Nihče ne pride na svet brez namena in pomena, bi lahko strnili nauke duhovnih učiteljev nekoč in danes. S stališča reinkarnacije se duša vedno znova uteleša, da bi njena zavest zmogla zoreti skozi življenja, se učiti in se naužiti radosti. Po izsledkih hipnoterapevtov, ki so ljudem v hipnozi pomagali spomniti se »življenj med življenji«, vsakdo pride na ta svet tudi s precej natančno predstavo o tem, s kom in kako bo opravil učne lekcije, ki jih njegova duša najbolj potrebuje za rast. Nobeno srečanje z nikomer, lahko izluščimo iz knjige Spomini na onstranstvo dr. Michaela Newtona, ni naključno, ampak je pomemben mozaik v razvoju človekove duše.
Poglavitna težava je, da se začnemo ljudje bolj enačiti z jazi, ki so minljivi in jih imamo na uporabo, če smemo tako reči, le v eni utelesitvi, ne pa s pravim jazom, ki ni vezan le na trenutno utelesitev. Zaradi tega se ne zavedamo več rdeče niti življenja, pozabimo na načrt, ki smo si ga skovali zanj, ob velikih življenjskih preizkušnjah pa se počutimo izgubljeni.
Z masko nad lastne občutke
Tavamo, ko damo prvo in zadnjo besedo jazu, ki pomeni zavedati se svojega fizičnega telesa, ega in možganov, osebne zgodovine, torej poti, ki jo je kdo prehodil od rojstva do tega trenutka, želja, ki jih vzbuja pet čutov, čustvenih, miselnih in vedenjskih vzorcev, ki smo jih prejeli od staršev in drugih pomembnih ljudi v tem življenju. V stikih z ljudmi ne zmoremo uzreti priložnosti za učno lekcijo pravega jaza, ko se enačimo s še enim minljivim jazom, jazom, ki ga zgradimo v odnosu do ljudi. Ta jaz so maske, ki si jih nadenemo, da bi premagali lastne občutke negotovosti in nizke samopodobe, vloge, ki jih igramo, da bi nas drugi sprejeli, cenili in imeli radi.
Ko ne vemo, kod in kam, ko se vse zdi jalovo in brez pomena, si morda zaželimo, da bi prišli na svet z navodili za uporabo, podobno kot jih dobimo v trgovini ob nakupu katerega aparata. Dobra novica je, da nam je tak priročnik na voljo vedno in povsod – to je modrost pravega jaza (višje zavesti), ki se zaveda, kdo smo in kam smo namenjeni –, slaba pa, da ga le redki sploh zmoremo vzeti v roke, ker je zakopan globoko v nas pod gostimi plastmi zmotnih pojmovanj o sebi. Zaradi tega živimo, kot se trudi človek vključiti neki aparat, ne da bi prebral navodila zanj. Namesto da bi pri sprejemanju odločitev dali glavno besedo pravemu jazu, vprežemo oba minljiva, se vrtimo v začaranem krogu in – eno učno lekcijo opravljamo neštetokrat.
Bodi, kar si
Resnični jaz lahko dosežemo po različnih poteh, ena izmed njih je avtomatsko pisanje. To pomeni, da minljiva jaza umirimo, skoraj utišamo, pisalo v rokah pa v upravljanje prepustimo pravemu jazu, ki izpiše nasvet, kako naj se spoprimemo s katero preizkušnjo, nam torej da navodila za življenje. Slišati je preprosto, in vendar ni, če smo bili doslej vajeni vodstvo prepuščati minljivima jazoma.
Preden se usedemo za mizo, da bi začeli pisati po nareku resničnega jaza, si poskušamo utreti pot do njega z dejavnostjo, ki umirja delovanje minljivih jazov. Lahko se v meditaciji povezujemo z višjo zavestjo, molimo, gremo na sprehod, tečemo ali počnemo kar koli drugega, kar nas tako posrka vase, da se zdi, kot da smo vse in nič hkrati, kot da nas ni, čeprav smo še kako živi, pričujoči tukaj in zdaj. Nekaterim je to najlažje doseči, ko se uležejo na zeleno trato in opazujejo drsenje oblakov čez modri svod, drugim, ko so telesno zelo dejavni, med prostim plezanjem, denimo, ali ko so miselno zaposleni – med popravljanjem mehanske ure. Izberite dejavnost, ki vam je pisana na kožo.
Nato se umaknite v kotiček, kjer vas nič (in nihče) ne moti. Umirjenost duha, potreben za avtomatsko pisanje, si lahko pomagate pridobiti in ohraniti tudi tako, da si v ozadju zavrtite šumenje morskih valov z zgoščenke, prižgete svečo ali dišečo paličico ... Za mizo, na kateri boste avtomatsko pisali, si pripravite papir in pisalo. Stol, na katerem boste sedeli, naj vam omogoča udobno sedenje z vzravnano hrbtenico.
Vzemite v roko pisalo, z zaprtimi ali odprtimi očmi, na glas ali le v glavi nagovorite svoj pravi jaz in ga prosite, naj prevzame nadzor nad roko s pisalom in naj vam napiše nasvet o nečem, kar vas tare, ali kar koli drugega, kar želite izvedeti. Lahko mu postavite veliko vprašanje – Kaj je moje življenjsko poslanstvo? – ali manjše – Kako naj zgladim spor s tem ali onim?
Prvi stavek in naprej
Ker morate pri avtomatskem pisanju v svojo budno zavest utreti pot pravemu jazu, ki ga navadno izrinjate iz nje v podzavest, boste uspešnejši, če se ga lotite brez vnaprejšnjih pričakovanj o tem, kakšno naj bi bilo. Z navodili o tehniki bomo torej namerno skromni.
Pišete, kot se vam piše, ne da bi imeli predstavo o tem, kaj želite napisati. Pustite, da teče, kot da čečkate s pisalom po listu, medtem ko telefonirate. Najprej nastane krog, temu dorišete črte in dobili ste sijoče sonce ali kaj drugega, da nastane cvetlica ... Brez cenzure, kaj je prav in kaj ni, brez tuhtanja, kaj naj bi nastalo.
Dobro je začeti z naprezanjem minljivega jaza, zapišete njegovo prošnjo pravemu: Prosim, pravi jaz (resnični jaz, višja zavest, moj sveti angel varuh), prevzemi nadzor nad pisalom, svetuj mi, kako naj odpravim to in to težavo. Lahko ste zelo natančni, kaj pričakujete, toda bodite pozorni na to, da popustite prijem in mu dovolite, da odgovor napiše sam, ne da odgovor narekuje želja poln minljivi jaz.
Po taki priprošnji samo pišite, ne meneč se za lepoto pisave, čitljivost, vsebino. Zapišite, kar se vam utrne. Nič ni neumno. Deževnik lovi svoj rep, naša mačka ima cvetliče, biti napol poti pred prvim korakom, trikotnik je zaključen krog. Absurdne besede in besedne zveze, ki na prvi mah nič ne pomenijo, so v redu. Ne tuhtajte, pišite.
Analizirajte napisano
Ko pišete, morda tudi kaj narišete, se ne trudite nemudoma razumeti sporočilo čačk, črk in besed. Mečite na plan besedo za besedo, stavek za stavkom. Ne sodite, ali je prav ali narobe, zgolj pišite. Ne zadržite se, ker da nekaj je pa res »tja v tri dni«.
Ko menite, da ste napisali dovolj, se zahvalite svojemu pravemu jazu (višji zavesti, angelu varuhu) za nasvete in šele nato natančno poglejte, kaj ste ustvarili. Napisano razčlenite in si razlagajte podobno, kot bi si sanje. Če ste pisali o cvetličih, ste nemara imeli v mislih in mladiče (podmladek, začetek, rojstvo) in razcvet (razvoj, razmah). Ne poskušajte si vsega razložiti takoj, spravite list papirja, ga v naslednjih dneh še večkrat vzemite pod drobnogled in poskušajte iz njega izluščiti globlji pomen. Primerjajte zapisano s tem, kar se vam v resnici dogaja na življenjskem področju, ki ste ga poskušali osvetliti s samodejnim pisanjem. Morda se vam bo pomen katerega simbola odkril šele z izkušnjami. Morda vajo ponovite, ko se v zvezi z nekim problemom zavedate še več vprašanj, na katera potrebujete odgovor.
Lahko tudi tipkate
Če ste bolj vajeni tipkati na računalnik kakor pisati z roko, lahko metodo samodejnega pisanja opravite tudi brez pisala, torej na računalnik, z odprtjem nove datoteke v urejevalniku besedil. Navodila so enaka – tipkajte, kar vam po predaji prve besede pravemu jazu pride na misel, brez vnaprejšnjih pričakovanj, brez sprotnih sodb in razlag.
