Ljudje smo po naravi igriva bitja; to lastnost najdemo pri mnogo živalskih vrstah in biologi verjamejo, da se je razvila, ker povečuje verjetnost preživetja vrste, čeprav odteguje čas in moči, ki bi jih žival lahko namenila iskanju hrane ali pa je celo nevarno (med kozorogi, ki se igrajo na strmih pobočjih, marsikateri zdrsne v globino, bizoni se na primer radi drsajo po zaledenelih jezerih). Bob Fagen, ki proučuje igrivost pri živalih, je odkril, da so najbolj igrivi medvedi, ki jih je opazoval, imeli največje možnosti, da bodo na dolgi rok preživeli. Pri igri, na primer ravsanju volčjih mladičev, ne gre samo za to, da bi žival vadila neko spretnost, ki ji bo pozneje prišla prav, ampak jo ta dela dobesedno pametnejšo in bolj prilagodljivo spremenljivemu okolju. Povrhu je igra družabno lepilo; raziskave kažejo, da se višji sesalci, ki se niso naučili igrati, ko odrastejo, težje ločijo med sovražniki in prijatelji, se slabše sporazumevajo z vrstniki in so do njih bodisi čezmerno nasilni bodisi previdni.
Če povzamemo: igranje nas poživlja, nam prinaša nova spoznanja in uvide, spodbuja sočutje in razumevanje čustev ter vedenja drugih, vzdržuje in krepi skupinske vezi ter spodbuja ustvarjalnost. Omogoča nam odigrati in izkusiti situacije, ki se nam še niso dogodile in se tako pripraviti nanje brez tveganja. Predvsem pa je prijetno. Ravno po tem ločimo igro od denimo dela – gre za dejavnost, ki nam je sama po sebi privlačna, nas osrečuje, zaradi nje pozabimo nase in na čas. Če se dlje ne igramo, postanemo brezvoljni in težko uživamo v življenju. Za nekoga je lahko igra tek čez drn in strn, za drugega pa pletje grede z rožami, v obeh primerih gre za dejavnost, ki je sama sebi namen.
Tipologija igrivosti
Po tej opredelitvi je jasno, da smo igrivi vse življenje, čeprav družba odprto sprejema igro le pri otrocih, pri odraslih pa gleda nanjo postrani, kot na znamenje neresnosti in celo neproduktivnega zapravljanja časa. Stuart Brown, zdravnik in pisec knjige Igra, loči osem tipov igrive osebnosti. Po njegovem pri vsakomur prevladuje eden. Dva posameznika, ki cenita isto igro, lahko pripadata različnima tipoma in jo potemtakem igrata na različen način in najdeta v njej različna zadovoljstva. Se prepoznate v kateri izmed naslednjih kategorij?
Osnovni tip igralca je šaljivec; ta užitek najde v navidezni nesmiselnosti nekega početja, ki ga zabava. Rad spravlja v smeh sebe in druge, zanj so značilne šegavost, potegavščine in pripovedovanje šal. Lahko je tudi pozoren opazovalec življenja okoli sebe, ki se muza ob njegovih nelogičnostih.
Kinestet je tisti, za katerega je igra gibanje telesa, človek, ki čuti, da je res živ in zmožen jasnih misli, šele ko je v gibanju. Semkaj spadajo denimo športniki in plesalci, vsi, ki imajo naravno željo po preizkušanju meja svojega telesa. Pri kinestetih tekmovalna prvina športa ni nikoli v ospredju, ampak jim šteje predvsem gibanje samo.
Raziskovalec, tekmovalec, režiser, zbiralec, ustvarjalec in pripovedovalec
Raziskovalec najbolj uživa v igri odkrivanja sveta okoli sebe, ki zanj nikoli ne izgubi presenetljivosti in ga vedno znova navdušuje kakor otroka. Pri raziskovanju gre lahko za dobesedno potovanje v nove kraje, lahko pa tudi za miselno in čustveno raziskovanje, se pravi za iskanje novih izkušenj, znanja in občutij, na primer skozi poslušanje glasbe ali branje knjig.
Za tekmovalca mora igra imeti jasno določena pravila, ki vselej določajo zmagovalca – in to hoče biti on. Vedno želi igro končati na prvem mestu ter preseči, podrediti ali izločiti druge. Šteje mu izkupiček, pa najsi gre za igranje košarke najsi videoigric. Če nima tekmovati s kom drugim, tekmuje sam s sabo. Denimo, ko gre teč, želi preseči svoj najboljši doseženi čas.
Režiser je človek, ki največ užitka najde v načrtovanju igre, njenega poteka in potez ključnih igralcev. To so ljudje, ki radi organizirajo družabne dogodke, skupinske projekte, gibanja, društva, krožke in podobno.
Zbiralcu je čar igre kopičiti in imeti v lasti največ ali najboljše nečesa. Pri tem ne gre nujno za predmete, kot na primer pri zbiralcih znamk ali kovancev, marveč tudi za izkušnje. Nekdo lahko »zbira« opazovanje sončnih mrkov (hoče videti vsakega) ali obiskovanje športnih tekem.
Ustvarjalec se igra z ustvarjanjem reči, pa naj gre za slikanje, kiparjenje, šivanje ali izdelovanje pohištva. Cilj mu je narediti nekaj lepega, uporabnega ali pa vsaj posebnega. Semkaj spadajo tudi ljudje, ki radi popravljajo reči, na primer razstavijo nedelujoč radio in ga obudijo v življenje.
Pripovedovalec je tip igralca, pri katerem sta ključni domišljija in zgodba. Igra je lahko zanj pisanje, pripovedovanje izmišljenih štorij ali zgolj uživanje v lastnih sanjarijah in branju knjig ali gledanju filmov, kar jim omogoča, da dobesedno postanejo del zgodbe in okusijo svet skozi oči nekoga drugega.
