Kdor se za nekaj časa vede kakor ekstrovertiran človek, tudi če je po naravi introvertiran, torej vase zaprt, kažejo izsledki raziskav, bo v povsem vsakdanjih življenjskih izkušnjah deležen več vedrine, optimizma, zadovoljstva, celo občutka sreče, kakor če se vede nespremenjeno, kot je pač vajen, ne glede na to, ali je to ekstro- ali introvertirano. Študija se je pod vodstvom Charlesa M. Chinga odvila v petih državah, in sicer v Združenih državah Amerike, Venezueli, na FIlipinih, Kitajskem in Japonskem. Zajela je več sto ljudi, in to namenoma iz zelo različnih kultur, kajti s takšnim vzorčenjem so strokovnjaki hoteli izključiti vpliv vzgoje in kulture na izsledke ter res preveriti zgolj vpliv spremenjenega vedenja na duševno razpoloženje.
Na vseh celinah je bil izsledek enak: ljudje, ki so se v vsakdanjih življenjskih izkušnjah za od pet do deset minut vedli ekstrovertirano, med njimi tudi tisti, ki so po naravi vase zaprti, jim je to dobro delo, saj so bili deležni več pozitivnih čustev, bili so bolj vedri, celo samozavestni. Tudi če je bilo ravnanje, začasno, seveda, v nasprotju z njihovo naravo, jih je to poživilo. Potem ko so se vedli odprto do ljudi in sveta, in to samo za nekaj minut, so se počutili, kakor da bi si privoščili kavo ali katero drugo poživilo. Lažje so se miselno zbrali, imeli so več volje do česar koli že, predvsem pa so bili bolje razpoloženi. Pri tem je pomembno opozoriti, da je človek sam izbiral, kdaj se bo vedel bolj odprto in kako, ne na ukaz in s prisilo.
Dušeslovci so udeležence spremljali v njim vsakdanjih izkušnjah, na primer pri nakupovanju, čakanju na avtobus itn., pri čemer je vsak imel le nalogo, da se bo vedel ekstrovertirano, bo torej bolj zgovoren, odprt itn., toda sam bo odločal o tem, kako bo spremenil vedenje. Po izkušnji so se dušeslovci pogovorili z udeleženimi preverjajoč, kako je vplivala nanje, kakšna čustva je v njih vzbudila in ali so se po njej drugače počutili v svoji koži, kot se sicer, ko se spoprimejo z enakim opravkom. Naj je imel kdo navado s trgovko med nakupom kruha prijazno pokramljati o vremenu in še čem, je to za potrebe raziskave naredil. Dobrodejni učinek takšnega ekstrovertiranega vedenja se je pokazal v vseh primerih, ne oziraje se na prevladujoč osebnostni tip udeleženca razsikave in njegovo kulturno pripadnost.
Izsledki so toliko bolj zanimivi, ker je raziskava zajela ljudi različnih kultur. Timothy Church, ki je sodeloval v njej, izpostavlja: »Čeprav so med ljudmi pomenljive kulturne razlike, raziskava, ki smo jo opravili, in tudi nekatere druge potrjujejo, da sta ustroj in delovanje človekove osebnosti univerzalna. Še več, lahko domnevamo, da je to, kakšno osebnost kdo oblikuje, precej odvisno od njegove dedne zapuščine, prejete od staršev, vpliv vzgoje in okolja na oblikovanje osebnosti, seve, ni zanemarljiv, a ni tako prevladujoč, kakor smo menili do zdaj.«
Strokovnjaki pripominjajo še, da blagodejnega učinka ekstrovertiranega vedenja bržkone ne bi bilo, če udeležencu ne bi pustili proste izbire o tem, kdaj in kako se bo vedel bolj odprto. Posebno za introvertirane namreč velja, da se, če jih kdo v kaj sili, ne počutijo bolje, ampak prav nasprotno. Ukaz pojdi na zabavo jim zveni kot pojdi v pekel, drugače pa je, če se sami odločijo, danes se bom vedel bolj odprto in bom po svoji volji pokramljal s trgovko ali voznikom avtobusa ipd.
Nastavite se sreči
Da ekstrovertirano vedenje dobro dene, je potrdila tudi študija, ki jo je opravil William Fleeson s sodelavci. Udeležence so prosili, naj se deset minut zdržema vedejo ekstrovertirano, med drugim je to pomenilo, da so v stikih z ljudmi bolj zgovorni in živahni, spoznavajo neznane ljudi in kraje in si hkrati dovolijo pustolovščine deliti z drugimi, nato pa si v dnevnik zabeležijo, kako so se med izkušnjo in po njej počutili. Udeleženci so v študiji sodelovali več tednov, tako da je bil nabor izkušenj precejšen, povrhu pa so lahko strokovnjaki spremljali, ali je vpliv spremenjenega vedenja stalen, se spreminja s časom, ponovitvami ipd.
Celo po naravi introvertirani ljudje, tem so načeloma ljubše dejavnosti, ki jih počnejo sami, ne v družbi, so se po ekstrovertiranem vedenju počutili bolje, bolj poživljeni, v dnevnik so med drugim zabeležili, da jih je izkušnja osrečila.
William Fleeson, vodja raziskave, njene izsledke tako komentira: »Vajeni smo gledati na soljudi in na splošno na vse, kar nas obdaja, kot na vir svoje sreče ali nesreče. Pravimo, da nas je sreča doletela in da nas je nekdo (nekaj) osrečil(o). V resnici pa je od nas odvisno, ali bomo v stiku z zunanjim svetom naravnani na to, da srečo sploh lahko ujamemo oziroma se pustimo osrečiti. Zaleže, da se odpremo, čeprav le za kratek čas. Če ne verjamete, preverite. Nasmejte se neznancu in začnite kramljati z njim, pokličite prijatelja, ki ga že dolgo niste, in občutili boste razliko.«
EKSTRO- ALI INTROVERTIRANI
Ekstrovertiran tip osebnosti pomeni, da je človek usmerjen navzven, v ljudi in okolje, je družaben, veder, hitro pripravljen na dejanja, rad spoznava nove kraje in ljudi, je zgovoren in odprt, zlahka kramlja, ne tuhta prav veliko ne o sebi ne o drugih, ne razčlenjuje, kaj pomeni katero dejanje, beseda itn., nagnjen je k pustolovščinam, lahko se navdušuje nad adrenalinskimi športi, čustveno ni posebno občutljiv, rad je v središču pozornosti, socialno dobro prilagodljiv.
Introvertiran tip osebnosti pomeni, da je človek usmerjen vase, veliko razmišlja o sebi in drugih (kaj je kdo naredil, rekel, kaj čuti in kaj vse nanizano pomeni ipd.), ni prav družaben, težko prenese kritiko, ni zgovoren, težko mu je navezati stik z neznancem, je plašen, raje dela kaj v osami kot v družbi, čustva težko izraža, čeprav je načeloma precej občutljiv, ne mara biti v središču pozornosti, najprej razmisli, potem kaj naredi.
Čistih osebnostnih tipov ni, v vsakem človeku tiči nekaj ekstroverta, čeprav je v večini introvert, in obrnjeno. To pa tudi pomeni, da lahko skladno s tem v nekaterih življenjskih okoliščinah dovoli, da pride na plan tudi sicer njegov šibkeje izraženi osebnostni tip.
