Marsikdo si redko dovoli opravičiti se komu za kaj, kajti prepričan je, da bi, če bi izrazil obžalovanje, priznal tudi, da je nravno šibek, opozarjajo dušeslovci, čeprav je, prav nasprotno, iskreno opravičilo prej znamenje nravno močnega in vrlega človeka. Ponuditi in sprejeti iskreno opravičilo oziroma obžalovanje je namreč vse prej kakor lahko, a če to opravimo, kot se spodobi, s tem postavimo dobre temelje za dobre medčloveške odnose. Oprosti, žal mi je je izraz, s katerim lahko obnovimo skrhana razmerja, vendar le, ako je izrečen in mišljen iskreno. Lahko je prvi korak k celjenju ran in spodbuda k odpuščanju.
Če naj opravičilo zaleže, mora ta, ki ga izreče, z njim vred priznati svojo krivdo, napako ali slabost. V sodobnem svetu, kjer se vsak na vse kriplje trudi zgolj zmagovati in žeti uspeh, je opravičilo redko, kajti le izjemoma si ljudje dovolijo priznati, da jim kdaj kaj spodleti oziroma da imajo tudi pomanjkljivosti. Zaradi tega kdo obžalovanje sicer izreče, vendar tako napol, to pa pomeni, da bi bilo nemara bolje, če ga sploh ne bi. Kajti spodletelo opravičilo – ni izrečeno iz oči v oči pravemu naslovniku ali je sicer povedano, vendar ni tudi sprejeto, saj ni pravo – lahko skrha že tako načeti odnos še bolj kot umanjkanje obžalovanja. Lahko je vir dolgotrajnih zamer in generator maščevalnih dejanj.
Zakaj sploh?
Opravičila najbrž ne bomo zmogli dobro opraviti, če se ga ne bomo lotili iz pravih razlogov, razlagajo dušeslovci. Prvi utemeljeni razlog je ali rešiti ali obnoviti odnos z nekom. Naj smo ranili koga, ki ga imamo zelo radi, ali koga, s katerim smo dobri znanci, opravičilo ima moč znova oživiti odnos. Tudi iskreno obžalovanje, ki temelji na empatiji – žal nam je, ker smo drugemu naredili nekaj, česar ne bi hoteli, da kdo naredi nam –, je lahko dober razlog. Z opravičilom te vrste nekomu pomagamo, da ne trpi več.
Drugi razlogi za opravičilo niso tako vzvišeni, in če jih opravimo zaradi njih, se kaj lahko opečemo, saj ljudje pač niso po juhi priplavali in točno vedo, s čim imajo opraviti, zato opravičila te vrste niti ne sprejmejo. Nekateri se vsevprek opravičujejo, ker se želijo ogniti kazni ali si jo vsaj zmanjšati. Pri tem je vseeno, ali se zločinec opraviči žrtvi v upanju, da mu bo sodnik odmeril bolj milostno kazen, ali najstnik z milim Oprosti poskuša pri starših doseči, da mu ne bi, ker se je po zabavi vrnil domov tri ure pozneje, kot je obljubil, do nadaljnjega prepovedali večernih zabav.
Opravičilo tudi ne bo zadelo žebljice na glavico, če ga izrečemo samo zaradi tega, ker se želimo znebiti občutka krivde. Živeti s slabo vestjo nam je težko, ne želimo več biti v zadregi v odnosu do koga določenega ali do tistih, ki vedo za našo napako, torej pretiravamo z opravičilom in kesanjem. Da bi se bolje počutili v svoji koži, ne pa zato, ker bi se res pokesali in se spremenili, se posujemo s pepelom. Recimo, za dobro uro smo zamudili na rojstnodnevno zabavo in potem slavljencu v opravičilo za prekršek dan pozneje napišemo dolgo pismo obžalovanja, zakaj vse ni šlo drugače. Mi se počutimo bolje, gostitelju pa prav nič ne odleže, prav nasprotno, to pa tudi pomeni, da odnosa z njim nismo popravili.
Uspešno opravičilo je izmenjava sramote in moči med žaljivcem in ponižanim (užaljenim). Z obžalovanjem krivec prevzame sramotnost dejanja nase, pove, da je bil on ta, ki je naredil slabo, se je zmotil, bil nespameten ali preprosto bedak, s tem priznanjem vred pa užaljenemu ponudi moč, ki je pri njem temelj za odpuščanje. Izmenjava te vrste je srž zdravljenja odnosa.
Da ne bi spodletelo
Opravičilo, ki je sicer dano iz pravih razlogov, a ne tudi na pravi način, tudi ne zaleže, pojasnjujejo dušeslovci. Da je uspešno, mora biti vanj vgrajenih več prvin, in če jih ni, ne pade na plodna tla. Ta, ki se opravičuje, mora vanj vtkati priznanje, da je kršil (ne)napisano moralno pravilo oziroma tihi dogovor, ki je temelj odnosa, in prevzeti odgovornost za to kršitev. Ni dovolj na splošno reči Oprosti, ker sem naredil to ali ono, opravičilo mora biti nedvoumno, na primer Oprosti, ker sem govoril o tebi za tvojim hrbtom, žal mi je, ker sem s tem zlorabil tvoje zaupanje.
Pokesanec mora pokazati razumevanje o tem, kako je vplival na drugega s svojim napačnim dejanjem, kako je njegova napaka odmevala v drugem. Torej v uspešnem opravičilu ne sme manjkati: Vem, da sem te ranil tako in tako, in žal mi je, ker sem to storil.
S priznanjem, da so bile kršene moralne norme, se lahko odnos znova postavi na trdne skupne temelje. To je dobro izhodišče, da se pogovorita tudi o tistih pravilih odnosa, ki sta jih do zdaj morda imela za samoumevne, si izpovesta pričakovanja, ki jih imata drug do drugega, hkrati pa podata zaveze, na katerih bosta v prihodnje utemeljila svoj odnos. Opravičilo potemtakem vnovič vzpostavi skupne (moralne) temelje.
Skesanec je ranjenemu v opravičilu dolžan tudi razlago, zakaj je sploh storil, kar je naredil narobe, in zavezo, da odslej napake ne bo ponovil. Pri tem je pomembno, da je iskren, hkrati pa, da se zaveže k izboljšanju. Nekdo bo rekel, da obžaluje, ker je povzdignil glas, toda bil je živčen zaradi težav v službi, preprosto preutrujen, morda okajen, raztresen, kar koli, toda ve, da je hudo narobe stresati jezo na nekoga, ki ni nič kriv, žal mu je, ker je tako ravnal, in potrudil se bo, da tega ne bo več ponovil. Morda se celo dogovorita, kako v podobnih primerih ravnata drug do drugega. Namesto da ta ali oni, denimo, poskuša prikriti, da z njim nekaj ni v redu, to takoj prizna, s tem pa v kali zatreta možnost za morebitne kratke stike.
Ob razlagi, zakaj se je prekršek sploh zgodil, naj bi pokesanec tudi povedal, da njegova dejanja, če je res tako in navadno je, niso bila storjena zato, da bi koga osebno ranila. Denimo, najstnik ni podaljšal rajanja pozno v noč s prijatelji, ker bi hotel osebno prizadeti starše, ampak ker mu je bilo lepo na zabavi in ni pomislil, kako bo to vplivalo na njegove starše. Kriv je torej lahkomiselnosti, ne pa namernega povzročanja bolečin staršem.
Pravo opravičilo boli in ga ne izrečemo zlahka. Kakor smo mi z neko besedo ali dejanjem ranili nekoga in je zaradi tega trpel, zdaj mi trpimo, ker se zavedamo in razumemo, kakšno gorje smo nekomu zadali. Ponižanemu moramo povedati, da se nas je globoko dotaknilo, ker smo ga ranili, in da nam je iskreno žal. Če oni, ki se mu opravičujemo, ne bo zaznal, da se res počutimo krive, da se sramujemo, ker smo naredili, kar smo, in za to tudi prevzemamo odgovornost, potem bo (utemeljeno) dvomil o iskrenosti kesanja, kar pa ni dobra popotnica za odnos v prihodnje. S priznanjem o tem, kako nas muči občutek krivde, drugemu tudi povemo, da nam je veliko do popravitve in ohranitve razmerja.
Začetek, ne konec
Tudi če je opravičilo dano iz pravih razlogov in na pravi način, mora pokesanec vzeti v zakup, da ni čarobna paličica, ki bi odnos povrnila v čas pred prekrškom, ko je bilo vse še prav. Z njim se šele ustvari možnost, da se razmerje zaceli in zastavi na novo, vzpostavljanje odnosa na novo pa je proces, ki utegne trajati nekaj časa.
K temu, da se hitreje odvije, lahko pokesanec pripomore tudi tako, da ranjenemu ponudi popraviti škodo, ki jo je povzročil. Če smo komu razbili dragoceno vazo ali izgubili knjigo, ki nam jo je posodil, je modro, da mu ponudimo kaj v zameno, pri tem pa mora biti prizadeti tisti, ki pove, kakšno nadomestilo za škodo bi bilo primerno. Oprosti, žal mi je, lahko kaj storim, da ti povrnem škodo, je predvsem simbolična gesta, s katero drugemu povemo, da nam je mar zanj in da spoštujemo njega in njegove potrebe.
Ali bo opravičilo res uspešno – torej bo pripomoglo k temu, da se odnos ne le ohrani, ampak tudi izboljša –, je, seveda, odvisno od vseh, ki sodelujejo v njem. Opravičevanje, sprejemanje obžalovanja in odpuščanje ter nadaljevanje odnosa bi lahko opisali tudi kot zahtevno pogajanje, proces, na koncu katerega naj bi bila zmagovalca oba. Vredno ga je sploh začeti in vztrajati pri njem.