Bil je sončen poletni dan leta 2010 na obrobju Houstona. Tedaj 54 let stara Shirley Dygert se je pripravljala, da bo v tandemu prvič skočila s padalom. Bila je nemirna, a ko ji je Dave Hartsock, s katerim se je želela družno pognati iz letala, zagotovil, da je opravil več sto skokov, se je pomirila. Žal podvig ni šel po načrtih. Ko je Hartsock potegnil za vrvico, da bi z odprtjem padala zaustavil njun prosti pad, so se vrvice zapletle in padalo se je odprlo samo na pol, za nameček je ta težava preprečevala, da bi se odprlo tudi rezervno padalo. Ko sta se približevala tlom, je Hartsock sprejel pomembno odločitev, tako se je obrnil v zraku, da je na tla treščil prvi, Shirley pa nanj, s čimer je močno ublažil njen pristanek. Hudo si je poškodoval hrbtenico, od tistega dne je paraliziran od vratu navzdol.
Moški, ki ga je srečala tik pred skokom, je prepričana Shirley, ji je rešil življenje. Pri padcu se je sicer poškodovala, a v primerjavi z inštruktorjem jo je odnesla skoraj brez praske, saj nima trajnih poškodb. Še danes se sprašuje, kako je mogoče, da je postavil na kocko svoje življenje, da bi rešil njeno. Na drugi strani Dave Hartsock ne obžaluje, da je naredil, kar je, če bi lahko, bi še enkrat ravnal enako, razlaga.
Ta in druge junaške zgodbe so pritegnile znanstvenike, da so začeli proučevati, kako je mogoče, da kdo v hudi nevarnosti deluje očitno v nasprotju s samoohranitvenim nagonom in postavi tuje življenje pred svoje. Mar smo ljudje po naravi nesebični, ali v vsakem tiči junak?
Dobro delo
je nagrajeno
Pred leti je ekonomist Bill Harbaugh z Univerze Oregon preverjal, ali smo ljudje notranje spodbujeni in nagrajeni za človekoljubna dobra dejanja. Povezal se je s psihologom Ulrichom Mayrjem in skupaj sta zasnovala študijo. Prostovoljci, vključeni v raziskavo, so bili povabljeni, da dobrodelnim organizacijam darujejo bodisi svoj bodisi tuj denar, medtem pa sta s funkcionalno magnetno resonanco (fMRI) preverjala, kaj se odvija v njihovih možganih.
Ko so se udeleženci raziskave odločili za dober namen seči v svoj žep, so bila dejavnejša možganska središča, ki so med drugim odgovorna za sproščanje dopamina, ko pa v tujega, so mirovala. Znanstveniki uvrščajo dopamin med tako imenovane prinašalce sreče, saj ta snov vzbuja občutek prijetnega vznemirjenja in užitka. Raven te snovi, ki jo povezujemo z dobro voljo, se med drugim strmo poveča ob prijetnih presenečenjih, denimo, ko se razveselimo nenadejanega darila. Ker več dopamina pomeni več užitka, sta znanstvenika sklenila, da smo ljudje z dobro voljo nagrajeni za vsako dobro dejanje. Zakaj je tako, lahko le ugibata, domnevata pa, da je to zapuščina evolucije, v kateri je preživetje vrste pomembnejše od preživetja posameznika, torej je bilo ključno, da so možgani nekako spodbudili pripadnike vrste k temu, da so bili voljni razvijati vživljanje in sočutje, pomoč do drugih.
Zanimivo je, da se vsi udeleženci raziskave niso odzvali enako. Nekateri so darovali manj svojega denarja in več tujega, strokovnjaka sta jih imenovala egoisti, in jih telo po pravilu ni nagradilo z večjim odmerkom dopamina niti tedaj, ko so darovali svoj denar. Prav nasprotno pa velja za one, ki sta jih imenovala človekoljubi. Ti so bili darežljivi zlasti s svojim denarjem, povrhu pa so bili za vsako dobro dejanje nagrajeni z izdatnim odmerkom prinašalca sreče. Kdor daruje, menita, ga telo za dobro delo nagradi z dopaminom, ker je njegov učinek prijeten, na nevrološki ravni je podobno, kakor če bi zaužili drogo, človek je spodbujen, da je še bolj radodaren, kajti z novim dobrim delom je deležen novega odmerka dopamina.
Harbaugh in Mayr menita, da se egoisti preprosto še niso naučili, kako prijetno se človek počuti po darovanju. Ker nikoli ne dajo veliko – posledica vzgoje itn. –, so le redko izkusili dobrodejne učinke strmo povečane ravni dopamina po darovanju, zaradi česar jim to dejanje ni bilo v krvi. Če pa jim damo priložnost, da odkrijejo, kako prijetno se lahko počutijo po darovanju, bodo tudi oni darežljivejši, kajti hrepeneli bodo po užitku dajanja, sta prepričana raziskovalca.
Nesebičnosti se lahko priučimo tudi drugače, kaže raziskava, ki jo je naredil psiholog Richard Davidson z Univerze Madison v Wisconsinu. V raziskavo je vključil več prostovoljcev, med katerimi so bili takšni, ki so že več let meditirali o sočutju, da bi razvili svoje veščine vživljanja v sočloveka, in oni, ki niso bili meditanti. Vsem je predvajal različne zvoke, od nevtralnih, recimo posnetek iz restavracije, na katerem je bilo slišati, da ljudje mirno govorijo, do vznemirljivejših, denimo posnetek ženske, ki je očitno v stiski in kliče na pomoč, in prav tako hkrati s fMRI skrbno beležil delovanje različnih možganskih središč. Pri meditantih so bila središča, ki so ključna za čustvovanje, moč vživljanja in sočutje, med poslušanjem ženskih krikov neprimerno dejavnejša kot pri tistih, ki niso meditirali.
Davidson meni, da z urjenjem sočutja, naj to počnemo namerno, z meditacijo, ali ne, z nabiranjem življenjskih izkušenj bolj razvijemo zmožnost vživljanja. Bolj smo pripravljeni priskočiti komu v stiski na pomoč in smo torej manj sebični, ker si lažje predstavljamo, kako hudo mora iti za nohte onemu, ki se je znašel v težavah, in mu želimo pomagati, kot bi si tudi mi želeli, da bi kdo pomagal nam, če bi se znašli v enakih škripcih.
Pomagam in se odlično počutim
Da je biti sočuten in nesebičen preprosto tako prijetno, da si želimo to biti še večkrat, lahko izluščimo tudi iz drugih raziskav. Allan Luks, tudi sam prostovoljec, je zbiral pripovedi drugih človekoljubov, zakaj opravljajo prostovoljno delo. Večina, kar 95 od stotih, mu je zaupala, da se takoj zatem, ko opravijo dobro delo, telesno in duševno odlično počutijo. Nagrajeni so z občutki vznesenosti, radosti, živosti in drugimi enako prijetnimi, povrhu jim nobena druga izkušnja ne prinaša takšnega užitka.
Po raziskavi, ki so jo opravili na Univerzi Michigan in je zajela 423 starejših parov, je bila verjetnost, da bo partner, ki ni imel navade pomagati soljudem, niti svojemu partnerju ne, v prihodnjih petih letih umrl, večja kakor verjetnost, da bo v enakem obdobju umrl partner, ki je bil človekoljuben do svojega življenjskega sopotnika in še koga.
Ne glede na navedene izsledke pa strokovnjaki opozarjajo, da smo z dobrimi, nesebičnimi dejanji deležni koristi samo takrat, ko jih opravimo spontano, brez želje in namena, da bi z njimi koristili predvsem in najprej sebi, potem pa šele drugim. Ljudje, ki so postali prostovoljci v upanju, da bodo tako pobegnili od svojih težav ali se bolje počutili v svoji koži, namreč niso občutili dobrodejnih učinkov, ki so se jih nadejali, še več, njihovo počutje in razpoloženje sta primerljivi s počutjem in razpoloženjem ljudi, ki nikoli niso bili prostovoljci.
Kaj se odvija v možganih ljudi, ki drugim ne le prostovoljno pomagajo, ampak junaško postavijo na kocko svoje življenje, da bi rešili tuje, ne vemo. Žal namreč mnogo junakov, ki v nevarnih razmerah rešijo ogromno življenj, pri tem izgubi svoje. Da bi raziskovalci poustvarili podobne okoliščine v svojih laboratorijih in junakom beležili fMRI, pač ni verjetno. Vseeno pa strokovnjaki domnevajo, da gre za ljudi, ki so bili tudi do tega skrajnega dejanja že večkrat nesebični in radodarni, povrhu pa imajo dobro razvito sposobnost vživljanja in so sočutni. Pripovedi mnogo junakov, ki so preživeli preizkušnje, imajo namreč veliko skupnega. Vsi v en glas trdijo, da bi, če bi se znašli v enakih razmerah, še enkrat ravnali enako. Da so se, ko so bili sredi nevarnosti, sicer zavedali, kako hudo je, toda bolj kot s tem, kaj bo, če bo, so se v mislih ukvarjali s tem, kako lahko pomagajo sočloveku. In še to: precej jih je povedalo tudi, da so se jim začela kolena tresti od strahu šele dolgo zatem, ko je bilo vse hudo že za njimi.
