Ognjena tvar

Prispevek alkimistov Daljnega vzhoda tudi k razvoju sodobne kemije je pripisati marsikateri težavi, na katero so naleteli pri varjenju eliksirja dolgoživosti. Sestavine, ki so jih uporabljali, med njimi zlato, živo srebro in rumenico ali mineral cinabarit, namreč niso topne v vodi. Da pa bi telo z zaužitjem napoja nesmrtnosti sprejelo ključne sestavine podobno, kakor zmore iz jedače in pijače vzeti tisto, kar potrebuje za utrjevanje zdravja, so poskušali najti način, kako v vodi netopno snov vendarle nekako pomešati vanjo, da telo z njo vred dobi zaželene učinkovine.

Pri tem izzivu so si najprej pomagali s kisom, pridobljenim iz riževega vina – ta snov je bila najmočnejša kislina, ki jim je bila znana. Uporabljajoč kis in druge snovi so sčasoma vendarle našli metode, po katerih so v vodi netopne snovi »vmešali« v življenjsko tekočino, pri tem pa nevede (in nehote) odkrili marsikatero kemijsko reakcijo.

Že v drugem stoletju pred našim štetjem, denimo, so kitajski alkimisti na dvoru vladarja Huainana sestavili priročnik s pomenljivim naslovom: Šestintrideset poti, kako pripraviti trdno snov do tega, da se topi v vodi. Do današnjih dni se je ta vodnik ohranil prek posrednika, povzel ga je namreč Tao Hongjing v šestem stoletju v svojem alkimističnem spisu. Tudi iz del Ge Honga, ki je živel v četrtem stoletju, bi lahko sklepali, da so mu bili ti postopki znani, saj jih je vključil v napotke za pripravo eliksirja.

Tudi primesi 
so dobrodošle

Navadni soliter, kalijev nitrat, ki je sol dušikove kisline, zanj se danes uporablja tudi izraz angleška sol, je bil nepogrešljiva sestavina eliksirjev dolgoživosti. Zanimivo je, da so alkimisti pripravkom dodajali navadni soliter, ki so ga prej raztopili v riževem kisu. Tako so dobili snov, ki se je v kemijskih reakcijah vedla podobno, kot bi se razredčena dušikova kislina. V postopku so bile ključne prav vse sestavine s primesmi vred, kako zelo, so sodobni znanstveniki odkrili šele z natančnimi kemijskimi analizami. Po receptu številka štiri, denimo, je treba, če želite raztopiti rumenico, navadnemu solitru dodati modro galico (nekdaj so jo imenovali tudi modri vitriol, danes mu rečemo bakrov(II) sulfat). Nanizane sestavine je treba v pravilnem razmerju dati v glineni vrč z ozkim vratom, ga zapreti in za 30 dni zakopati v zemljo.

Ko so sodobni znanstveniki sledili receptu številka štiri, so najprej opazili, da se cinabarit (rumenica) ni raztopil(a), ko so uporabili kemijsko čiste snovi, šele ko so mešanici dodali navadno sol, natrijev klorid, ki je sicer v naravi običajna primes nečistega, surovega oziroma naravnega navadnega solitra, se je zgodila želena reakcija. Med njo je namreč klor oksidiral kalijev nitrat, zaradi česar je živo srebro iz cinabarita vstopilo v zmes v obliki klorida. In vendar, to je šele pol zgodbe. Reakcija se ne zgodi brez modre galice, kajti prav ta snov prispeva bakrove ione, ki v njej delujejo kakor katalizator, pospeševalec kemijske reakcije, ki zmanjšuje aktivacijsko energijo snovi.

Kitajski alkimisti v nekaterih receptih svetujejo, da je treba za posodo, v kateri se pripravlja eliksir, uporabiti cev iz bambusa. A ne kakršne koli, marveč takšno, ki je sveže odsekana. Rumenico so topili v glinenem vrču, vse eliksirje, katerih sestavina je bil svinec, srebro ali zlato, pa so varili v takšnih bambusovih ceveh. Takšna raba ni naključna, organske snovi v svežem bambusu so namreč nitrate v mešanici spreminjale v nitrite, ki pa so nujni, če naj se srebro in svinec raztapljata v blagi, razredčeni kislini, ki je bila alkimistom tedaj na voljo.

Za raztapljanje zlata so uporabljali zeleno galico, to imenujemo tudi zeleni vitriol ali, če smo kemijsko natančni, železov(II) sulfat heptahidrat. Njena vloga v postopku je bila redukcija jogata, sicer naravne primesi, nečistoče navadnega solitra, medtem ko so organske snovi iz bambusa reducirale izločeni jod v jodidni ion, ligand, ki ion zlata veže v kompleksni ion. Takšen ligand je cianid, ki se sprošča iz glikozidov nekaterih organskih snovi. Ali, če naredimo preprost sklep, modra in zelena galica nista bili naključni, ampak nujni sestavini v procesu varjenja eliksirja. Da ju naj uporabijo, so vzhodnjaški alkimisti bržkone odkrili v nizu poskusov, pri čemer pa je, seve, marsikateri spodletel.

Kot dodatek, ki je pravzaprav le omogočil želeno kemijsko reakcijo poglavitnih sestavin, so kitajski alkimisti uvrstili še salmiak, redko mineralno obliko amonijevega klorida. S salmiakom – kot zanimivost dodajmo, da so ga pod imenom sal ammoniac poznali in uporabljali tudi srednjeveški alkimisti na evropskih tleh – so pripravljali musivno zlato, barvilo zlato rumene barve, ki ima kovinski lesk, kemiki ga danes imenujejo kositrov(IV) sulfat. Podrobnosti tega kemijskega postopka prekaša namen članka, v katerem želimo le osvetliti, do kako pomembnega znanja so se davni alkimisti dokopali le z nizom poskusov, zato se vanj ne bomo poglabljali, omenimo le, da so sodobni kemiki kdaj prav presenečeni, katere kemijske reakcije so bile alkimistom do potankosti znane že pred tisočletji.

Resnici na ljubo alkimisti znanja niso kdo ve kako razširili. Laboratorije so imeli navadno na odmaknjenih krajih, recimo v jamah, znanje in izkušnje pa so zaupali le izbranim. To pomeni, da je večina utonila v pozabo, vsaj tisto, kar ni bilo zapisano, so se pa ohranili drobci, ki so si utrli pot v vsakdanje življenje oziroma obrti. Med takšnimi snovmi, ki so jih alkimisti odkrili naključno, pozneje pa so jo zaradi njene vsestranske uporabnosti začeli pripravljati tudi navadni ljudje, ne učenjaki, je najpomembnejši smodnik.

Zgodba o smodniku

Že v četrtem stoletju je alkimist Ge Hong zapisal postopke, v katerih je predpisal hkratno uporabo navadnega solitra in žvepla. Oglje, tretja sestavina smodnika, se začenja v alkimističnih spisih Daljnega vzhoda pojavljati pozneje, in to posredno, prek organskih snovi, kajti kot sestavino so omenjali med. Zanimivo je, da je zmes navadnega solitra, žvepla in medu eksplodirala, alkimistu ožgala brado, roke in mu celo zažgala hišo. Tako vsaj je omenjeno v daoistični knjigi, ki naj bi nastala okoli leta 850. Dogodek je opisan v svarilo vsem, ki bi hoteli ponoviti podobne poskuse. Ne le da postopek ni ubran z daoizmom, še nevaren je. Prvi pravi recepti za smodnik, huo yao, kar bi lahko prevedli kot ognjena tvar, so bili objavljeni šele leta 1044, in sicer v Zbirki najpomembnejših vojaških metod, ne pa v delu, posvečenem alkimiji. Smodnik so sprva uporabljali zgolj za zabavo – z njim so pripravljali ognjemete, sčasoma pa so spoznali, da pride prav tudi na bojiščih.

Kitajci so se z ognjemeti zabavali že v 12. stoletju, ognjeno orožje, topove in lumbarde pa so uporabljali stoletje pozneje. Smodnik, ki so ga odkrili daljnovzhodni alkimisti, je bil posredno kitajski prispevek sodobni znanosti in tehnologiji, toda ne zaradi alkimistov, ti so se bolj kot praktični uporabi snovi, ki so jo naključno zvarili v laboratoriju, posvečali varjenju eliksirja in duhovni plati nesmrtnosti. Njihovo znanje so prenesli naprej obrtniki in trgovci, ki so imeli koristi od proizvodnje smodnika in kupčevanja z njim.