Ni vseeno, kje srečamo koga

Snidenje je po izročilu zelo pomenljivo. Srečanje nekje nekdaj z nekom lahko določa človekovo usodo, ponazarja kar samo srečo, na kar opozarja že beseda srečanje v jezikih južnih Slovanov. Srbi pravijo: Kdor sreče ne sreča, je niti dohiti ne. Snidenje lahko naznanja dobro ali slabo.

Usodo pogosto določa prvi človek, ki ga srečamo na neki pomembni dan, ta naj bi napovedoval potek prihodnjega leta. Poljaki iz Šlezije so prepričani, da prinaša srečo, če v novem letu najprej srečamo mladega človeka, ponekod pa so se bali, da bi na božično jutro najprej srečali človeka v kožuhu, saj bi to napovedalo čire po telesu.

Novorojenčku naj bi srečo prinesel prvi človek, ki ga bodo srečali po njegovem rojstvu. Kjer so novorojenčki v družini pogosto umirali, so njegovi bližnji odšli na pot, križišče ali pred cerkev, da bi prvega človeka, ki bi prišel mimo, zaprosili, naj mu bo boter.

Naključno srečanje z različnimi ljudmi, živalmi in obrednimi povorkami, poročnimi ali pogrebnimi, je lahko bilo slab ali dober znak. Podobno so bili prepričani o človeku, ki je vozil kaj polnega ali praznega: poln sod, čeber, košara, voz, vreča ipd. naj bi pomenil uspeh in srečo, prazen voz, sod in drugo pa nesrečo, posebno za lovce in ribiče. Srečanje z moškim zagotavlja uspeh vsem, ki so se lotili nekega posla, srečanje z žensko pa, da jim sreča ne bo naklonjena. Belorusi in Poljaki po srečanju z žensko niso začenjali nobenega opravila, saj so verjeli, da je ta dan vržen stran in je ves napor zaman. Pri mnogo slovanskih narodih je bilo najbolj nevarno srečati starejšo žensko, saj naj bi uročila njihove posle. Pri Rusih je bilo slabo znamenje srečati hromega človeka ali berača, pri Poljakih pa grbavca, človeka, ki nosi sekiro ali katero drugo ostro orodje, saj naj bi to napovedalo poškodbo. Vsi Slovani so imeli za slabo znamenje srečanje z duhovnikom ali menihom. Če so se hoteli izogniti neprijetnim posledicam takega srečanja, so se morali najprej vrniti domov, če pa so pot vendarle nadaljevali, so morali pljuniti, za duhovnikom vreči slamico, drevesno iglico ipd. Pri vseh slovanskih narodih je za srečno veljalo srečanje s tujcem, Judom, ciganom, posebno staro ciganko.

Znamenja usode

Pri srečanju ljudi, ki so v dobrih odnosih, so veljala določena pravila. Najbolj razširjena je bila prepoved razkrivanja posla ali opravka, ki so se ga lotevali, pa tudi spraševati, kam človek gre, ni bilo dobro. Srečanje je običajno spremljal pozdrav ali blagoslov, ne da bi omenjali delo, na katero se je nanašal. V nadaljnjem pogovoru so se izogibali tem o lovu, ribolovu in sodnih procesih, da se ti ne bi izjalovili.

Med čarnimi opravili je bilo prepovedano kogar koli srečati. Dekle, ki je obredno nabiralo rastline za ljubezensko čaranje, med vrnitvijo domov ni smelo nikogar srečati. Podobno je veljalo tudi pri nabiranju zdravilnih rastlin za lajšanje bolezni, kajti sicer lek ne bi koristil.

Srečanje je bilo znamenje usode tudi pri vedeževanju, zlasti o poroki. Vedeževali so glede na ime, družbeni položaj, videz in značaj človeka, ki so ga srečali. V ruskem Polesju so dekleta na božič s prvo palačinko stekla na ulico in prvega fanta, ki so ga srečala, vprašala za ime, saj so verjela, da se jim tako odkriva ime njihovega bodočega ženina.

Ko so nesli pokojnika iz hiše, so njegovi sorodniki s sabo nosili pšenični kolač ali košček platna, v katerega so zavili svečo iz čistega voska in kovanec. Te predmete so poimenovali prvo srečanje in so jih dali prvemu mimoidočemu, s čimer so zagotovili, da bo pokojniku oproščen njegov prvi veliki greh. Tisti, ki je dobil prvo srečanje, je veljal za srečnega. Na onem svetu bo najprej srečal ravno tega pokojnika, ki ga bo varoval slabih poti, na pot proti večni blaženosti mu bo polagal platno.

Ob srečanju obredne povorke z naključnimi mimoidočim marsikje opravijo nekatere obrede, s katerimi spodbudijo nadnaravne lastnosti, ki jih imajo take povorke (na primer maškare), po katerih se razlikujejo od običajnih mimoidočih. Mimoidočega vključijo v dogajanje, pogosto tudi s prisilo. V Bolgariji so dekleta »metulji«, katerih namen je bil izzvati dež, z vodo oblivale vsakogar, ki so ga srečale. Človeka ali žival, ki se je znašel na poti povorke, so imeli lahko za sovražnika. Če so srečali žival, so jo ponekod razkosali, človeka pa celo pretepli do smrti. Verjeli so, da s tem uničujejo kugo, ki bi napadla njihovo živino.