Najbolj nevarna beseda na svetu

Pišemo, seve, o ključni besedi, s katero izražamo prepoved, nestrinjanje in zavrnitev. V eni izmed študij o učinkih besede ne so znanstveniki prostovoljcem s funkcionalno magnetno resonanco (fMRI) spremljali delovanje možganskih središč, medtem ko so jim samo za trenutek, manj kot za sekundo, na zaslonu – pred začetkom poskusa so jih prosili, naj ga gledajo in ne umaknejo pogleda z njega – izpisali besedo ne. Že bežen pogled na dve črki, brez sobesedila, iz katerega bi lahko izluščili, na kaj se beseda nanaša in kaj pomeni, je v njihovih možganih izzval revolucijo. Te so nemudoma preplavili stresni hormoni, to pa pomeni, da se je enako hitro spremenilo tudi njihovo delovanje, na udaru so bila zlasti središča, ključna za uporabo logičnega sklepanja, razumevanje jezika in komunikacijo. Povedano drugače: prostovoljci v trenutku niso mogli več razumno sklepati, presojati kot pred prikazom besede, ohromljene so bile tudi njihove sposobnosti jezikovnega razumevanja in izražanja.

Kako usodni so učinki besede ne, tako strokovnjaki, je resda odvisno tudi od človekovega trenutnega dušnega stanja oziroma razpoloženja. Če nima duševnih motenj in je dobro razpoložen, bo besedo zaznal in bo ta v njem izzvala stres, a sčasoma bo spoznal, da ni izpostavljen pravi nevarnosti ali grožnji, skladno s tem pa bo duševna napetost v njem popustila in izzvenela. Trenutno torej sicer bo ohromljen, a dolgoročne škode od tega vznemirjenja ne bo imel.

Če pa se človek ne počuti dobro v svoji koži, je žalosten, potrt, tesnoben ali celo depresiven, potem izpostavitev besedi ne nanj deluje kakor katalizator siceršnjih negativnih misli in čustev. Na zunanji dražljaj – besedo ne – se odzove tako, da se še bolj prepusti svojim slabim mislim in čustvom, zaradi česar se pri njem, poleg že omenjenih negativnih učinkov, pojavijo novi, zmanjšane so vse višje možganske funkcije, ki omogočajo delovanje spomina, med njimi mišljenje, orientacija v prostoru, razumevanje, računanje, učenje, govor in presoja. Če si nikakor ne more povrniti duševnega miru, bo kronično obtičal v stresu, to pa bo, seveda, prej ali slej načelo tudi njegovo zdravje.

Vsako negativno naravnano mišljenje – denimo prepuščanje skrbem, ali bomo zboleli, ali bomo imeli dovolj denarja, ostali brez službe itn. – možgane preplavlja z živčnimi prenašalci, ki vzbujajo in stopnjujejo stres. Še več, gojenje slabih misli in čustev je začaran krog, iz katerega je težko izstopiti. Ko se jim namreč enkrat vdamo, možgani pod vplivom stresnih hormonov ne zmorejo več razsodno misliti, to pa pomeni, da je verjetnost, da jih bomo še naprej razvijali in stopnjevali, veliko večja, kot če ne bi padli v zanko negativnega mišljenja. Človek z negativnim mišljenjem je bolj ranljiv za besedo ne.

Da ne omahnete v začarani krog

Če smo se v svoji glavi že usedli na vrtiljak negativnih misli in obtičali na njem, se nam bo težje spoprijeti z naslednjim izzivom, ki so ga znanstveniki tudi privoščili prostovoljcem v raziskavi. Medtem ko so jim merili delovanje možganskih središč s fMRI, jim je nekdo razjarjeno zakričal ne. Pod vplivom besnega ne, namenjenega proti njim osebno, so bila najbolj prizadeta možganska središča v čelnem režnju, ki so odgovorna za sprejemanje (razumnih) odločitev. Povedano drugače: ko nam kdo kriči ne, lahko izgubimo razsodnost, ne zmoremo več pretehtati, kako naj ravnamo, z okoliščino se spoprimemo nerazumno, pobudo za odziv sprejmejo nižja možganska središča, lahko se osredotočamo samo na to, kako bomo zbežali proč ali se poskušali po najboljših močeh bojevati, se postaviti v bran.

Zanimivo pa je še, da izgovorjeni ne po izsledkih študij dvigne raven stresnih hormonov v govorcu in ogovorjenem. V poslušalcu začneta naraščati strah in zaskrbljenost, postane razdražljiv, vse to pa med sogovornikoma spodkopava zaupanje in oklesti možnosti za tvorno sodelovanje. Še več, če ste le priča temu, da kdo koga (ne)utemeljeno zavrne, bo to v vas vzbudilo neprijetna občutja, zaradi česar boste do soljudi manj zaupljivi in voljni oziroma pripravljeni sodelovati s komer koli že.

Tudi besede, ki vzbujajo strah, recimo revščina, bolezen in smrt, lahko možgane ujamejo v zanko negativnega mišljenja. Tudi kadar se te besede, slišane ali prebrane, ne nanašajo na poslušalca ali bralca, torej zanj ne pomenijo utemeljene grožnje ali nevarnosti, si ne more pomagati, da se del njegovih možganov ne bi vznemiril in prepustil strahu. Amigdala, na primer, se odzove, kakor da človeku prav zdaj res kdo streže po življenju, sproži preplah, pozove k begu ali boju. Zanimivo je tudi, da tak preplah sili človeka k takojšnjemu ukrepanju, čeprav ni utemeljen – najbrž je to zapuščina človeške evolucije, ko je pač moral kdo, ki se je znašel pred strupeno kačo, nemudoma odskočiti, sicer bi bil pogubljen – to pa pomeni, da se kdo začne v resnici umikati iz okoliščine, ki mu je zaradi vznemirjene amigdale neugodna, čeprav ga ta ne ogroža.

Kdor hoče preprečiti omahnitev v začarani krog negativnega mišljenja in zmanjšati pogubne učinke besede ne nase, naj jo le prebere ali sliši, v resničnem življenju se ji ogniti pač ne more, potrebuje veliko potrpežljivosti in vaje, saj mu bržkone prvič zaradi prej opisanih spontanih odzivov ne bo uspelo oziroma bo vedno znova na preizkušnji.

Najprej mora ozavestiti, da je na dobri poti do roba – bil je izpostavljen besedi ne ali kateri drugi, ki v njem vzbuja slaba čustva in misli –, se tedaj ustaviti in se vprašati, ali je nevarnost stvarna ali namišljena. To je težko, ker mu zaradi stresnih hormonov razsodnost že peša, ni pa nemogoče. Če je grožnja utemeljena, naj, seve, čim prej ukrepa. V večini primerov velja, da ni utemeljena, vztrajanje pri tem vedenju s pozitivnimi mislimi, predstavami in čustvi pa lahko pripomore k temu, da raven stresnih hormonov sčasoma upade oziroma da amigdala sploh ne zažene vika in krika. Večkrat ko kdo tako uspešno zajezi negativno mišljenje in čustvovanje, lažje mu bo vsakič naslednjič opaziti, da je pred pastjo, in se ji bo lažje ognil ali se rešil iz nje.