Na Daljnem vzhodu je alkimija tesno povezana z daoizmom (taoizmom). Tega je zasnoval Lao Zi s knjigo aforizmov Daodejing (Tao Te Ching), ki je bila napisana okoli leta 300 pred našim štetjem. Naslov dela bi lahko prevedli kot Knjiga o Poti in njenih vrlinah. Vseprisotni dao (tao) je ta, zaradi katerega narava je in se v njej neprestano odvijajo spremembe, posamični dao reči in bitij pa je de, moč ali vrlina, kar vsemu (in vsem), kar je, daje posebnost, po njej se bitja in ljudje razlikujejo drug od drugega.
Bili so skromni
Daoistični modreci so čislali skromno, samotno življenje, zaničevali pa razkošno življenje na dvoru, kjer bi bili uradniki, svetovalci ipd., torej prav nasprotno od konfucionistov, ki so proučevali zlasti družbo, ne narave, in so hote delali za vladarje in jim svetovali pomagati ustvariti popolno državo. Daoisti so spoštovali naporno delo, kmete in obrtnike so imeli za temelj skupnosti. Poljedelstvo in živinoreja, pridelava in predelava kovin, lončarstvo, predelava lesa in drugih gradiv – vse to so razumeli kot sodelovanje ljudi z naravo v njenem velikem delu spreminjanja in preoblikovanja. Niso nasprotovali šolanju – konec koncev neomikani ne bi mogli razumeti njihovega nauka, so pa obsojali lažno učenost in državno uradništvo.
Nekateri daoisti so živeli samotarsko, v gozdovih ipd., da bi bili čim bliže naravi, ki so jo opazovali. Proučevali so življenje, rastline in minerale, s čimer so postavili temelje kitajski botaniki, mineralogiji in farmaciji. Nekateri so živeli v mestih, celo na dvorih, kot nekakšni strokovnjaki za tedanje obrti, kot magi in vrači. Odkritja in izume so po pravilu nizali daoistični modreci.
V stiku z naravo
Naravo ni mogoče spoznati le z opazovanjem, z njo je treba biti v stiku, z njo sodelovati, so menili daoisti. Nekdaj so to počeli šamani in vrači, ki so obredno klicali dež, podili točo in strele, napovedali potrese, sončne mrke, tolmačili znamenja neba in zemlje, zdravili ljudi, ki so bili obsedeni ali uročeni, z naravo so bili v stiku prek svojih čarovnij in ritualov, z njo so se »pogovarjali«. Daoistični učenjaki so magijo sprejeli – človek postavlja vprašanja (naravi in o njej), narava pa mu prek magije odgovarja. Kaj si narava »misli«, kaj je, je mogoče preveriti s poskusi. Daoistični modreci so bili filozofi, znanstveniki in magi. Sklanjali so se nad knjige, na ognjišču varili življenjski eliksir, a se tudi trudili z obredi ukrotiti zmaja. Narave niso le spoznali, ampak so verjeli, da lahko z njo sodelujejo – pospešijo naravne procese, denimo.
Konfucionisti so poskušali ustvariti red in ubranost v družbi, daoisti pa v naravi. Iz zamisli o popolnosti naravnega reda se je sploh izcimila želja doseči dolgoživost in nesmrtnost, ki je dala krila kitajski alkimiji. Biti nesmrten se zdi v nasprotju s temeljnim daoističnim načelom wu-wei (nedejavnosti), ki pomeni, da se ne sme delati v nasprotju z naravo. Ker je umreti naravno, si potemtakem ne bi smeli prizadevati za nesmrtnost, kajti ta je vendar protinaravna, če smemo tako zapisati. Toda, so razpredali daoisti, upočasniti staranje in podaljšati življenje ni proti naravi, kakor niso proti njej poljedelstvo, živinoreja in obrti nasploh, s katerimi človek vpliva na naravo, jo spreminja tako, da bi od tega imel korist, da bi od nje imel čim več. Kakor je človek, ki je stalil prvo rudo in tako pridobil kovino, pospešil naravni nastanek kovin – te bi tako ali tako, le v daljšem obdobju kot v obrtnikovi peči, nastale v nedrjih zemlje –, tako je tudi mogoče, da učenjak s pomočjo narave zvari življenjski eliksir za upočasnitev staranja, to pa tudi pomeni, da nekaj, kar je narejeno v sodelovanju z naravo, ne more biti proti njej.
Do otokov nesmrtnikov
Nesmrtnost starodavne Kitajske je bila »od tega sveta«. To ni bila nesmrtnost duše. Kitajci so sicer verjeli v dušo, in to v najmanj dve: zemeljsko, po, in nebesno, hun. Po smrti naj bi se prva vrnila v zemljo, druga pa v nebo. Nesmrtnost, ki so jo imeli v mislih alkimisti, je bila telesna – pomenila je nadaljevati življenje. Tisti, ki so jo dosegli v popolnosti, naj bi se vzdignili v nebo. Nekateri so se zadovoljili z manj popolno različico – večno so živeli umaknjeni v gorah ali na oddaljenem otoku, za seboj so v skupnosti, v kateri so prej živeli, pustili oblačila, meč ali palico in sandale, nekateri pa so za seboj pustili celo telo in postali breztelesni nesmrtniki. Dober alkimist je lahko izbiral, kakšna bo njegova različica nesmrtnosti. Menda so nekateri celo izbrali zemeljsko nesmrtnost, ker, kot so zapisali nekateri učenjaki, niso hoteli postati eden izmed »nebeških uradnikov«.
Da so tudi cesarji zelo resno jemali nesmrtnost, lahko izluščimo iz pisnih virov. V Zgodovinskih zapisih, denimo, so med drugim natančno opisane pomorske odprave, katerih glavni namen je bil odkriti tri otoke, na katerih živijo nesmrtniki, za nameček pa na njih nabrati rastlino, zaradi katere človek, ki jo zaužije, postane nesmrten. Zabeleženo je, da otokov ni bilo težko najti, a ko so hoteli ob njih pristati, se je odprava spremenila v misijo nemogoče. Nenadoma se je predramil močan veter, ki je ladje odnesel daleč proč, denimo. Cesar Qin Shihuangdi (od leta 259 do leta 210 pred našim štetjem) je do teh otokov poslal več odprav, vendar se nobena ni vrnila.
Zanimivo je, da je na eni izmed njih sodeloval tudi alkimist Xu Fu. Vladar je imel menda največ upanja, da, če sploh katera, bo prav ta odprava uspešna, zaradi česar je imel navado hoditi v pristanišče in povpraševati, ali se je ladja z alkimistom na krovu že vrnila. To se sicer ni zgodilo, je pa neizpodbitno, da je ta odprava odplula do Japonske. Na japonskem otoku Jofuku namreč lahko še danes najdemo grob s spomenikom alkimistu Xu Fuju. Na njem je zapisano, da je učenjak priplul s Kitajskega, iščoč rastlino nesmrtnosti.
Vpliv budizma
Na daoistične učenjake in njihovo delo je od prvega stoletja našega štetja začel vplivati tudi budizem, ki je prodrl iz Indije. Po budističnem zgledu so tudi daoisti začeli snovati svetišča, v katerih so živeli menihi. Prvi poglavar daoistične verske skupnosti je bil Zhang Daoling (umrl naj bi okoli leta 156, ko mu je bilo najmanj 120 let). Iz zgodovinskih virov lahko razberemo, da je bil veliki alkimist, ki je poznal skrivnost priprave življenjskega eliksirja. Najprej naj bi si z njim podaljšal telesno življenje, nazadnje pa se od telesa poslovil in se dvignil v nebo. Imel je tudi druge magične moči – krotil je zveri, denimo.
Daoistična verska skupnost je spodbujala razvoj alkimije, povrhu gre njej zahvala, da so se do danes ohranila starodavna alkimistična dela. Ko so namreč na Kitajsko vdirali Mongoli in jo pustošili, so menihi pred uničenjem varovali knjige in jih prenašali iz roda v rod. Daoizem na Kitajskem se je sčasoma zlil s konfucionizmom, alkimija, ki se je razvijala v njegovem okrilju, pa je doživela razcvet in svojo zlato dobo med četrtim in osmim stoletjem, nato pa je začela zamirati. Zadnji kitajski alkimisti so delovali v 15. stoletju.