Znanstveniki so s študijami potrdili, da večina sploh ne ve, kako njihov deluje, zlasti pa, kaj vse zmore in česa ne – Podatki, ki jih hranimo, denimo, sami po sebi ne bledijo, se pa zaraščajo poti, po katerih se lahko dokopljemo do njih, zaradi česar nam sčasoma postanejo čedalje težje dostopni.
Pravimo, da je človek zbir vseh svojih spominov, kajti prav življenjske izkušnje nas oblikujejo in kalijo v to, kar smo, človek, ki mu pod soncem ni para. Kljub temu se večina pritožuje, da jim spomin ne služi dovolj dobro, a po krivici, menijo znanstveniki. Težava ni v tem, da bi bil ta luknjičav sam po sebi, ampak da premalo vemo o tem, kako sploh deluje, kaj vse zmore in česa ne. Robert A. Bjork z ameriške univerze UCLA je zbral ključne podatke, ki vam utegnejo pomagati, da bolje spoznate spomin.
Ne bledi
Vsem se je že kdaj zgodilo, da se nikakor niso mogli nečesa spomniti, čeprav so vedeli, da bi iskani podatek moral biti v njihovi glavi. Lahko je to ime, angleška beseda za možgane ali celo podatek, kje so nazadnje parkirali avto. Takšne izkušnje nam dajo misliti, da je ena izmed lastnosti spomina kvarjenje, podobno kot sadež sčasoma zgnije in od njega nič več ne ostane. Znanstveni izsledki te domneve ne potrjujejo, prej namreč drži, da ima spomin omejene zmožnosti. Vanj je res spravljeno vse, toda sčasoma, če nekega podatka že dolgo nismo priklicali v spomin, nam je tega vedno težje doseči, kajti poti, ki bi vodile do njega, niso več tako utečene, široke ceste, ampak so vijugave. Če se vrnemo k začetni domnevi, bi bilo torej pravilneje trditi, da se sčasoma skazi naša zmožnost priklicati neki podatek v spomin, ne pa spomin sam.
Pozaba omogoča učenje
Videti je, da je zmožnost shraniti vse podatke, ne pa tudi ohraniti zmožnosti obuditi jih, velika pomanjkljivost, in vendar ni. Zamislite si, da bi vam tedaj, ko se sprašujete, kje ste pustili avto, spomin naenkrat postregel z vsemi podatki o tem, kje vse ste kdaj pustili svojega jeklenega konjička. Povsem nepotrebno, mar ne, pa še veliko časa bi vam vzelo. Zaradi tega vam spomin postreže le s podatkom o zadnjem parkirišču, kajti na koncu koncev je zgolj ta zdaj za vas pomemben.
Podobno se godi tudi z vsemi drugimi podatki – spomin olajša pot do najnovejših in za nameček ohrani dobro tlakovane poti do pomembnejših v preteklosti, druge pa pusti zbledeti, s tem pa ustvari možnost, da vase naloži še več novih, relevantnih podatkov. Vsak dan sproti zmorejo možgani ovrednotiti zbrane podatke, zanemariti, pozabiti tiste, ki niso pomembni, narediti pa prostor za nove, poglavitnejše, ki bodo zlahka dostopni.
Pozabljanje nam pomaga učiti se: ko manj pomembni podatki postajajo manj dostopni, so nam čedalje lažje dostopne nove informacije o tem, kar je za naše življenje in delo iz dneva v dan najpomembnejše.
Speči je lahko obujen
Dobra plat tega, da spomin ne propada, je, da lahko obudimo tudi tistega, ki nam je načeloma zaradi zaraščenosti steze do njega težje dostopen. Vsak podatek, ki je bil kdaj spravljen, je speč in čaka, da ga obudimo, na površje priplava spet, ko postane aktualen. Ko, na primer, ponesemo k ustom jabolčni zavitek v slaščičarni, se spomnimo nekega jutra, ko nam je mama v posteljo, ker smo bili bolni, prinesla podobnega, in kako je bila oblečena in kaj nam je rekla. V tem pogledu bi lahko spomin primerjali z veščino vožnje kolesa – tudi če več let ne sedemo nanj, ne izgubimo te sposobnosti.
Obujanje ga spreminja
S tem, ko neki speči spomin obudimo, ga nujno tudi spremenimo. Že samo to, da smo podatek, ki smo ga zanemarili, češ da ni pomemben, znova spustili na površje, pomeni, da je v primerjavi z vsemi drugimi, enako odrinjenimi v pozabo, postal pomembnejši, to pa ga je spremenilo. Če ponazorimo z zgledom, recimo, da ste za peti rojstni dan za darilo dobili lego kocke, ki so vam bile zelo všeč. Pogosteje ko se boste spomnili kock, verjetneje je, da boste še globlje v pozabo potisnili podatke o drugih darilih, ki ste jih dobili ta dan.
Z obujanjem spominov torej v resnici na novo oblikujete svojo preteklost oziroma to, kar se o njej spominjate. Prejete lego kocke dobijo večjo veljavo kot drugi podatki, ki jih niste obudili. Še več, o svoji preteklosti lahko ustvarite celo lažne spomine, in če te dovoljkrat ponovite, ne boste več zmogli ločiti, kateri so pravi in kateri lažni. V tej luči bi lahko trdili, da vsak ustvarja sebe z izbiro tega, česa o svoji osebni zgodovini se bo spominjal in česa ne.
Nestanovitnost
Ker lahko spomin spreminjamo že samo s tem, da kateri podatek v njem obudimo, je, seve, logično trditi, da je spomin sam po sebi spremenljiv in nestanoviten. Težava je, ker ga ljudje jemljemo kot povsem drugačnega. Pozabljamo, da smo pozabili, in zaradi tega mislimo, da v prihodnosti ne bomo pozabili tega, kar danes vemo. Zaradi tega, denimo, študenti slabo ocenijo, koliko časa potrebujejo za poglobitev učne snovi, o kateri so se poučili na predavanjih. Seveda tega ne počnejo le oni...
Slabo poznan
Vsakomur se je že kdaj zgodilo, da se mu je utrnila tako izvirna in dobra zamisel, da je mislil, da je ne bo nikoli pozabil, zaradi česar si je ni nemudoma zapisal. A že nekaj minut zatem, ko si jo je hotel, si je nikakor ni več mogel priklicati v spomin. Ker sproti pozabimo, da pozabljamo, zelo slabo ocenjujemo stanovitnost spomina. Prepričani smo, da nečesa ne bomo pozabili, a prav to se nam zgodi.
Zanesljiv ni učljiv
Ko se zmoremo v trenutku spomniti, kako je komu ime, ali katerega drugega podatka, recimo zgodovinske letnice, se počutimo pametne in, nasprotno, prav neumne, ko se česa nikakor ne moremo spomniti. Toda v luči učljivosti bi morala biti naša ocena prav nasprotna. Ko namreč zlahka prikličemo v spomin ogromno podatkov, to pomeni tudi, da hkrati ne moremo vanj sprejeti veliko novih, torej smo manj učljivi. Prav nasprotno pa velja, ko moramo pošteno napeti sive celice, da se česa spomnimo: tedaj smo učljivi in hkrati se učimo, torej postajamo tudi pametnejši.
Izsledki študij kažejo, da se spomin krepi glede na to, kolikokrat ga je kdo oblikoval in preoblikoval, ko ga je vnovič obudil. Učenje zahteva obujanje, utrjevanje poti, po katerih pridemo do nekaterih podatkov.
Učljivost odvisna od razmer
Morda ste opazili, da zlahka osvojite nove informacije za svojo domačo delovno mizo, ne pa tudi, ko ste kje drugje. Učenje je namreč močno odvisno od tega, kako in kje si poskušate kaj vtisniti globoko v spomin. Ko namreč svoje možgane naučite, da vpijajo podatke v nekaterih okoliščinah, se ti, ko se znova znajdejo v njih, že naravnajo na pomnjenje in poglabljanje informacij.
Več raznolikosti, prosim
Vzemimo za zgled, da se želite naučiti igrati tenis. Kaj je boljše, da se en teden učite samo servirati, naslednjega vračati udarec tako, da odbijate žogo z dlanjo, obrnjeno naprej (forehand), tretjega pa tako, da jo odbijate s hrbtno stranjo roke naprej (backhand), ali že v prvem tednu vse naenkrat? Znanstveni izsledki kažejo, da motorične veščine najlažje osvojimo, ko počnemo več različnih stvari hkrati, torej vsak dan se urimo v serviranju žoge in forehand ter backhand udarcu. Enako pa velja tudi za učenje vsega drugega, torej tudi osvajanje podatkov. Če se, denimo, poskušate naučiti prestolnice vseh držav sveta, boste te prej znali na izust, če boste vsak dan ponovili vse, ne pa, če boste en dan ponavljali le prestolnice Južne Amerike, nato Afrike itn., ko boste prišli do prestolnice Avstralije, boste že pozabili na prve, ki ste se jih naučili.
Znanstveniki menijo, da je učenje vsega naenkrat, torej več različnih reči hkrati, v primerjavi z učenjem po manjših vsebinskih sklopih učinkovitejše, ker od človeka zahteva, da vsakič znova naloži vse podatke in jih s tem vred tudi utrdi. Večkrat ko to ponovi, manjša je verjetnost, da bodo kateri podatki zanemarjeni oziroma ocenjeni kot nepomembni, poti do njih pa bolj vijugave.
Vsak svojega kovač
Študije tudi kažejo, da ljudje v večini krepko podcenjujemo zmožnosti svojega spomina. Videti nam je, da se česa preprosto nikoli ne moremo naučiti, zaradi tega na pol poti vržemo puško v koruzo. Toda po izsledkih se lahko naučimo tako rekoč vsega, le vztrajati moramo, pri tem pa uporabiti več učnih metod. Koristno, na primer, je, da se spravimo na najtrši oreh, a ko mu nismo kos, se povsem posvetimo čemu zelo drugačnemu, nato pa se večkrat vrnemo k izvirnemu orehu.
Ljudje verjamemo tudi, da je preteklost nespremenljiva. To ne drži, kajti z obujanjem spominov lahko preoblikujemo tudi svojo preteklost, osvetlimo neki dogodek še z drugih zornih kotov, k temu, kar nam najprej v zvezi z njim pride na misel, pritaknemo še druge, sprva težje obudljive podatke, tako pa tudi prekujemo pogled nanj. Neki dogodek, ki nam je bil morda prej zgolj vir zadrege, lahko, ko se spomnimo več podrobnosti v zvezi z njim, postane vir samozavesti, čemu vse smo (bili) kos. S spremenjenim pogledom na preteklost si tudi tlakujemo pot do bolj želene, svetlejše prihodnosti. Po znanstvenih izsledkih so v povprečju s svojim življenjem in dosežki bolj zadovoljni ljudje, ki pogosteje obujajo prijetne kot trpke spomine.
