O tem priča ogromno prerokovalskih veščin, ki so se vpisale v zgodovino, a mnoge so že utonile v pozabo. Opozarjamo na nekatere izmed njih in kdo ve, nemara tudi vam odkrijejo, kdaj je pravi čas za korak naprej, nazaj ali tičanje na mestu.
Ko kdo omeni prerokovanje, nas večina najprej pomisli na razprto pahljačo tarot kart ali »šloganje« iz kavne usedline ali črt na dlani. Obstajajo še številni drugi načini vedeževanja, eni bolj, drugi pa manj znani ali pozabljeni. Prerokovati je, denimo, mogoče iz ognjenih zubljev in žerjavice, vodne gladine, zrcal in drugih odsevnih površin, živalskih kosti, drobovja in iztrebkov, zvokov grmenja in drugih vremenskih pojavov, dima ter še česa – tako rekoč iz česar koli, kajti vse je povezano z vsem, vsak človek pa z vsem(i).
Kot vedo povedati vidci, samo sredstvo zrenja v prihodnost ni najpomembnejše, je le pripomoček, ki pomaga zgostiti neotipljive sile in usmeriti zbran žarek v stvarni izraz, ki si ga lahko razložimo. Če povemo preprosteje, način vedeževanja poskrbi, da notranje občutenje dobi zunanje znake, po katerih lahko sklepamo o prihodnosti. Malo za šalo, malo zares si oglejmo le nekatere iz pestre zakladnice eksotičnih metod napovedovanja prihodnosti.
Zrno na zrno, prerokba
Alektoromantika je prerokovalska veščina, ki so jo uporabljali stari Grki in pri kateri se je do napovedi prihodnosti prikljuval petelin, dobesedno. Takole je šlo: v tla so zarisali krog in ga razdelili na 24 enako velikih manjših delov. V vsakega so vpisali po eno črko abecede in nanjo položili žitno zrno. Nato so v krog spustili petelina in pozorno spremljali, katera zrna je pokljuval in v katerem vrstnem redu. Iz črk, ki so ustrezale použiti piči, so poskusili sestaviti besedo; ta naj bi odgovarjala na vprašanje, zastavljeno prerokovalcu.
Aksinomantika je prav tako nenavadna, kot se sliši: gre namreč za prerokovanje ob pomoči sekire. Po eni različici se je sekiro zalučalo v tla ali drevo, nato pa so prihodnost napovedali na podlagi tega, v katero stran je molelo toporišče ali kako močno se je zatreslo rezilo, ko se je ugreznilo v podlago. Manj nevaren za mimoidoče je bil način prerokovanja, po katerem so sekiro močno segreli z ognjem, nato pa napovedovali iz barv in vzorcev razbeljenega rezila. Stari Grki so sekiro menda položili tako, da je rezilo gledalo v zrak, nato pa na ostrino položili okroglo brušen kos poldragega kamna. Pomenljivo je bilo, na katero stran je padel.
Če vam je šlo za nohte, ste v davnini lahko poizvedeli, ali prihajajo boljši časi, tudi z onihomantiko ali divinacijo z nohti. Pri eni obliki te metode so v nohte mladeničev in mladenk vtrli olja, vosek in saje, nato pa so jih ti podržali proti soncu. Podobe, ki so jih zarisali na nohtih skoznje presevajoči, so izkušenemu očesu vedeževalca razkrivali prihodnost.
Višja vrednost črk, več sreče
Čeprav se onomantika po imenu loči od prejšnjega pristopa le po nekaj črkah, pa gre za povsem drugo reč, za prerokovanje usode nekoga iz njegovega imena. Zelo priljubljena je bila v antiki, posebno so jo cenili Pitagorejci, pozneje se je znova razcvetela v srednjem veku. Tako se je med drugim denimo verjelo, da sodo število samoglasnikov v imenu pomeni neko nepopolnost na levi strani nosilčevega telesa, liho pa na desni strani. Onomantika je bila tesno povezana z gematrijo, sistemom, ki je določenim črkam pripisal določeno številčno vrednost. Pri prerokovanju se je verjelo, da višja ko je vsota teh vrednosti črk v imenu, bolj srečen bo v življenju njegov nosilec. Primer onomantike najdemo v legendi o gotskem vladarju Teodotu, ki je hotel izvedeti, ali bo zmagal v boju z Rimljani. Prerokovalec mu je naročil, naj več svinj zapre v staje in naj ene poimenuje z rimskimi, druge pa z gotskimi imeni. Po nekaj dneh so odprli staje in odkrili, da so živali z gotskimi imeni poginile, tiste z rimskimi pa ne, iz česar je vedec napovedal vladarju poraz.
Vedeževanje s puščicami se imenuje belomantika, v starih časih naj bi se ga uporabljalo predvsem na vzhodu, med Arabci, Asirci, Babilonci, Kaldejci in Skiti. Obstajalo je več načinov; po enem se je puščice označilo s pomenljivimi simboli, se jih streslo v vrečo, se jih na slepo vleklo iz nje in prerokovalo na podlagi izvlečenih oznak. Pri drugem pristopu se je vzelo tri puščice, na prvo se je vrezalo »Bog mi prepoveduje«, na drugo »Bog mi zapoveduje«, na tretjo pa ničesar. Puščice se je delo v tok in se potem na slepo izvleklo eno. Če se je potegnilo tisto s prvim napisom, se ni napravilo tisto, o čemer se je nekdo želel pozanimati, če drugo, se je, če pa tretjo, se je postopek ponovilo. Podobno se je prerokovalo tudi s palicami ali krepelci, kar je bilo priljubljeno pri Hebrejcih. Po drugi razlagi so puščice z različnimi napisi izstrelili z lokom in štela je tista, ki je najdlje poletela.
Prihodnost v prstanu
Katoptromantika je prerokovanje z zrcalom, posluževali so se ga na primer starogrški Ahajci. Kdor je bil hudo bolan, je v vodnjak pred svetiščem boginje Ceres spustil na vrvico privezano zrcalce. Ko ga je mokrega potegnili ven, se je ogledal v njem: če je bila odsevana podoba videti grobo popačena, naj bi to zanesljivo napovedovalo, da bo kmalu prišla smrt, če pa se je obraz v ogledalu zdel svež in zdrav, je bilo to dobro znamenje, da bo bolnik ozdravel.
Daktiliomantika gleda v prihodnost s pomočjo prstana. Tega se priveže na nitko in se ga drži nad okroglo mizico, na obod katere so vrezane črke abecede. Ko prstan niha nad mizico, pri nekaterih črkah ostane dlje ali se nad njimi močneje zatrese. Te črke se potem zapiše in iz njih sestavi besedo, ki v sebi skriva odgovor na zastavljeno vprašanje o prihodnosti. Pri starodavni obliki te metode ni šlo brez zapletenega obredja: prstan je bilo treba prej posvetiti, vedeževalec je moral biti od glave do peta odet v platnena oblačila, glavo je moral imeti obrito in medtem, ko je v eni roki držal nit s prstanom, je v drugi stiskal sporiš, zel, ki so jo imeli marsikje za sveto.
Za konec še častna omemba nekaterih drugih nenavadnih načinov vedeževanja: prerokovalo se je iz moke, kamenja, jajc, mehurčkov v seču, ki so nastali pri mokrenju v kahlo, metanja prgišča žebljev, iz mačje hoje, ječmenovega kruha, iz kapljanja vročega voska v vodo, fižolovih zrn in iz odtisa stopal ter celo iz oblike pet in gub v njih.
