezovanje vezalk na čevljih, semantični spomin hrani naše splošno znanje, epizodni pa avtobiografske spomine točno določenih dogodkov. Iz vseh teh vznika edinstvena podoba nas samih.

Da bi se res spoznali, se moramo neizogibno soočiti tudi z bolečimi spomini in temnimi platmi svojega značaja, ki jih je težko sprejeti. Delo osebnostne inteligence je kopičenje podatkov, njihovo združevanje in predelava ter izpeljava novega razumevanja iz njih – in s tem sprave s samim sabo. Dovoljuje nam, da vidimo sebe in druge jasneje, in ta jasnost vključuje tudi prepoznavanje lastnih zmot.

Videti sebe v pravi luči ni vselej lahko, saj nam tovrstne podatke barvajo čustva, ki otežujejo nepristranskost. Po eni strani se lahko tako močno zapičimo v majhno osebnostno napako, da izgubimo pogled na širšo sliko. Po drugi često spregledamo velike napake, ker je to pač lažje kot ubadati se z njimi. A če posvetimo dovolj časa spoznavanju samega sebe, postanemo pri tem natančnejši, kar nam na koncu lahko pomaga, da se spremenimo na bolje. Ljudje, ki lažejo sami sebi, kdo so, poskušajo za vsako ceno ohraniti svoja napačna prepričanja in spregledajo vse dokaze, ki govorijo drugače, ali si izmišljajo izgovore.