Popoln biti je biti večen

Kitajsko zgodovinsko obdobje se je začelo s pismenostjo v obdobju dinastije Shang ali Yin (od približno 1500. do 1030. leta pred našim štetjem), ko je dežela na Daljnem vzhodu iz neolitika prešla v bakreno dobo. V tem času so bili kitajski obrtniki vešči izdelave številnih uporabnih in okrasnih predmetov iz vlitega bakra, izdelovali so keramične predmete, tudi vzgajali sviloprejke in edini na svetu tkali svilo. Ob koncu drugega tisočletja pred našim štetjem, ko je bila zrušena nadvlada dinastije Shang, so ljudstva na zahodu cesarstva uveljavila dinastijo Zhou, ki je vladala od leta 1030 do leta 221 pred našim štetjem. Z njo se je uveljavi tako imenovani kitajski fevdalizem, ki pa ga niso zaznamovale le neprestane vojne med fevdalnimi državami, ampak tudi razcvet materialne in duhovne kulture.

Med letoma 722 in 480 pred našim štetjem je Kitajska vstopila v železno dobo, približno pol tisočletja po hetitskem železu v Mali Aziji. Med letoma 480 in 221 pred našim štetjem, ko so državo pretresali nenehni spopadi med vojskami fevdalnih držav, so tamkajšnji obrtniki izpopolnili metodo pridobivanja železa. Bili so prvi na svetu, vešči pridobivanja taljenega surovega železa. Vlivali so ga v kalupe, celo predelovali v jeklo (železo, obogateno z ogljikom, ki je močnejše) ali v kovano železo. Za primerjavo še podatek, da se je vlivanje železa na evropskih tleh pojavilo veliko pozneje, šele od 14. stoletja naprej.

Fevdalne države, ki so pridobivale tako gospodarsko kot vojno moč, so se sčasoma osamosvojile, to pa tudi pomeni, da kitajski cesar ni odločal skoraj o ničemer več, njegova naloga je bila bolj ko ne ohranjanje starodavnih obredov in dvornih ceremonij. Že po prvih sto letih vladavine dinastije Zhou se je cesarstvo razdelilo na okoli deset držav.

Pot k nesmrtnosti

V neenotnem cesarstvu, v katerem je bilo življenje zaradi nenehnih vojn silno pestro in negotovo – tako za posameznika kot večje skupnosti, s fevdalnimi državami vred –, so kitajski učenjaki proučevali človeka in njegovo naravo, družbo in naravo. Bili so nekakšni modreci filozofi, ki so potovali od ene prestolnice do naslednje, potujoči učitelji, ki so navdihovali vladarje posameznih držav, a tudi ljudi nasploh. Vsak izmed njih je razvil svoj nauk o tem, kakšna naj bo skupnost, da bo pravična in trdna, in še, kako naj človek sam zase in v sodelovanju z drugimi, z življenjem v pravični skupnosti, doseže duševni mir.

Med najvplivnejšimi učenjaki in filozofi je bil Konfucij (551–479 pred našim štetjem) ali Kong Fu Zi, Učitelj Kong Fu. Njegov nauk je v obdobju dinastije Han postal temelj za ureditev države, njegova filozofija, ki je slonela na tradicionalnih načelih, pa je pozneje prerasla v religijo. Med drugim je opozarjal, naj človek v družbi ne deluje zaradi koristi, temveč zato, ker meni, da je tako prav in pošteno. Država je moralno bitje, njen vladar pa je nraven človek, ki ravna po strogem moralnem standardu. Življenje v družbi uravnava pet razmerij: naklonjenost med očetom in sinom, spoštovanje med vladarjem in podložnikom, ljubezen med možem in ženo, naklonjenost med starejšim in mlajšim bratom ter zvestoba med prijatelji.

Konfucij je imel več sledilcev, med njimi je bil najbolj znani Laozi (stari učitelj) ali Lao Ce, ki je zasnoval taoizem (daoizem), filozofijo odnosa med človekom in naravo. Po kitajski tradiciji naj bi živel v 6. stoletju pred našim štetjem, večina sodobnih zgodovinarjev pa meni, da je dve stoletji pozneje, iz tega obdobja naj bi bilo namreč njemu pripisano najpomembnejše delo, Tao Te Ching ali Pot po zakonu vrline. Njegov nauk, taoizem, izvira iz besede tao (dao), ki v kitajščini pomeni pot, pri čemer pa je imel filozof v mislih predvsem pot narave, ki jo mora človek spoznati, da bi živel v ubranosti z njo kot njen neločljiv del.

Tao naravnim procesom vdihuje mistični pomen. Za razvoj alkimije na Daljnem vzhodu pa je bilo ključno, da taoizem dopušča človekovo nesmrtnost – nekdo postane nesmrten, ko doseže naravno popolnost. V nasprotju s konfucijanstvom, ki je bilo osredotočeno na človeka, moralo in družbo, je bil taoizem usmerjen v naravo, zaradi česar so bili prvi kitajski naravoslovci, ki so postavili temelje botaniki, mineralogiji in kemiji, taoisti.

Proučevanje naravnih procesov je spodbudila filozofija narave, ki jo je utemeljil Zou Yan, učenjak, ki je živel v drugi polovici četrtega in prvi polovici tretjega stoletja pred našim štetjem. Njegovi učenci so nauk strnili v nauk o petih elementih, wu xing, in dveh temeljnih počelih, jinu in jangu. Zou Yan je tudi prepričal vladarja države Qi, da je leta 318 pred našim štetjem ustanovil univerzo Jixia.

Trda roka

V 4. in 3. stoletju pred našim štetjem so se zaradi pogostih vpadov nomadov s severa združile nekatere fevdalne države. Leta 221 pred našim štetjem je najmočnejša država Qin (danes pokrajina Shensi) združila manjše, ki jim je vladal cesar Quin Shihuangdiom (Chhin Shih Huang Ti). Ta je bil absolutni vladar, postavil je Kitajski zid, uvedel enotno pisavo, beležilo pa se ni več na bambusove ploščice kot prej, ampak najprej na svilo, pozneje na papir. Papir je izumil cesarjev višji uradnik, evnuh Cai Lun (Tshai Lun) okoli leta 105. Postopek izdelovanja papirja so Arabci odkrili v 8. stoletju in ga razširili po Evropi.

Prvi pravi veliki kitajski cesar, Quin Shihuangdiom (umrl je leta 207 pred našim štetjem), je močno vplival na razvoj tamkajšnje alkimije. Verjel je namreč, da obstaja eliksir, ki bi mu omogočil ne le dolgo, ampak kar večno življenje. Na svojem dvoru je zaposloval več alkimistov, ki naj bi mu tak eliksir zvarili. V državniških poslih se je naslanjal na filozofe legaliste, ki so menili, da je mogoče pravično in trdno družbo (državo) doseči predvsem z uveljavljanjem strogih zakonov. V 3. stoletju pred našim štetjem je bila ta filozofija na vrhuncu z učenjakom Hanzijem. Ta je menil, da je zelo malo ljudi, ki sami po sebi (svoji naravi) delajo dobro, zato je treba z zakoni poskrbeti, da ljudje ne bi delali slabo (škodili drug drugemu). Hanzi je zagovarjal, da mora biti vsa moč v vladarjevih rokah, on je tudi ta, ki z zakoni vlada ljudstvu.

Filozofija legalistov in absolutna moč cesarja pa nista bili dolgega veka – ljudje so bili nezadovoljni, razmere v državi so se umirile šele, ko je oblast prevzela dinastija Han. Cesar Han Gaozuo (Han Kao Tsu) je vladal s pomočjo svetovalcev, ki so zagovarjali Konfucijev nauk. Leta 141 pred našim štetjem je vse legaliste med uradniki odslovil, kmalu zatem pa je zapovedal obvezno šolanje novih uradnikov, ki je bilo usklajeno s Konfucijevim naukom.