Spuščenih rok ne sedite na ušesih
Vzemimo za zgled, da ste tik pred pomembno odločitvijo. Ste samozavestni, verjamete, da ste vsemu kos, in to zrcali tudi vaše telo: vzravnani ste, strumni, vehementne kretnje rok odkrivajo, da veste, kaj vam je narediti. Recimo, da je pred odločilnim korakom le še en sestanek, na katerem naj bi v zvezi z odločitvijo izvedeli še več podatkov. Če boste na njem slika in prilika samozavestneža, ki ima vse niti v svojih rokah, je velika verjetnost, da boste na sestanku slišali le želeno, torej podatke, ki so v prid vaši vnaprejšnji odločitvi, vse druge pa preslišali, zaradi tega pa nemara sprejeli napačno odločitev. Tako vsaj kažejo izsledki raziskave, ki so jo pod vodstvom psihologinje Julie Fischer opravili na univerzi v Münchnu.
Po študiji je večja verjetnost za modro odločitev, saj bo ta utemeljena na več podatkih z različnih zornih kotov, če greste na tak sestanek z nevtralno telesno držo, torej spuščenih, sproščenih rok, ne pa stisnjenih v pest, denimo, kajti s takšno držo pomagate svojemu duhu k večji odprtosti in pripravljenosti slišati vse, ne le tisto, kar je zgolj potrditev vaših vnaprejšnjih predstav. Zlasti sproščena drža rok, pravijo raziskovalci, kaže na to, da je poslušalec v procesu odločanja še dojemljiv za nove informacije in tako morebitno izboljšavo odločitve.
Bližnjica do hevreke
Globok glas izraža moč in vplivnost. Ko čutimo, da imamo vse niti v svojih rokah, ga spontano znižamo. To lastnost s pridom izkoriščajo oglaševalci, politiki in drugi, ko nas poskušajo o čem prepričati. Nizozemski raziskovalci so odkrili, da je koristno, če tedaj, ko si postavljamo zavita vprašanja, razmišljamo na glas, in to z globokim, žametnim glasom; znižan glas po eni strani um spodbode k abstraktnemu razmišljanju in ustvarjalnosti, po drugi pa zvečuje nadzor nad samim seboj in uvid v notranji svet. Zato le znižajte glas, ko iščete rešitve ali se sprašujete o smislu življenja.
Disharmonija za domiselnost
Psiholog Adam Galinsky z univerze Northwestern je odkril, da lahko nove, sveže in ustvarjalne zamisli izzovemo tako, da nekaj časa hlinimo neusklajenost telesa in uma. S sodelavci je udeležence študije razdelil v tri skupine, tiste v prvi je prosil, naj v mislih obudijo prijeten spomin, pri tem pa se prisilijo, da se mrščijo, kot da so zaskrbljeni, tistim v drugi je dal nalogo obujanja žalostnih spominov, pri tem pa naj se smejijo, kot da so veseli, tretja skupina je bila nadzorna, njim ni bilo treba nič početi.
Nato so dali vsem reševati naloge in so opazovali, kako uspešno in izvirno jih rešujejo. Tisti v prvi in drugi skupini so se odrezali bolje, povrhu pa so bili pri reševanju bolj domiselni od vseh v nadzorni skupini.
Zmagoslavne manj boli
Ko nas kaj boli, bi si želeli spremeniti bolečinski prag, kajti manjša dojemljivost za bolečino pomeni, da jo lažje dlje prenašamo. Da si ga je mogoče dvigniti že s telesno držo, sta z raziskavo odkrila psihologa Vanessa Bohns in Scott Wiltermuth.
Udeležence sta razdelila v dve skupini: tistim v prvi sta naročila, naj nekaj minut zdržema stojijo tako, da izražajo moč in samozaupanje, torej vzravnano, v rahlem razkoraku in z razprtimi, lahko tudi dvignjenimi rokami. Tisti v drugi so lahko enako dolgo sproščeno čakali na preizkus praga bolečine, stoje ali sede, kakor so pač hoteli. Nato so jih izpostavili bolečemu dražljaju in merili, koliko kdo prenese. Vsi v prvi skupini so bolečino boljše prenašali od onih v drugi.
Psihologa menita, da odločna, mogočna drža človeku vliva večji občutek nadzora, zaradi česar se lažje kosa z vsem, čemur je izpostavljen. Tudi lažen, navidezen občutek nadzora potemtakem zvišuje prag bolečine. Pomislite na to – zavzemite držo Herakleja – naslednjič, ko vas bo kaj kljuvalo.
 |
| Tudi s hlinjenimi skoki v zrak od veselja prej ali slej odženete slabo voljo in prikličete dobro. Foto: Shutterstock |
Vzravnani pred vstopom
Vsakdo, ki je bil kdaj na pogovoru za zaposlitev, je najbrž že slišal, da se je morebitnemu delodajalcu dobro predstaviti z odločno držo, ki izžareva samozavest, četudi se med pogovorom ne počutimo tako. Gre za dobronameren in tudi učinkovit nasvet, ki pa le ni tako preprost, kot se zdi na prvi pogled, pravi psihologinja Amy Cuddy na podlagi raziskave, ki jo je opravila.
Udeleženci so morali opraviti lažen zaposlitveni pogovor. Tisti, katerih telesna govorica je odražala moč in odločnost, denimo vzravnano telo, dvignjena glava, so naredili boljši vtis in bi imeli v resničnem življenju več možnosti, da dobijo službo. Zanimivo pa je, da so jim raziskovalci naročili, naj to držo zavzamejo pred pogovorom, vstopom v prostor, kjer bo pogovor, med njim pa jim je ni treba nujno ohranjati. Oni, ki so jo imeli tudi med intervjujem, v primerjavi s prvimi, ki so se vzravnali le pred vstopom, niso prav nič pridobili. Torej: napihnite se že prej!
Prvi korak za samozavest
Samozavestni ljudje ne čakajo, da nekdo, ki ga želijo spoznati, naveže stik z njimi, temveč oni naredijo prvi korak. Med pogovorom se bolj približajo sogovorniku oziroma pogosteje prestopijo mejo tujega osebnega prostora.
Po raziskavi, ki jo je opravila Pamela Smith z univerze v Lancastru, si okrepite samozavest – pa še navežete stik s komer želite –, če se v odnosu do drugih le vedete, kot da ste takšni. Prisilite se koga nagovoriti, kajti narejeni prvi korak vsakomur vlije več moči kakor, prav v nasprotju s pričakovanji, v njem predrami dvomov in strahov, pojasnjuje Smithova. Še več, zaleže že, da prvi korak naredite v mislih. Samozavestnejše in močnejše so se namreč počutili tudi udeleženci raziskave, ki stika niso navezali s telesom, ampak so si ga zgolj predstavljali v glavi.
Sedim na ozko, torej malo jem?
Ko boste naslednjič sedli za mizo k obedu, boste težko odmislili dognanja raziskovalcev z univerze v Nebraski. Hoteli so preveriti, ali način, kako kdo sedi, vpliva na to, koliko poje. Pod drobnogled so najprej vzeli ženske, ki niso bile zadovoljne s svojo telesno težo in so hujšale. Povabili so jih k mizi in bili pozorni na to, ali so se na stol sproščeno zleknile čez celotno sedalno površino, razmaknile kolena itn., ali pa so pazile na damsko držo in se trudile zasesti čim manj prostora za mizo, so prekrižale noge ipd. Samoomejevalne dame so manj dale v usta kot one, ki so sedele sproščeno.
Nato so tako opazovali še ženske, ki se niso obremenjevale s telesno težo – ne glede na to, koliko je kateri kazala tehtnica – in niso hujšale. Zanimivo je, da so v tem primeru manj jedle one, ki so sproščeno sedele, več pa tiste, ki so bile za mizo samoomejevalne. Če želite torej z načinom sedenja vplivati na to, koliko jeste, najprej preverite, kako dobro se počutite v svoji koži.
Kdor skače, ni otožen
Ko smo srečni, začnemo dobesedno skakati od veselja. Psiholog Tal Shafir je preveril, ali velja tudi nasprotno, torej ali lahko skakanje slabovoljne odobrovolji. Zasnoval je raziskavo in udeležence razdelil v dve skupini: tistim v prvi je naročil, naj skačejo, drugim pa, naj enako dolgo nič ne počnejo oziroma naj mirno stojijo. Nato so vse preizprašali, kako se počutijo.
Tisti, ki so poskakovali, so se po vadbi počutili bolj srečne in zadovoljne kakor pred njo, povrhu je bil delež srečnih in zadovoljnih v tej skupini večji kot v drugi. Razpoloženje mirujočih se pred eksperimentom in po njem ni spremenilo. Nasvet: ko ste slabe volje, ne posedajte, raje zberite voljo in začnite skakati. Še to, po študiji za vzbujanje sreče ni dovolj, da gledate druge, kako skačejo, za ta učinek morate to tudi sami početi.
