Zmota načrtovanja, kot pojav poznajo strokovnjaki, so človeška lastnost, ki nam povzroča nemalo preglavic. Gre za to, da podcenjujemo, koliko časa bomo potrebovali, da nekaj storimo, čeravno smo to stvar že neštetokrat počeli in nam izkušnje govore, da ga potrebujemo več. Naj gre za učenje pred izpitom ali končevanje katerega službenega projekta, često si vedno znova in znova postavimo za dokončanje prekratek rok, potem pa brezglavo norimo, ko se ta prehitro približuje. Tega ne gre enačiti z odlašanjem, ko izpolnjevanje neke obveznosti samo prelagamo, ker se nam je ne da lotiti ali ne vemo, kako bi začeli.
Poleg časovnega okvira pri načrtovanju pogosto podcenjujemo tudi napor, sredstva in tveganja, potrebne za dosego cilja, in precenjujemo koristi, ki nam jih bo to prineslo. To se ne dogaja le posameznikom, temveč tudi organizacijam: tako so na primer odgovorni leta 1957 ocenili, da bo gradnja operne hiše v Sydneyju končana 1963. V resnici so slovito zgradbo, katere silhueto pozna skoraj vsakdo, z gromozansko zamudo odprli šele leta 1973, in to ob več kot 14-krat večjih stroških, kot je bilo predvideno.
Različne tuje raziskave so med drugim pokazale, da študenti podcenjujejo čas, potreben za pisanje diplome, za dobro tretjino, za druge opravke (recimo za čiščenje stanovanja) pa kar za polovico in da le tretjino nalog opravijo v zastavljenem času ter da na primer kanadski davkoplačevalci pošljejo davčno napoved približno en teden pozneje, kot si to zastavijo, čeravno jim tega ni uspelo uresničiti še niti enkrat.
To je tudi ena izmed ključnih lastnosti zmote načrtovanja: kljub vedenju, da so se naše pretekle napovedi izkazale za preveč optimistične, vztrajamo, da so naše zdajšnje točne (četudi so povsem enake!). Zanimivo je, so opazili raziskovalci, da zmota načrtovanja velja le za lastne načrte, medtem ko smo pri napovedovanju, koliko časa bo za delo porabil kdo drug, po navadi bolj realistični oziroma že kar črnogledi.
Vzroki nerazumnosti
Razlage za takšno nerazumno vedenje so različne; po eni gre za to, da za vodilo praviloma jemljemo najboljši možni razplet, ne pa dejanskih razpletov, ki smo jih izkusili, po drugi pa gre za obliko nekakšnega vraževerja, pri katerem po tiho verjamemo, da bodo stvari šle kakor po maslu, ker si tega pač želimo.
Eden izmed razlogov je tudi pristranskost v našem razmišljanju o preteklih izkušnjah. Kadar se stvari dobro iztečejo, zasluge pripišemo sebi. Ko grejo po zlu, krivca praviloma iščemo v drugih in v zunanjih okoliščinah. Druga težava je, da napovedovanje že po definiciji zajema prihodnost in izključuje preteklost, zaradi česar se na drugo samodejno ne oziramo preveč.
Morda pa je pravilna povsem drugačna domneva, po kateri smo preveč optimistični pri načrtovanju, ker bi radi naredili dober vtis na druge z našo domnevno učinkovitostjo in hitrostjo dela. To potrjujejo izsledki nekega preizkusa, pri katerem so udeleženci veliko točneje ocenili svoje zmožnosti uresničevanja načrtov, če so to storili anonimno.
Kot bi bili kdo drug
Kakršen koli je že razlog za to početje, z roki, ki si jih sami postavimo, a jih preprosto ne moremo spoštovati, na druge naredimo slabši vtis, kot če bi si zastavili bolj prizemljene cilje in jih tudi dosegli. Zaradi tega bi bilo modro ravnati se po nasvetu strokovnjakov, naj namreč svojo najboljšo časovno napoved vedno vsaj podvojimo – če denimo menimo, da lahko nekaj dokončamo v dveh dnevih, drugim zagotovimo, da nam bo uspelo v štirih.
Drugi lek za zmoto načrtovanja je, da se poskušamo pri svojem delu postaviti v vlogo zunanjega opazovalca in na podlagi znanja in izkušenj oceniti, koliko časa bi za izvedbo naloge potreboval kdo drug, potem pa to oceno uporabimo zase. Pomembno je tudi, da že v izhodišču pravočasno dokončanje naloge določimo kot za enega izmed njenih ciljev – tako bomo vseskozi bolj motivirani, da to tudi dosežemo. A ne pričakujte vselej popolnosti, menda je fizik Niels Bohr nekoč šaljivo zapisal: »Napovedi so težke. Še zlasti o prihodnosti.«
Dolgčas, pomanjkanje pozornosti Dolgčas se zdi precej nedolžna reč v primerjavi z nekaterimi drugimi duševnimi stanji, vendar strokovnjaki opozarjajo, da lahko v kronični obliki močno spodkoplje naše počutje in zdravje. Povzroči lahko tudi resne nesreče med opravljanjem del, ki zahtevajo vso pozornost, denimo med vožnjo. Lahko vodi v škodljiva vedenja, povezana s slabšim nadzorom impulzov, kot je uživanje alkohola in drog ali prenajedanje. Raziskave kažejo, da so ljudje, ki so po naravi odpornejši proti dolgčasu, praviloma tudi uspešnejši pri delu in v šoli ter bolj samostojni. Kljub svoji vsenavzočnosti pa je dolgčas precej slabo raziskani in razumljeni duševni pojav. Psihologi so ga opredeljevali večinoma kot pomanjkanje zanimanja, kadar nimamo kaj početi ali pa nam početje ne pomeni nobenega izziva ali nasprotno, prevelik izziv, kar se kaže v pomanjkanju pozornosti. Lahko je znamenje potrtosti ali oblika priučene nemoči, ko se na dogajanje okoli sebe preprosto ne odzivamo. V nedavni študiji so kanadski raziskovalci dr. John Eastwood z univerze v Yorku in kolegi z univerz v Guelphu in Waterlooju znova proučili duševne procese, povezane z občutjem dolgčasa. Po končani raziskavi so takšno duševno stanje opredelili kakor »neprijetno stanje hotenja ob hkratni nezmožnosti vključiti se v zadovoljujočo dejavnost«. Zanj naj bi bile odgovorne trenutne napake v delovanju možganskih povezav, povezanih s pozornostjo. Odkrili so, da se ljudje dolgočasijo, kadar se težko osredotočijo na notranje informacije (misli in čustva) ali na zunanje (dražljaji iz okolja), ki so potrebne za zadovoljujoče sodelovanje v kateri koli dejavnosti. Prav tako se zdolgočasenci zavedajo, da niso pozorni, in menijo, da je vzrok za dolgčas vselej zunaj njih – kar izražajo misli kot »to delo je dolgočasno« ali »ničesar ni, kar bi lahko počel«. Za konec še kratek nasvet: v resnici velja ravno nasprotno, nič ni samo po sebi dolgočasno in prav vse je lahko zanimivo. V vzhodnjaških duhovnih izročilih je dolgčas nujna stopnica do razsvetljenja in najprej nas lahko nekaj dolgočasi, preden nas prevzame. Morda je potreben le drugačen pogled, da postane nekaj, kar se nam najprej zdi duhamorno, zanimivo.
Ljudje, ki so po naravi odpornejši proti dolgčasu, so praviloma tudi uspešnejši pri delu in v šoli ter samostojnejši. |
