Očiščenje in odrešenje kovin

Aleksandrijska protoalkimija je dosegla vrh z Zosimom iz Panopolisa, mesta ob Nilu, ki je danes mesto Akhim na jugu Egipta. Učenjak naj bi živel okoli leta tristo, za zgodovino alkimije in kemije pa je naredil ogromno tudi s tem, da je natančno popisal odkritja in nauke predhodnikov. Najpomembnejše delo, Cheirokmeta, je nekakšna (alkimijska) enciklopedija, ki jo sestavlja 28 knjig. Originali se do danes z redkimi izjemami nekaj odlomkov niso ohranili, so se pa poznejši prepisi in prevodi v grščini in arabščini. Iz ohranjenih odlomkov lahko izluščimo, da je Zosim pisal v obliki poučnih pisem svoji mistični sestri Teozebiji. Naslovi teh pisem so pomenljivi: O božanski vodi, Razprava o napravah in pečeh, Razprava o črki omega, O kamnu modrosti, O štirih postopkih, O tem, kako se je treba lotiti velikega dela itn.

Arabski prevodi Zosimovih del so bili odkriti razmeroma pozno, šele leta 1995, gre za delo Ključi milosti in skrivnosti modrosti, katerega avtor je Ibn Al Hassan Ibn Ali Al Tughra'i', perzijski alkimist. Prevod je žal nepopoln, na nekaterih delih pa celo tako poškodovan, da ga ni mogoče brati. Da je Zosim ustvaril več knjig, razberemo iz častitljivega kataloga arabskih učenjakov Kitab al Fihrist, ki ga je sestavil Ibn al Nadim. Ker je v njem alkimist, avtor del, zapisan na tri različne načine – Thosimos, Dosimos in Rimos –, ne moremo biti prepričani, ali gre res za istega pisca.

Aleksandrijska protoalkimija je z Zosimom, kot že omenjeno, dosegla vrh, a tudi zaton, kajti za njim ni bilo več modreca njegovega kova, tisti, ki so se sklicevali nanj, so prišli šele več stoletij po njegovi smrti. Delo v svojem laboratoriju je opisal z alegoričnimi simboli, ki jih je težko raztolmačiti. Gnosticizem, prav tako vpet v njegovo delo, kaže na to, da je bil bržkone kristjan ali pa mu je bilo krščanstvo vsaj dobro znano. Ne smemo pozabiti, da je bila v njegovem obdobju v Panopolisu že krščanska skupnost – čeprav maloštevilna.

Povrhu je pisal, kakor so mu menda velevale sanje, vizije. Čeprav je sanjski jezik vse prej kakor nedvoumen in jedrnat, gre prav Zosimu zahvala za prvi poskus opredelitve kemije. Tako se je izrazil: »Sestavo vode, gibanje, rast, ustvarjanje in razstavljanje (razkrajanje), odvajanje duha od telesa in spajanje duha s telesom, vse to uravnavajo naravni zakoni. Nič od naštetega se ne more zgoditi, če za to ne obstaja vzrok v naravi. Vsi vzroki za kateri koli proces so že v njej, prav zaradi njih zmore narava ustvariti trdo telo, kot je kovina, in vlažen sok, ki se cedi iz rastlin.«

Padli angeli

Trdil je, da so umetnost in veščine pridelave, predelave in obdelave kovin človeštvu odkrili padli angeli – ti naj bi te modrosti zaupali svojim družicam, pravim ženskam. Grški učenjak Jorgos Sinkelos je v 9. stoletju tako povzel izvirno Zosimovo razlago: »Po davnih in svetih spisih so ženske iz mesa in krvi tako očarale angele in v njih vzbudile ljubezen, da so se spustili z neba. Naučili so jih vsega, kar zmore in zna narava. Tako so se priučile različnih obrti. Odtistihmal ljudje poznajo umetnost pretvarjanja snovi.«

Po Zosimu je pretvarjanje svinca in bakra v srebro in zlato mogoče, ker to počne že narava. Torej alkimist ne počne drugega, kakor posnema naravne procese očiščenja in odrešenja vsega snovnega. Tvarine v naravi se same po sebi, le da v daljšem časovnem obdobju, očiščujejo in odrešujejo, s čimer se nežlahtne spreminjajo v žlahtne. Alkimist ne naredi nič drugega, kakor da v laboratoriju tako pospeši proces, da se namesto v vekih, kot je to v naravi, odvije v nekaj dneh.

Zosim je alkimijo razumel kot prosto vpletanja nevidnih moči, zaradi česar alkimist pri svojem delu ne moli, ne opravlja priprošenj božanski milosti, ampak preprosto proučuje naravo in jo posnema. Čeprav se zdi taka razlaga zelo tuzemska, pa je preostanek precej manj. Mojster alkimije namreč ne počne drugega, kakor da neko tvarino čisti, s tem vred pa odrešuje božanskega duha, ki je v njej. »Ko kujem baker tako dolgo, da dobi barvo zlata, sem ga očistil in odrešil božanskega duha v njem, tedaj ta postane zemeljsko sonce. In tako kot je sonce vladar na nebu, tako je zemeljsko sonce, zlato, vladar zemlje.«

Posode, v katerih je opravljal alkimijske postopke, je primerjal s krstnim kamnom, tvarine, ki jih je uporabljal, med njimi spojine z živim srebrom in žveplom, pa s sveto vodo ob krstu. Kakor svečenik s krstom očisti in odreši človekovega duha, tako alkimist s kemijskimi postopki očisti in odreši duha neke tvarine.

Ne glede na to, da je Zosim uporabljal alegorične prispodobe, je bil vešč kemik. Natančno je popisal peči, različne naprave za destiliranje, ki jih je uporabljal sam ali so jih alkimisti pred njim, denimo Kleopatra. Bil je tudi prvi, ki je v alkimijo vnesel zamisel o snovi, ki lahko v trenutku katero koli snov spremeni v želeno, žlahtno. To snov je v grščini kdaj imenoval tinktura, barvilo pa tudi prašek (xerion), ki se je v arabskih in latinskih alkimijskih besedilih najprej prevajal kot eliksir, pozneje pa, verjetno opisujoč njegovo neorgansko naravo, kamen modrosti. V srednjeveški alkimiji na evropskih tleh več stoletij pozneje naletimo tudi na ta opis »kamen, ki ni kamen«. Zosim je to posebno snov opisal kakor lek za »bolne« kovine. Ali, povedano drugače, kakor mora bolnik zaužiti lečilo, da si povrne zdravje, tako je treba tudi nežlahtno kovino zdraviti, da bi se spremenila v srebro ali zlato.