Po fiziku Albertu Einsteinu je blaznost nekaj vedno znova delati tako, kot smo že, pri tem pa pričakovati, da bo razplet tokrat drugačen, predvsem pa dober oziroma ne več slab, kot je bil do zdaj. Po tej opredelitvi smo vsi kdaj, no, kar često, nori. Kajti kako neki lahko kdo pri zdravi pameti kar naprej počne nekaj, kar ve, da ne bi smel, zakaj mu tolikokrat spodleti narediti nekaj, kar ve, da bi moral opraviti?
Velik delež vsakdanjega življenja je večini večna uganka. Zakaj so otroci nagnjeni k temu, da ponavljajo napake staršev? Zakaj se drugi zakon tako pogosto klavrno izteče z razvezo, kot se je prvi? Zakaj s priročniki za samopomoč po pravilu ne zmoremo odpraviti težave, zaradi katere smo jih vzeli v roke? Ali, prav na kratko, zakaj ponavljamo stare napake, kar naprej in vedno znova, namesto da bi se iz njih kaj naučili, sebi in drugim v dokaz, da gre osel le enkrat na led?
Na ta vprašanja je preprost odgovor: nezavedni um zelo močno vpliva na to, kako živimo in delamo. Pravzaprav ima glavno vlogo, medtem ko je zavestnemu odmerjena vloga stranskega igralca. Ko torej poskušamo doseči pravo, korenito spremembo v čustvenih, miselnih in vedenjskih vzorcih, moramo spremeniti vzorce, ki so usidrani v nezavednem umu, sicer bomo nemara pri lepih novih dobrih
sklepih zdržali nekaj časa, nato pa zdrsnili nazaj, v to, kar nam narekuje nezavedni um. Toda kako naj človek spremeni nekaj, kar se izmika njegovi pozornosti in zavedanju? Da bi to zmogel, mora dobiti globok vpogled vase, svetujejo psihoanalitiki.
Eno izmed poglavitnih načel psihoanalize je, da lahko nezavedni in zavedni um primerjamo z ledeno goro. Večina motivov, zaradi katerih nekaj počnemo in drugega ne, zaradi česar se v nečem ustavimo, v drugem pa imamo silno moč in voljo narediti korak naprej, je v nezavednem, ki leži pod gladino. Najboljše, kar zmoremo, delamo s tem, kar poznamo, torej zavednim umom, ki pa ustreza ledeni gori nad gladino. Če vemo, da iz morja moli samo ena devetina ledene gore, potem ni težko priti do sklepa, da je zavedni um vedno znova poražen, saj ima opraviti s kar osemkrat močnejšim, večjim nasprotnikom. Šele če spremenimo motive in vzorce v nezavednem, imamo možnost ne ponoviti iste napake.
Spust v globino
Nezavedno je vsakomur dostopno med sanjanjem, težava pa je, da je tedaj zavedni um skoraj nemočen. Zjutraj, ko se zbudimo, se lahko kvečjemu spomnimo, o čem smo sanjali ali pa še to ne, ne moremo pa oditi nazaj in spremeniti sanj. Spominjanje in tolmačenje sanjske govorice je dobro orodje za spoznavanje, kateri »programi« so naloženi v nezavednem. Vrata v nezavedno se odprejo tudi med meditacijo in globljimi duševnimi izkušnjami, denimo med bližnjimi srečanji s smrtjo, celo silovito ljubeznijo, in drugimi duhovnimi metodami.
Melanie Klein, psihoanalitičarka, meni, da nezavedno vpliva na naše življenje od najzgodnejših let, pravzaprav kar dnevov in tednov. Vsak naj bi se namreč že rodil z vnaprejšnjimi nezavednimi programi, kako bo živel in delal. Kdo je po naravi bolj občutljiv, plah, zadržan, drug odprte in trdožive narave. Kdo je nagnjen k temu, da probleme rešuje z bojem, torej tudi z močjo mišic in spopadom, drugi z begom, umikom. Kdo se pri sprejemanju odločitev bolj opira na čustva, drugi na razum.
Vsak naj bi prišel na ta svet z vnaprejšnjimi, nezavednimi, seveda, predstavami o tem, kako se bo svet (in drugi ljudje) vedel do njega in kako se bo odzival na zunanje pobude, od prvih življenjskih izkušenj pa je odvisno, ali bodo ti vnaprejšnji vzorci potrjeni ali zavrnjeni. Šele če izkušnje neki vnaprejšnji vzorec postavijo pod vprašaj, se nezavedno na to odzove in ustvari novo predstavo, ki se ujema z resničnostjo, sicer ne, vztraja pri vnaprejšnjem vzorcu.
Toplo, ljubeče ozračje v družini pri otroku z naravo jezljivega ježevca skrajša bodice in osti, a jih še poveča in priostri pod vplivom strogih, perfekcionistično naravnanih staršev. Če je otrok v zgodnjih letih duševno in telesno zlorabljen, lahko to razkroji njegovo naravo, čeprav je ta še tako vedra, sočutna in razumevajoča. Človekovo nezavedno v odrasli dobi je torej to, kar je ostalo od vnaprejšnjih,
prirojenih vzorcev in predstav, ki so bili v najzgodnejšem obdobju dani na preizkušnjo, so se bodisi utrdili, povečali ali pa spremenili, morda omilili.
Moč nezavednega se izraža kot težnja ponavljati vzorce, ki so prestali preizkušnjo v prvih mesecih človekovega življenja in so se uveljavili kot pravilni in uporabni. To pomeni, da se ponavljamo tudi, ko se sploh ne zavedamo, da to počnemo. Psihoanalitik nam pomaga razumeti, po katerih vzorcih in predstavah delujemo, kakšen je »program« našega nezavednega, katere so njegove vrline in šibkosti, kje ima slepe pege, kje je ranljiv. Šele tedaj, ko spoznamo, kaj nas drži pokonci, kateri vzgibi nezavednega, lahko to spremenimo, na podlagi tega pa sprejemamo odločitve, ki trajajo dlje kot življenje muhe enodnevnice.
Sigmund Freud je ločil tri osebnostne strukture: id (ono), ego (jaz) in superego (nadjaz). Id so človekovi primarni nagoni po hrani, pijači, preživetju itn. V vsakdanjem življenju narekuje vzgibe, ki jih ni mogoče nadzorovati in obvladati, gre za nezavedne procese, ki terjajo tu in zdaj zadovoljiti nagone brez vpraševanja, ali je to prav. Ego ali jaz se oblikuje, ko se nagonom začnejo postavljati na pot zahteve in omejitve okolja, nagone še zmeraj zadovolji, a tako, kot to omogoča družbena realnost. Id je nezaveden, ego zaveden. Superego ali nadjaz pa pomeni ponotranjene zapovedi in prepovedi okolja, moralna pravila; zaradi njega koga muči slaba vest, ko se pregreši zoper ponotranjena etična in moralna pravila, zaradi njega si želi biti boljši, kot je. Sigmund Freud je kolegom po navadi svetoval: »Išči ego tam, kjer je id (že) bil.« Ali, če to prevedemo v sodobno psihoanalitično govorico: Zavestno bo tam, kjer je (že) nezavedno. Ali, s stališča praktičnega življenja: lahko se trpinčimo in premikamo gore na zavestni ravni, toda če je »program«, naložen v nezavednem, nasproten temu, ki ga poskuša uveljaviti zavestni um, nikoli ne bo trajal prav dolgo, prej ali slej bo spet prevladal program nezavednega.
Vsak človek ima skrivnosti, ki jih presneto dobro skriva celo pred seboj. Če naj se korenito spremeni, jih mora najprej izbezati na plan, se jih zavedati, spodbuditi, da iz nezavednega priplavajo na površje zavednega. Šele ko razumemo, jih lahko spremenimo. Drži pa tudi, da sam vpogled še ne zaleže, je pa poglavitni prvi korak.
Podobe, ne besede
Težava pri odkrivanju nezavednih programov je tudi ta, da so ti zapisani v podobah, simbolih, ne besedah in trditvah. To pomeni, da moramo z zavestnim umom ves čas vključevati nekakšen program za tolmačenje simbolov, če želimo spoznati in razumeti nezavedno. Če se na pomoč ne morete obrniti na psihoanalitika, je torej dobro usvojiti metode za pomnjenje in tolmačenje sanj, o katerih smo v naši prilogi že večkrat pisali, uporabljati pa tudi druge metode, denimo meditacijo, ki pripomorejo k temu, da z lučjo zavestnega uma posijete v temo nezavednega. Prav na kratko ena izmed njih: ko ste telesno in psihično sproščeni, prosite svoj višji jaz, naj vam odstre tisto iz nezavednega, kar vztrajno trka na vašo zavest, a ste doslej spregledali. Pustite, naj se vam podoba utrne sama, brez vnaprejšnjih predstav. Naj steče, ne poskušajte je takoj razložiti, ampak pustite, da teče, kot bi gledali film na platnu. Preostane vam še, da si jo razložite podobno, kot bi si sanje.