Radi se imamo za razumne živali, ki se odločajo razumno, s tehtanjem argumentov za in proti, a pri tem nam čustva, priučeni načini odzivanja in celo lasten um nemalokrat nastavijo zanko. Razsodnost nam kali več čeri, čeprav se nam na prvi pogled zdi, da nas kot kakšnega Sherlocka Holmesa vodi zgolj razum. Poglejmo si najpogostejše miselne pasti, v katere se ujamemo in nas vodijo do neumnih odločitev.
Ni mi všeč, torej ni res
Kot prvo velja omeniti zanko potrditve. Ta pomeni, da vidimo le to, kar želimo videti. Pri odločanju nezavedno iščemo takšne podatke, da potrdijo rešitev, ki smo ji potihoma že naklonjeni, hkrati pa spregledamo vse, kar govori zoper njo. Vidimo le tisto, kar potrjuje naša prepričanja, spregledamo pa tisto, kar bi jih lahko ovrglo, hkrati pa si lažemo, da smo nepristranski.
Nezavedno sklepanje odločitev
Vzemimo primer nakupa avtomobila. Denimo, da ste se odločili za zbiranje podatkov o različnih znamkah, zaradi nečesa pa ste bolj naklonjeni nemški pločevini na kolesih. Ko berete prispevke o avtomobilih, si boste samodejno bolje zapomnili tiste, ki opevajo nemške ali kritizirajo francoske. Na koncu si boste privoščili nemca in si čestitali, kako objektivno ste prišli do tega sklepa. S to pastjo opravite tako, da se potrudite vsaj proučiti podatke in razlage, ki govorijo zoper vaša tiha prepričanja. Vedno se vprašajte, ali iščete različne možnost ali zgolj potrditev obstoječega mnenja. Ozavestite intuitivno prednost, ki jo dajete neki rešitvi, in tako odprite um za druge.
Izhodiščni vtis je pomemben
Druga past je, da se preveč zanašamo na pravilnost izhodiščne postavke in gradimo vse nadaljnje utemeljevanje na njej. V neki raziskavi so znanstveniki prosili udeležence v dveh skupinah, naj ocenijo število prebivalcev Turčije, le da so vprašanje pri vsaki zastavili drugače. Prve so vprašali: Je Turkov več kot 35 milijonov? Kakšna je vaša ocena? Pri drugi so številko nadomestili s 100 milijoni. Ocene v obeh skupinah so bile blizu ponujene številke. Mimogrede, Turčija ima nekaj manj kot 74 milijonov prebivalcev.
Izhodiščni vtis torej močno vpliva na nadaljnje razmišljanje, ne glede na to, ali je točen. Tej pasti se najlažje izognete tako, da vzamete več različnih izhodiščnih točk oziroma gledate na vsak miselni izziv z več zornih kotov. Več dejstev pomeni manj ugibanja. Priskrbite si čim več podatkov iz čim bolj različnih virov, dobite nasprotujoča si mnenja in povečajte okno, skozi katero zrete na izziv.
Odločanje med možnostmi
Često nam nepristranskost ukrivlja samodejna nagnjenost k ohranjanju statusa quo. Nezavedno zagovarjamo ustaljeno, česar smo vajeni, čeprav nam nemara ne koristi. Težnja po ohranjanju obstoječega stanja nas odvrača od uveljavljanja morebiti boljših možnosti. Zdajšnje stanje ima tako vedno začetno prednost pred drugimi možnostmi, ne glede na to, kaj te ponujajo. Raziskovalci so ljudem dali bodisi vrček bodisi ploščico čokolade in jim dejali, da lahko svoj dar po mili volji zamenjajo za drugega, če jim ni všeč. Statistično gledano polovica ljudi ni prejela bolj všečnega predmeta, a se jih je le desetina odločila za menjavo. Te pasti se osvobodimo tako, da poskusimo na obstoječe stanje gledati le kot na eno izmed možnosti. Vprašajmo se, ali bi jo izbrali, če bi bili v drugačnem položaju.
Kaj bodo drugi rekli?
Na naše odločitve vplivajo tudi nepopolni podatki v obliki predsodkov in stereotipov. Ko, denimo, zagledamo očalarja ali blondinko, takoj sklepamo, da je prvi inteligenten, druga pa ne, čeprav ni nobene zveze med barvo las ali nošnjo očal in pametjo. Nekritično se zanesemo na stereotipe in predsodke, ki so nekakšne popačene in pogosto zmotne poenostavitve. Ko opazite, da tako sklepate o nečem ali nekom, poskušajte sklep najprej potrditi ali ovreči. Vedno dajajte prednost dokazom pred mnenji.
Prilagajanje skupini
Zlahka se ujamemo v past konformizma, ko se prilagodimo mnenju skupini, čeprav je drugačno od našega. Vsakdo se rad vidi kot edinstven posameznik, a v resnici se najudobneje počutimo v vlogi ovce, ki sledi čredi. V neki študiji so znanstveniki dvema skupinama študentov zastavili več preprostih vprašanj: v prvi so nanje dobili večinoma pravilne odgovore, v drugi, kamor so podtaknili nekaj igralcev, ki so glasno zagovarjali zmotne odgovore, pa več napačnih. Početje drugih vpliva na naša dejanja in strah nas je, da bi bili videti neumni ali drugačni. Treba se je zavestno odločiti, da ne bomo pustili, da imajo mnenja drugih odločilno vlogo. Našpičite ušesa, ko se vam v misli priplazijo trditve, denimo Kaj bodo pa drugi rekli, Tega ne bodo odobravali in Večina bi to storila drugače. Nihče drug ne bo prevzel odgovornosti za vašo odločitev, zato vam je nima pravice vsiljevati. Bodite pogumni in naj zgolj nepriljubljenost vašega mnenja pri drugih ne odloči, da ga zavržete.
Vsi smo zmotljivi
Radi ravnamo v skladu s preteklimi slabimi odločitvami, saj bi, če bi jih zavrgli, priznali, da so zmotne. Sliši se zapleteno, a gre za to, da ob neki priložnosti ne ravnamo tako, kot bi bilo najbolje, ampak tako, da damo smisel zmoti, ki smo jo že naredili. Recimo, da ste v hipnem vzgibu kupili vstopnico za koncert glasbenika, ki vam niti ni všeč. Ko pride noč dogodka, ste utrujeni in leni, pa še dežuje. Zdi se vam, da bi bilo najbolje ostati doma, a ker ste že plačali vstopnico, greste in trpite ves večer, saj bi v nasprotnem primeru dokazali, da je bil nakup napaka. Ne pustite, da pretekle napake vplivajo na vaše odločitve. Sprijaznite se, da smo vsi zmotljivi, raje se poskušajte iz tega kaj naučiti, ne pa si lagati, da se niste zmotili.
Iz ene
skrajnosti v drugo
Pogosto se ujamemo tudi v past črno-belega pogleda – vidimo samo skrajne izide, ne vmesnih odtenkov. Če grobo poenostavimo: v tekmi vidimo samo prvo in zadnje mesto ter se sploh ne vprašamo, kaj bi pomenilo tretje. Ko ocenjujemo druge, to pomeni, da nekoga vidimo le kot dobrega, drugega pa slabega. Težava s tem pogledom je, da je takšno potem tudi naše vedenje. Poskusite sprejeti dejstvo, da se resnica navadno skriva nekje vmes med poloma, v odtenkih sivine. Ko ste postavljeni pred neki izziv, namesto da vsakega ocenite kot dobrega ali slabega, mu raje pripišite oceno med ena in pet.
Pogosto se precenjujemo in posplošujemo
Še ena lastnost, ki nam megli razum, je občutek, da smo pri vsem nekoliko nadpovprečni. Težko je priznati, a praviloma mislimo, da smo boljši od drugih. Ko so ljudi v raziskavi povprašali, kako bi primerjali svoje vozniške sposobnosti z drugimi, jih je kar 93 odstotkov – tako rekoč vsi – sebe ocenilo kot nadpovprečno dobre voznike. Precenjevanje sposobnosti vodi v velike napake pri odločanju, ko se denimo pijani človek usede za volan, ker meni, da mu to zaradi njegove spretnosti ne bo škodilo. Rešitev zoper precenjevanje je preprosta, a neverjetno težka: kapljica ponižnosti.
Naslednja je past posploševanja. Nagnjeni smo k temu, da vidimo vzorce in pravila tam, kjer jih ni in iz enkratnih dogodkov izpeljemo splošne zakone, ki krojijo naše odločitve. Denimo, da v Franciji naletite na osornega natakarja, ko pa se vrnete domov, trdno prepričani vsem razlagate, da so vsi Francozi nesramni. Često to počnemo tudi pri ocenjevanju samih sebe, ko se tepemo po glavi, da smo zgube zaradi ene napake. Pomnite, iz enkratnih dogodkov ne gre izpeljevati splošnih zakonov.
Ne mečite vsega v isti koš
Čeravno se posmehujemo vraževernosti, se vsakdo bolj ko ne vda eni obliki prazne vere: prepričanju, da je naključje na naši strani. Tako praviloma precenjujemo verjetnost ugodnega izida odločitve in podcenjujemo verjetnost slabega. To na primer počne študent, ki se je naučil le desetino gradiva, a skomigne z rameni in si reče, bo že šlo. Pri ocenjevanju verjetnosti nečesa se ne zanašajte zgolj na občutek – precej verjetno je, da vas ta vara.
Pasti je še mnogo: pogosto verjamemo, da lahko vplivamo na nekaj, na kar v resnici ne moremo. Če se dve stvari zgodita približno ob istem času, samodejno sklepamo, da je prva vzrok druge, čeprav nista vzročno-posledično povezani; sebe postavljamo v središče pozornosti oziroma dogajanja – ko je nekdo neprijazen, najprej sklepamo, da nas ne mara, redkeje, da ima pač slab dan. Raje kot da bi naštevali v nedogled, poudarimo, da razumno odločanje ne pomeni priznavati zgolj razuma. Pomeni, da ločimo, kaj so dejstva, kaj čustva in mnenja, ter ne mečemo vsega v en koš.
