S čistočo je podobno kot s pametjo: skoraj vsak meni, da je ima sam na pretek, ljudem okrog njega pa je primanjkuje. A dejstvo je, da so se merila čistoče v zgodovini močno spreminjala in da so srednjeveški Evropejci osupljali arabske in azijske sosede s svojo nepopisno nesnažnostjo. Opredelitev, kaj je čisto, je plod kulture in časa: za stare Rimljane je bilo to dve ali več uri namakanja in oljenja na dan, francoski aristokrat iz 17. stoletja pa je ugodil najstrožjim higienskih zahtevam, če je vsak dan zamenjal srajco in pomočil dlani v vodo pred obedom in po njem, sicer pa ni dopustil, da bi preostanek njegovega telesa prišel v stik z vodo ali milom.
Namakanje pri Grkih in Rimljanih
A če nas zanima zgodovina čistoče pri zahodnjakih, začnimo na začetku. Stari Grki so se veliko in radi kopali, saj so cenili telesno čistočo, ki so jo povezovali s tisto duha, prav tako so kopeli pripisali veliko zdravilnost. V osmem stoletju pred našim štetjem so se kopali pred molitvijo in darovanjem bogovom ter preden so se odpravili na potovanje; kopel so ponudili tudi gostu, ki je prispel. Zdravilec Hipokrat je verjel, da kombinacija toplih in hladnih kopeli pomaga ohranjati pravo razmerje med raznovrstnimi telesnimi sokovi. Topla kopel naj bi tudi zmehčala telo in ga tako pripravila na to, da bolje sprejme hranila, za boleče sklepe pa je predpisal mrzlo prho.
Kopeli so bile tudi pomemben del grških obredov, kot sta bila, denimo, prva kopel novorojenca in matere ali ženina in neveste na večer ali jutro poroke. Pri pogrebu niso umili le pokojnega, marveč so se morali očediti tudi žalujoči. V zlati dobi Aten, v petem stoletju pred našim štetjem, so se hiše premožnih Atencev lahko pohvalile s posebno sobo za umivanje, v kateri sta bila umivalnik in kad. Revnejši sloji so za čiščenje uporabljali vodnjake in javna kopališča, okrogle prostore, po robu katerih so bile nanizane majhne kadi; v vsaki se je lahko namakal en človek. Za čiščenje so uporabljali oglje ali glino, kratkočasili so se s kockanjem, z vinom in s prigrizki, petje pa ni bilo olikano.
Rimljani so še bolj uživali v kopelih kot Grki. Ogrevana skupna kopališča so se pojavila v tretjem stoletju pred našim štetjem na območju današnje južne Italije, že stoletje pozneje pa je bilo kopanje del rimskega vsakdana po vsej deželi. Rimska kopališča so obiskovalca najprej popeljala v prostor, kjer je odložil oblačila, ki jih je pred krajo varoval njihov suženj ali kopališčni »varnostnik«. Garderobi je sledilo dvorišče za vadbo, kjer so se lahko kopalci naoljili in z rokoborbo ali tekom pred kopanjem spotili. Sledila je topla soba, kjer se je
potenje nadaljevalo in kjer so s posebnim strgalom odstranili s sebe olje in umazanijo. Skupek potu, umazanije in olja, ki so ga s sebe ostrgali znani gladiatorji ali atleti, so prodajali oboževalcem. V naslednji, vroči sobi so se okopali v vroči vodi ali se z njo oškropili, nato je prišel na vrsto prostor z mrzlim bazenom. Namakanju v njem so sledili oljenje, masaža in strganje. Često je bil blizu kopališča, včasih pa le nadstropje više, za dodatno sprostitev gostoval tudi bordel.
Rimski moški so se kopali po delu, okoli tretje ure popoldne, ženske pa zjutraj, enako služabniki in sužnji. Zanimivo je, da so morale pripadnice nežnejšega spola plačati do dvakrat višjo ceno za obisk kopališč kot moški, kopanje za otroke in vojake pa je bilo brezplačno. Vsak vladar je dal postaviti terme na začetku vladanja ali po državljanski vojni, da bi pridobil naklonjenost ljudstva. Dioklecijanove so lahko sprejele tri tisoč kopalcev. Rimljani so v termah preživeli večino prostega časa, povrhu so bile te opremljene s knjižnicami, z vadbišči, s kraji za druženje in hranjenje. Tudi sicer so bili Rimljani precej čisti. »Naj bodo vaši nohti ostriženi in čisti. Ne pustite dolgim dlakam poganjati v nosu. Poskrbite, da vaš dah ne bo neprijeten. Izogibajte se odurnemu moškemu vonju, ki viha nosove,« je moškim svetoval pesnik Ovidij.
Srednji vek in strah pred vodo
S prihodom krščanstva se je pomen telesne čistoče zmanjšal, kopališča pa so začeli povezovati z grešnimi mesenimi poželenji. Snažnost je postala znamenje nečimrnosti. Krščanski asketi so, nasprotno, na zanemarjanje lastnih teles gledali kot na krepost. Terme so začele zamirati že v šestem stoletju našega štetja, saj jih germanski zavojevalci niso kaj prida cenili – sami so se raje občasno v toplem vremenu okopali v potoku. Do devetega stoletja so, razen v Bizancu, slovita rimska kopališča padla v pozabo.
Zgodnjesrednjeveški viri ne govorijo veliko o čistoči, o njej še največ pišejo menihi. Vemo, da so si umili roke in obraz pred obedom, da so se temeljito očistili enkrat na teden, kopeli za celotno telo pa so bile redke. Tistim, ki jih je mučilo meseno poželenje, so predpisali hladne, bolnim pa tople kopeli. »Kopamo se dvakrat na leto, pred božičem in pred veliko nočjo,« je zapisal neki menih leta 1075. Večina ljudi najbrž ni bila tako snažnih in je oblačila odložila le, ko so razpadla na njih. Izjema so bili judje, ki jim je vera predpisovala obredno kopanje.
Čistoča je znova postala cenjena v desetem stoletju. Večina ljudi si je pred obedom in po njem umila roke, dojenčke so precej redno kopali, zobe so si čistili z vejicami ali volnenimi cunjami. S križarji so se z Bližnjega vzhoda v enajstem stoletju vrnila tudi javna kopališča s parno kopeljo in z okroglimi lesenimi kadmi za namakanje, ki so sprejele do šest ljudi. Postala so zelo priljubljena, že v 13. stoletju je imel Pariz 26 kopališč, njihovi lastniki pa celo lasten ceh. V njih se je bohotil razvrat in mesta so jih večkrat poskušala zaman prepovedati.
Zatrla jih je šele kuga, ki je sredi 14. stoletja zahtevala najmanj tretjino evropskega prebivalstva, saj so zdravniki zanjo okrivili tudi kopanje. Začelo se je izjemno umazano obdobje, ki je trajalo vse do druge polovice 18. stoletja in v katerem so ljudje, od kmetov do kraljev, verjeli, da bi voda uničila zaščito na koži in pomagala v telo skozi odprte pore zanesti bolezenske klice. Francoski zdravnik Theophraste Renaudot je takole krcal po kopelih: »Kopanje napolni glavo s hlapi. Je sovražnik živcev in kit, saj jih razrahlja.« Posledice? Na možeh in ženah »mrgoli uši in bolh, nekaterim smrdijo pazduhe, drugim noge, večina pa ima zadah,« je leta 1575 pisal italijanski glasbenik Hieronymus Cardan.
V 16. stoletju se je angleška kraljica Elizabeta I. kopala enkrat na mesec, pa »če je bilo potrebno ali ne«, 17. stoletje je bilo še bolj umazano in kralj James I. si je menda umival le prste. V 17. stoletju so se vode izogibali, razen za umivanje rok, včasih so si splaknili usta, obraz pa obrisali s suho krpo. Ljudje so verjeli, da ima laneno platno čistilne lastnosti in so se umivali tako, da so menjali srajce – če so si to lahko privoščili. Smrad in umazanijo so prikrivali s parfumi in pudrom. Jean Liebault, pisec priljubljenega dela o lepšanju telesa iz 1582, je svaril, naj se glavo in lase umiva »le z največjo previdnostjo« – priporočal je, da se pred spanjem v lase vtre otrobe, zjutraj pa se jih izčeše.
