Po nemarnem se ne dajajte v nič

Ljudje imamo lahko trdno samozavest, vemo, kaj zmoremo in kaj vse smo že dosegli, imamo stvarne cilje in smo tudi na poti njihovega doseganja, a to še ne pomeni, da se nam, in to celo ko morda žanjemo hvalo in priznanja, ne utrinjajo dvomi o sebi. Večja verjetnost, da se to zgodi, je, če je bil kdo tako vzgojen, da so imeli starši in drugi pomembni v njegovem življenju neprestano pomisleke o njegovih dejanjih, mislih in celo čustvih, češ, kaj pa ti veš, kako je to, joj, kako si preobčutljiv(a), prava orhideja, ali pa mu kar dokazovali, da nima prav. Zaradi tega se je že zgodaj naučil neprestano dvomiti o sebi, globoko pa je ponotranjil vzorec, da kar koli že naredi, naj se še tako močno trudi, to, kar bo ustvaril, nikoli ne bo (dovolj) dobro in res vredno.

Dvomiti o sebi pomeni imeti o sebi močno predstavo Nisem dovolj dober (dobra), v odnosu do drugih pa globoko ponotranjeni vzorec Dovoli mi, da ti pokažem, kako vreden sem. Pod pritiskom te predstave in vzorca lahko ljudje premikajo gore, dosegajo uspeh, si celo utrdijo samozavest, a njihovi dvomi o sebi nikoli ne jenjajo, pa naj dosežejo še tako veliko in nemogoče, kvečjemu razrastejo se. Človek z velikimi dvomi o sebi si ne zmore lastiti zaslug za kar koli že, kar je dosegel ali naredil, povrhu pa ga venomer preganja občutek, da je slepar ali nastopač, in le vprašanje časa je, kdaj bodo vsi ljudje okoli njega to opazili in se odvrnili od njega.

Ako takim dvomom kdo pravočasno ne stopi na prste, si z njimi meče polena pod noge, saj lahko občutki negotovosti vodijo v obotavljanje in neodločnost, zaradi česar se niti tistega, čemur je bil že kos, ne loti več. V skrajnem primeru lahko korenito oklesti svoja pričakovanja o tem, kaj lahko doseže, zaradi česar niti približno ne prepozna, razvija in izkoristi vseh svojih sposobnosti in darov. Že res, osvetljujejo dušeslovci, da ni nikogar, ki ga kdaj ne bi razjedali dvomi o sebi, drži pa tudi, da se ti samo še razrastejo, če jih pravočasno ne zajezimo. So kakor lesni črvi, ki lahko, če imajo na voljo dovolj časa, v prah spremenijo še tako veliko omaro.

Nezmožnost pripisati si zasluge

Nezdravo je, psihologi bi rekli narcisoidno, ko ima kdo veličasten občutek samopomembnosti, ko v nebo kuje svoje dosežke in talente, pričakuje, da ga drugi sprejmejo kot največjega, najmočnejšega, najsposobnejšega, čeprav njegovi dosežki niso premo sorazmerni s tako presežnimi predstavami. To je človek, ki občuduje samega sebe tudi tedaj, ko je to iz trte izvito, na ničemer utemeljeno.

Kdor je odrasel pod vplivom takšnega prenapihnjenca, se navadno trudi, da ne bi odrasel v enakega domišljavca. Verjetnost za tak scenarij je večja, če je bil v otroštvu in mladostništvu deležen pikrih pripomb ošabneža, češ, nikar se ne bahaj, naj ti ne stopi v glavo, da si zdaj pomembnejši, ko mu je kdo utemeljeno namenil pohvalo in priznanje. Pripisati si zasluge za dosežke ne pomeni biti domišljav in zmotno prepričan o lastni veličini tudi tedaj, ko ta ni utemeljena. Ne pomeni biti hvalisavec, ki se prenapihuje kakor pav, ker poskuša tako prikriti ali utišati globoke notranje občutke o lastni nezadostnosti ali pomanjkljivostih. Kdor je trdo delal, da bi nekaj dosegel, je povsem utemeljeno, da si za to pripiše zasluge, da je ponosen na to, kar je naredil.

Zmotni občutki

Ljudje, ki pogosto dvomijo o sebi, gredo v strahu, da na druge ne bi naredili vtisa velikih bahačev, v drugo skrajnost, tudi ko imajo več kot dovolj razlogov za to, da so ponosni na svoje dosežke, se dajejo v nič oziroma najdejo napačne razloge za to, kako jim je kaj uspelo. Sebi in drugim dopovedujejo, da to, kar so naredili, ni nič posebnega, češ, vsak otrok bi bil temu kos, ali pa svojega uspeha ne pripišejo sebi, ampak neki višji sili. Denimo, imel sem srečo, bil sem ob pravem času na pravem kraju, okoliščine so mi bile naklonjene, ljudje so mi pomagali, skratka, vse drugo, kakor koli povezano z nekim dosežkom, je pomembnejše od tega, kar je on naredil za to, da bi žel uspeh.

Ker človek, seve, ne zmore videti svoje vloge pri doseganju uspeha, saj se vendar čuti nevrednega tolikšnega dosežka, ima neprenehoma občutek, da ga bo zdaj zdaj kdo odkril, spoznal, kakšen slepar je v resnici. Kajti nekoč nekdaj pa ne bo imel več te sreče, nekoč bo odkrito, da je njegov uspeh prevara.

Edini pravi lek, da kdo vzame slovo od dvomov o sebi, je, da začne verjeti vase, je pozoren na pot, ki jo je prehodil na poti do cilja. Sam sebi naj se nauči dati pohvalo, priznanje, topel stisk roke vsakič, ko si to zasluži, vselej, ko je iz sebe iztisnil največ. Naj ne čaka, da mu drugi povedo, da je v redu človek, delaven, zanesljiv, pošten, dober prijatelj, to naj pove sam sebi.

Prva pomoč

Ko opazite, da so vas začeli mučiti dvomi o sebi, ki jim za nameček dajete vetra v jadra z negativnimi mislimi o sebi, jemajoč jih iz preteklih spodrsljajev ali neprijetnih pripomb drugih na vaš račun, naj bi se še pravočasno ustavili. Bolj boste dojemljivi za to, da ni vse tako črno, kot vam je videti, če se boste zbrali na tukaj in zdaj, bili povsem pričujoči v tem trenutku.

Lahko se odpravite na sprehod, pozorni na svoje telo, na vsak dih, korak itn., tudi na okolico, lahko pa se sprostite z meditacijo: lezite ali sedite, pomembno je, da je hrbtenica vzravnana. Dihajte sproščeno in enakomerno. Predstavljajte si, da z vsakim vdihom vase zajamete življenjsko moč, z vsakim izdihom pa iz sebe iztiskate nemoč. Vztrajajte v pozornem dihanju, dokler ne čutite, da ste se telesno, čustveno in miselno sprostili. Preglejte telo, bodite pozorni na ostanke napetosti – stisnjene ustnice, denimo –, sprostite vse napetosti, znebite se nemoči, izpolnite se z močjo, najprej prsi koš, nato še naprej, dokler ne bo celotno telo kleno, od prstov na nogah do temena. Občutite notranji mir, ko je telo povsem sproščeno, a močno, čutite, kako vas je vaja poživila in okrepila.

Po sprehodu ali meditaciji vsaj toliko časa, kot ste prej nemara posvetili pobijanju sebe, namenite temu, da se pohvalite. Ubirajte majhne korake, ne dajte priložnosti dvomom, da vas nemudoma zagrabijo za vrat z obtožbami, češ, kakšen lažnivec! Povejte si, zakaj vse ste vredni, kaj vse ste naredili dobro. Lažje vam bo, če si najprej poveste misli, o katerih nimate niti senčice dvoma, o vas pa, seve, povedo kaj lepega, šele nato se lotite pozitivnih trditev na področjih, kjer so se vam prej utrinjali dvomi.

Za dvome o sebi je bolj dojemljiv tisti, ki pozabi skrbeti zase in se ne čuti vrednega niti, da bi potešil lastne potrebe. Torej: privoščite si zdravo hrano in pijačo, pojdite na sprehod, negujte se, pobožajte se. Ogibajte se ljudem, ki vas omalovažujejo, več se družite s tistimi, ki so vam v oporo in spodbudo. Predvsem pa, ne odnehajte.