O soncu in luni

Kakor druga ljudstva po vsem svetu imajo tudi afriška obilo pripovedk, ki v pravljični maniri odstirajo, kako je narava ustrojena in zakaj je tako. Ni naključje, kakopak, da je sonce na nebu in da luna raste in pada. Iz zakladnice takšnih zgodb, ki so se ustno prenašale iz roda v rod, predstavljamo tri iz Nigerije.

Nespametna gostitelja

Pred mnogo leti sta bila sonce in voda dobra prijatelja. V tistih časih sta še oba živela na zemlji. Sonce je večkrat obiskalo vodo, voda pa soncu nikoli ni prišla v goste. Ker med njima ni bilo niti kapljice hude krvi, je sonce pobaralo vodo, kako to, da ga nikoli ne obišče. Pojasnila mu je, da bi mu z veseljem vrnila obisk, a tega preprosto ne more narediti, saj mu želi dobro. Če bi namreč pridrla k njemu domov z vsem svojim ljudstvom, bi v njem zmanjkalo prostora zanj, in ker sta dobra prijatelja, si res ne želi, da bi ga spodila od hiše. »Če hočeš, da potrkam na tvoja vrata, moraš postaviti nov, gromozanski dom. Vedi, da je moje ljudstvo številno in zavzame ogromno prostora,« mu je razložila.

Sonce je nemudoma obljubilo, da bo začelo graditi novo, res veliko hišo, še večjo, kakor si jo zdaj sploh more zamisliti. Ko se je vrnilo domov k ženi luni, ga je ta že na vratih vprašala, kaj dobrega je izvedel pri prijateljici vodi. Mož ji je zaupal, o čem se je pogovarjal z gostiteljico, in tudi luna se je strinjala, da morata čim prej začeti graditi veliko hišo, v kateri bosta lahko sprejela prijateljico. Rečeno – storjeno. Ob novem domu je bil stari videti kakor zrno puščavskega peska ob vznožju gore. Sonce, zadovoljno, ker bo lahko gostilo vodo, jo je takoj povabilo v goste.

Ko je voda pritekla do vhodnih vrat, je vprašala sonce, ali je prepričano, da je varno, če prestopi prag njegovega novega doma. »Seveda,« je zaklicalo sonce, »kar stopi naprej, prijateljica moja.« Voda je začela počasi teči v novo bivališče sonca in lune, v svojih nedrjih pa je nosila ribe in druge živali.

Ko je voda segla soncu in luni že do kolen, jo je začelo skrbeti, ali ravna prav. Zaklicala je soncu: »Je varno, da pridem naprej?« »Seveda, draga prijateljica, pridi naprej,« ji je zagotovilo sonce. In tako je priteklo še več vode. Ko je soncu in luni segala že do vratu, je znova vprašala gostitelja: »Ali res hočeta, da vstopim?« Oba sta prikimala, ne da bi mogla oceniti, v kaj sta se spustila. Voda je še tekla. Ker nista mogla več zajeti zraka, sta bila prisiljena splezati na streho svojega novega ogromnega doma. Še zadnjič je voda pobarala sonce, ali naj stopi naprej, in ker ne sonce ne luna nista hotela biti slaba gostitelja, sta ji spet zatrdila, da je vse v redu in naj vendar stopi naprej. Toda voda je še rasla in ni nehala rasti, dokler se ni uresničila njena bojazen: svoja dobra prijatelja, sonce in luno, je spodila od doma, kajti gostitelja se pred njo nista imela umakniti kam več drugam kot visoko na nebo, kjer sta še danes.

Zakaj luna 
raste in upada

Davno tega je živela hudo ubožna starka. Takšno revščino je tolkla, da je živela v hišici iz blata, prekriti s palmovimi listi. Nikogar ni bilo, ki bi skrbel zanjo. Čeprav je od jutra do večera hodila po poljanah in gozdovih ter nabirala koreninice in sadeže, je od bore malo živeža, ki ga je nabrala, bolj hirala kakor shajala.

V tistih časih se je luna kdaj pa kdaj spustila na zemljo, čeprav je večinoma živela na nebu. Bila je zajetna ženica, da jo je bilo veselje pogledati. Pri vsakem koraku se je tolsto meso pod njeno tanko srebrno kožo zatreslo kakor žolca. Ko se je tako mehko zaobljena po zemeljskih sprehodih zvečer vrnila na nebo, je izžarevala veliko svetlobe.

Luni se je ubožna ženica, ki jo je srečala, ko je hodila po zemlji, zasmilila. Odločila se je, da ji pomaga. »Imam mesa na pretek,« jo je nagovorila in ji ponudila, naj si z njenega telesa odreže kos mesa in ga poje. In res, ženica je vsak dan luni odrezala kos mesa in si ga skuhala za obed, zaradi česar je bila luna iz dneva v dan manjša, dokler je skoraj nič več ni bilo. Ko se je vzpela na nebo, je oddajala vedno pičlejšo svetlobo.

Ljudje so opazili, da mesečina peša, in začeli godrnjati, bili so vse bolj nezadovoljni, ker ponoči niso mogli več varno hoditi naokoli, še manj loviti, ko pa je bila tema tako gosta in črna, da niso videli več tal pod nogami, kaj šele zveri, ki so prežale nanje v grmovju. Staknili so glave, kaj jim je narediti, in najbolj nezadovoljni so se odločili, da na skrivaj opazujejo luno, ko spet pride na zemljo, da bi odkrili, kaj se z njo dogaja. Tanka kot list je šla do ženice in ji ponudila, naj si z nožem odreže kos mesa z njenega telesa. Ko so ljudje, ki so se skrivali v grmu, videli, da bo ženica z lune odrezala še tisto malo mesa, kar ji ga je ostalo na kosteh, so se kriče zapodili iz skrivališča, da bi jo ustavili. Kraval je luno prestrašil: šla je na nebo in se ni nikoli več vrnila na zemljo. Ljudje so ženico napodili v pustinjo, kjer je brez lunine pomoči umrla od lakote.

Od tistih časov se luna ogiba ljudi in ne pride več na zemljo. Ker je po srcu dobra, se vsak mesec odebeli in daje močno svetlobo, toda v opomin ljudem, ki so ozkosrčno ravnali z ubožno starko, se vsak mesec tudi stanjša, kakor se je nekoč, ko je ubožici dan za dnem dala svoje meso, da si z njim priveže dušo, in daje pičlo svetlobo. Tedaj lahko ljudje sicer hodijo naokoli, vendar tvegajo, da jih bodo zveri v trdi temi zlahka pogubile.