Opazovanje ptic – za mnoge pravi konjiček

Blagodejnost prostočasnih dejavnosti potrjujejo številne študije, katerih izsledki so med drugim potrdili, da posvečanje konjičkom krepi naš um in spomin (pri starejših tudi znatno zmanjšuje nevarnost demence), odpravlja stres in tesnobo, znižuje povišan krvni tlak, nas osrečuje in zmanjšuje verjetnost depresije ter nam daje občutek ustvarjalnosti in koristnosti. Pri mnogo konjičkih ne gre spregledati tudi socialnega vidika, saj nas združujejo s podobno mislečimi ljudmi.

Uzreti redko ptico

Vse te lastnosti ima tudi razmeroma redek konjiček opazovanja ptic, ki nas poleg naštetega še približa naravi, kar je v časih, ko se naše proste ure vse prerade vrtijo okoli računalnikov in svetovnega spleta, posebno dragoceno. To je konjiček, ki se ga lahko loti vsakdo, saj je poceni, ptice vseh vrst, barv in velikosti pa najdemo tako rekoč povsod, le na prostem se moramo čuječe ozreti okoli sebe.

Sprva potrebujemo le pozorne oči in ušesa, da si ogledamo ptice in jim prisluhnemo, ko se zbirajo na našem dvorišču, v bližnjem parku ali zgolj na okenski polici, in morda še pest sončničnih semen za pičo, da jih privabimo. Iz knjižnice si lahko sposodimo enciklopedijo o pticah, s katero bomo lahko preverili, katere vrste smo zapazili. O tem vodimo dnevnik, v katerega beležimo opaženo vrsto in datum, ko smo jo videli.

Takšen seznam, na katerem se počasi znajde vse več redkih in izmuzljivih ptic, je močna spodbuda za nadaljnje ukvarjanje s tem konjičkom. Z njim se lahko pohvalimo pred kolegi opazovalci, videti čim več raznolikih in redkih vrst pa je po izsledkih neke raziskave pomembno zlasti za moške, ki se ukvarjajo s tem konjičkom. Nič čudnega, da strokovnjak za vedenje živali Nikolaas Tinbergen meni, da je opazovanje ptic izraz moškega lovskega nagona. No, neka raziskava je pokazala še, da ljudi obeh spolov k opazovanju ptic vlečejo najprej želja po proučevanju ptic, želja po deljenju znanja z drugimi ter izziv prepoznavanja vrst in krepitev veščin prepoznavanja, ki temeljijo na pozornem opazovanju in poslušanju ter primerjanju opažanja z zapisi v enciklopedijah, kar je tudi prava spodbuda za male sive celice.

Iz naslonjača v gozd

Začetniki lahko opazujemo ptice, denimo par vrabcev, ki se prepira okrog piče, že iz udobja dnevne sobe. Da bomo imeli kaj videti, ustvarimo okolje, ki bo privabilo pernate radovedneže, tako lahko naredimo na okenski polici ali na dvorišču hranilnico, pravo ptičjo hišico ali ptičjo kopel, na vrt pa zasadimo rastline, za katere iz knjig izvemo, da privabljajo določene vrste.

Prej ali slej nam ptice v domačem okolju ne bodo več zalegle in se bomo odpravili v naravo – denimo v gozd, na barje ali na travniški rob –, kjer bomo lahko opazovali redkejše vrste v njihovem naravnem okolju. Tako bomo v hobi vključili še telesno vadbo na svežem zraku, kar nas bo poživilo. Morda bomo s sabo vzeli fotoaparat, si omislili še daljnogled ali celo snemalnik zvokov za ptičji ščebet, ki ga bomo poskušali pozneje razvozlati in ugotoviti, kateremu pernatemu pevcu pripada.

Nekatere ptice je denimo lažje prepoznati po pesmi kot po videzu. Obstajajo celo spletne strani z zvočnimi posnetki najrazličnejših ptic, s katerim si lahko pomagate. Če niste ljubitelj tehničnih igrač, pa lahko zgolj najdete udoben kotiček, se namestite in sprostite. Morda ne boste videli redkih ptic, ki bi jih želeli odkljukati na svojem seznamu, a kaj je lepšega od sproščenega oprezanja za njimi v naravi, ki skoraj meditativno vrača notranji mir?