Besede imajo veliko moč. Ena sama lahko zgradi ali poruši naš svet, nam prikliče nasmeh na obraz ali nas užalosti, nas opogumi ali nam vzame še tisto malo volje, kar je napraskamo skupaj. Zaradi tega je, seve, modro, da jih previdno izbiramo. To, kar sporočamo drugim, se nam prej ali slej, tako ali drugače, (po)vrne. Na svoj jezik pa moramo paziti ne le pri sporazumevanju z drugimi, temveč tudi, ko se pogovarjamo sami s seboj.
Besede, ki se nam utrnejo, po eni strani zrcalijo našo notranjost, misli in čustva, po drugi pa si z njimi tlakujemo pot v prihodnost. Če nam ni vseeno, da zmeraj znova pridemo tja, kjer smo že bili in nam ni nič prijetno, moramo najprej odkriti, kaj (si) govorimo, potem pa samogovor, po potrebi in svoji volji, seve, tudi spremeniti. Novodobni dušeslovci so iz (samo)govora izluščili nekaj ključnih besed, za katere je vredno premisliti in pretehtati, kako nam služijo in ali ne bi kanilo katere uporabljati najmanj bolj zmerno, kakor smo jih doslej.
Poskusil bom
Potrudil se bom, da bom dokončal do ..., Poskusil te bom poklicati v soboto. Te besede nam in našemu sogovorniku sporočajo, da sicer imamo namen, vendar ne mislimo resno. Poskusiti ali potruditi se sta pogosto le izgovor oziroma izmikanje odgovornostim.
Želja in ciljev ne moremo uresničiti, če si rečemo, da bomo poskusili, potem pa nič ne naredimo. Te besede nas hitro zapeljejo v past, da nič ne naredimo in obtičimo, obstanemo na mestu, zato se jim je bolje ogniti oziroma jih nadomestiti z Dokončal bom do ..., Čas bom imel v petek, takrat te pokličem, in, če že res že ne gre drugače, Ne morem ti nič obljubiti, ampak dal bom vse od sebe, da ...
Želim si
Želeti si pomeni tudi udobno sedeti na kavču in sanjariti o tem, kako bi bilo življenje lahko lepše. Da ne omenjamo večnega upanja na loterijski zadetek ali čudež, ki bo kakor s čarobno paličico v trenutku vse korenito spremenil, na boljše, kakopak.
Ko si rečete Želim si ..., sami sebe izključite iz enačbe in se postavite tja, kjer ste nemočni, odvisni od (ne)naklonjenosti čudežnih moči. Raje si recite: Naredil bom ..., Odločen sem, da ..., Zaslužim to ... S temi besedami se res zavežete sebi, da boste nekaj ukrenili, naredili prvi korak k udejanjenju.
Jaz sem
Bodite previdni pri uporabi te besedne zveze, saj zveni preveč dokončno in še enkrat za vselej. Ko rečete Sem jezen, srečen, potrt ..., opisujete svoje trenutno čustveno stanje, ki pa ni stalnica, ampak je minljivo, prišlo je in bo tudi šlo. Žal pa te besede uporabljamo vse preveč zlahka, saj se ne zavedamo njihovega sporočila.
Če jih prevečkrat izrečete, prehodno stanje (počutje) postane trajnejše, saj ste se začeli enačiti z njim. Temu sledi niz izgovorov, kot so, denimo, Tega ne morem narediti, ker sem depresiven ali Nič ne morem storiti glede tega, tak pač sem. Zato pri izražanju svojih čustev raje recite: Prav zdaj me kar razganja od jeze, Obšla me je žalost ... itn. S tem drugim, predvsem pa sebi, sporočate, da gre le za začasno, minljivo stanje.
Če bi
Kolikokrat se zatečete k besedam Če bi imel denar, več časa, boljšo službo, če bi poznal več ljudi na pomembnih položajih, bi ...? Besedica če v sebi nosi dvom in negotovost, to pa ne vodi k izpolnjevanju vaših želja in ciljev. Pot do njih je tlakovana s prepričanostjo in z zaupanjem vase ter svoje zmožnosti. Zato se pri načrtovanju raje zatecite k besedi ko. Ko bom dobil novo službo, si bom vzel več časa ... Tako sebi in drugim sporočate, da ste resni in predani ter da verjamete, da ste zmožni doseči, kar si zadate.
Moral bi
Moral bi večkrat poklicati mamo, Danes bi se moral učiti, telovaditi ... Te trditve so prežete z občutkom krivde in nezadostnosti. Zavedate se, da tega, kar govorite, v resnici sploh ne boste izpeljali, ne danes ne ob svetem nikoli, pa vendar se zaradi izrečenih besed počutite bolje, saj ste izrazili vsaj vedenje, da bi bilo dobro, če bi.
A vse to je le samoprevara v vaši glavi. Bolje se boste počutili le, če boste tudi v mesu in krvi, ne le v lepih načrtih, začeli uresničevati stvari, ki si jih zadate. Zato se ne skrivajte za leporečjem in si naslednjič raje recite: Večkrat bom poklical mamo, danes se bom učil, telovadil itn.
Ne morem, ne znam
Res je, da nekaterih stvari ne znate, a to še ne pomeni, da se jih ne morete naučiti. Res je tudi, da je človeku, ki nima posluha, težko oporekati, da ne zna peti, pa vendar to ne pomeni, da tega ne sme početi.
Takoj ko naši možgani slišijo besedi ne znam, ne morem, si vzamejo dopust. Ne razmišljajo več o tem, kako bi si utrli pot do uresničitve naših namenov. Če pa si rečete Lahko poskusim, si s tem odprete možnosti, da se naučite kaj novega, razširite svoja obzorja in odkrijete nove poti za dosego ciljev. Četudi to pomeni, da na ves glas prepevate svojo najljubšo melodijo, medtem ko si drugi zatiskajo ušesa.
Obupno si želim
Ko si nečesa res želimo, svoja hotenja pogosto poudarimo s pridevniki obupno ali neskončno, kot da bi se v njih skrivala moč, da se bodo zaradi njih prej in hitreje uresničile. Obupno si želim, da bi me poklicala, da bi dobil službo, da bi se zaljubil itn. S temi besedami se le še oddaljujemo od svojega cilja.
Obupati pomeni tudi vreči puško v koruzo, izgubiti voljo in upanje, se sprijazniti z usodo. Nikar! Tudi če se vam želje ne bodo uresničile tedaj, ko vi hočete, ali se bodo stvari odvijale malo drugače, kot ste pričakovali, to še ni utemeljen razlog za obup. To ne sme zamajati temeljev vašega sveta. Naslednjič si raje recite: Res si želim, da bi me poklicala, da bi dobila službo. Če se to ne zgodi, boste preživeli. Le glavo pokonci in gremo naprej. Ako se želje izpolnijo, toliko bolje.
Sreča
K tej besedi se pogosto zatekamo, ko si želimo razložiti, zakaj nekaterim ljudem uspe narediti že kaj, kar nam vedno znova spodleti, če si jih že lotimo, ali pa se jih zaradi strahu pred neuspehom niti ne lotimo. Za srečo se skriva tudi rahla zavist, hkrati pa uteha in izgovor.
S tem, ko rečemo, da je lahko nekdo srečen, ker potuje, ker se ukvarja z nekim konjičkom, sebi dopovedujemo, da bi tudi mi lahko počeli te stvari, a kaj, ko nimamo (te) sreče.
Če si uspeh drugih vedno razlagamo kot plod srečnega naključja, njim in sebi delamo veliko krivico. Ne zavedamo se, da je vsak uspeh višnja na torti trdega dela. Osredinimo se le na zunanjo podobo, ne opazimo pa, koliko odrekanj in truda je kdo moral vložiti, da počne stvari, ki si jih želi. Če se pogovarjate z nekom, ki se je, denimo, vrnil s potovanja iz dežele, ki ste si jo od nekdaj želeli obiskati, vidite le končni razplet. Kakšno srečo ima, da ima čas in denar za to, si mislite. Ne vidite, da se je moral ta človek najverjetneje odpovedati čemu drugemu, da bi lahko potoval. Ne moremo imeti vsega hkrati. Uresničevanje enih želja pomeni odpovedati se, vsaj začasno, drugim.
Prav tako pa s temi besedami sebi sporočamo, da nam nekatere stvari niso usojene, zato se jih niti ne poskušamo lotiti, saj menimo, da se bodo uresničile le, če se bo po ne vem kakšnem čudežu sreča enkrat v življenju nasmehnila tudi vam. Vaše želje so uresničljive, a le če ste za njih pripravljeni storite vse, kar od vas zahtevajo. Če niste, niste upravičeni niti do pravice do pritoževanja in nerganja.