Odločite se, da ne boste več nesrečni

Naj življenje jemljemo kot napol poln ali napol prazen kozarec, nihče se ne more ogniti temu, da ne bi bil kdaj prepričan, da se mu godi krivica. Hujšo preizkušnjo ko ima za seboj, večja je verjetnost, da bo v prihodnost zrl s strahom in brez upanja na izboljšanje. Naj je slabo, ki se nam je zgodilo, še tako hudo, odkriva psihologinja Sherrie Bourg Carter, je zgolj od nas odvisno, kako se bomo s tem spoprijeli. Lahko se odločimo, da bomo še naprej zagrenjeni, jezni in nesrečni, lahko pa, da nas slabo ne bo ohromilo, da se bomo v sedanjosti trudili za to, da smo zadovoljni in srečni ali pa, vsaj, da ne bomo nesrečni.

Žalost in jeza sta naravna odziva na težke preizkušnje, zlasti če se zdijo krivične. Objokujemo izgubljeno, razburjamo se, da nekaj ni prav. Toda sami sebi ustvarimo problem, če v nedogled vztrajamo pri negativnih mislih in čustvih. Namesto da bi se poslovili od preteklosti in se trudili čim bolj ustvarjalno izkoristiti sedanjost, omahnemo v vlogo žrtve, s tem pa si kujemo tudi temačnejšo prihodnost. Namesto da bi se zavezali tukaj in zdaj z mislimi, čustvi in dejanji truditi za svojo srečo ali vsaj za to, da nismo več nesrečni, se sprijaznimo, da smo nesrečni in nemočni: namesto da bi se osrečili, tonemo globlje v nesrečo. Sebi in svetu kažemo, da nismo odgovorni za svojo nesrečo, saj smo vendar žrtev.

Iz primeža nemoči

Kadar koli se vam zdi, da se vam je zgodila krivica, se vprašajte, kaj lahko sami naredite za to, da vam bo bolje. Zdaj in takoj. Pri tem se opomnite še, da dejanja, ki izvirajo iz jeze in razočaranosti, ne pa iz zaveze, da naredite kaj dobrega zase, le redko vodijo k čemu dobremu. Vi odločate in izbirate, kaj boste mislili, kako boste ravnali.

Ljudje, ki si ne dovolijo, da bi zaradi krivičnosti življenja in sveta obtičali v jezi, zagrenjenosti in nesreči, niso brezbrižni do krivic, na koncu koncev so jih večkrat izkusili na lastni koži, ločijo med prav in narobe, poudarja Carterjeva. Njihova poglavitna lastnost pa je, da se ne vdajo slepo v usodo. Ne dvignejo rok od sebe, češ, sem nemočna žrtev, drugi in samo drugi so odgovorni za mojo nesrečo, jaz s tem nimam nič. Prevzamejo odgovornost za svojo srečo, z nadzorovanjem misli uravnavajo svoja čustva in dejanja tako, da z njimi v sedanjosti naredijo dobro sebi.

Po najboljših močeh se spoprijemajo z življenjskimi preizkušnjami, ne vržejo puške v koruzo, češ, nemočen sem. Je pa res, da si pozorno izbirajo bitke, ne tratijo svojih moči, časa in volje za nekaj, kar nikamor ne vodi, odločijo se ustaviti, spremeniti svoje misli in vedenje, ko presodijo, da bi z vztrajanjem pri negativnih mislih in čustvih najprej in predvsem škodili sebi, drugim pa tudi ne koristili.

Truda vredno

Človeško je opaziti krivico in se nanjo odzvati, tako drug drugemu postavljamo meje, kaj je prav in kaj narobe, tako se postavljamo zase. Vzemimo za zgled, da stojite v vrsti za nakup vstopnic za kino, ko se nekdo vrine pred vas. Lahko zavijete z očmi in sprejmete, da se je zgodilo, kar se je, in se mirno prepustite ogledu filma, lahko nespoštovalca reda nagovorite, se z njim zlepa ali zgrda pogovorite, poskušate uveljaviti prav, nato pa se mirno prepustite filmu. Delujete v sedanjosti, ne dovolite pa, da vam preteklost skazi sedanjost in prihodnost. Lahko pa se, naj ste kaj vrivalcu rekli ali ne, vdajate jezi in zgražanju, kakšni da so danes ljudje, še dolgo potem, ko ste že kupili vstopnice. Še več, jezo ste tako razpihnili, da sploh niste mogli uživati v filmu, dogodek vam je skazil dan.

Ko se odločate, kako boste kdaj ravnali, se morate zavedati, kaj lahko nadzorujete in česa ne, za kaj ste odgovorni in za kaj niste. Če ostanemo pri zgledu: niste odgovorni za kršenje reda pri nakupu vstopnic, za to je odgovoren ta, ki ga je kršil, ste pa za svoj odziv na kršitev. Nadzorujete lahko le sebe, ne drugega človeka. Lahko ga pozovete k spoštovanju reda, lahko sprejmete, da nekateri pač ne spoštujejo reda, a naj vam je to všeč ali ne, v resnici ne morete nadzorovati drugega človeka, lahko le sebe.

Ko pridete do točke, da krivičnosti ne morete odpraviti – pozvali ste k redu, a se ni zgodilo nič, poklicali ste redarja, naj naredi red, in mu je spodletelo –, jo lahko le sprejmete in nadzorujete svoje misli, čustva in ravnanja. Ko se vam zgodi kaj slabega, lahko omahnete v negativen samogovor: to ni bilo pravično, bil je nesramen, zloben itn., in pri njem vztrajate in vztrajate. Drži, res pa je tudi, da z ohranjanjem in poglabljanjem jeze, ogorčenja in zgražanja ne naredite nič dobrega zase, prav nasprotno, rušite si notranji mir, obtičite v preteklosti, prikrajšate se za to, da bi čim bolj ustvarjalno izkoristili sedanjost.

Ker lahko nadzorujete samo svoje misli, čustva in dejanja, se osredotočite nanje in jih zavestno usmerite tako, da bodo pozitivna, da bodo delala za vas, ne proti vam. Bodite pozorni. Vprašajte se, ali so vaše misli in čustva pozitivni, če niso, se vprašajte, ali lahko na dogodek, na katerega ste se odzvali z negativnimi mislimi in čustvi, kakor koli vplivate. Ali lahko storite kar koli, da bodo stvari drugačne? Če je vaš odgovor nikalen, se ustavite. Lahko si dobesedno predstavljate stop znak v glavi, si rečete, to nikamor ne vodi, zato v to ne bom več vlagal svojega časa, moči in volje. Ali če se vrnemo v kino: naj ste vrivalcu pogledali skozi prste ali s svojimi besedami in dejanji pripomogli k temu, da je vendar spoštoval red, niste dovolili, da vam njegovo dejanje skazi užitek ob ogledu filma. Odložili ste ga pred vrati kinodvorane, ne nesli vanjo. Niste bili nemočna žrtev, niste dovolili, da vam preteklost kvari sedanjost. Prevzeti nadzor nad mislimi in čustvi, tudi prevzeti odgovornost za to, da je samo od nas odvisno, ali so te pozitivne ali ne, ni lahko, je proces, ki zahteva ogromno vaje in volje. Biti pozitivno naravnan ne pomeni, da nikoli nismo jezni, žalostni in zagrenjeni, ko se dogajajo krivice, niti da smo slepi zanje, ampak da se z njimi spoprimemo, kolikor je to res v naši moči v vsakem sedanjem trenutku, nato pa se ustavimo. Ne nosimo jih s seboj v nedogled v obliki zagrenjenosti, zamere, jeze in ne sprejemamo vloge nemočne žrtve.