Naj bo orodje, nikar pa orožje

Večina ljudi obžaluje, da kaj obžaluje, kajti vsakdo je najbrž na svoji koži že izkusil, da so ta negativna čustva lahko največji spotikovalci oziroma sovražniki na njegovi poti. Videti je, da smo vsi kdaj pa kdaj prav obsedeni s svojo preteklostjo. Z dogodki, ki smo jim bili priča ali smo jih sami sprožili. Ure in ure lahko tuhtamo samo o tem, ali smo se prav odločili, naredili res najboljše, kar smo zmogli, ali pač ne. Obsojamo se, ker smo kaj pošteno skazili, pribijamo se na križ, ker ob pravem času na pravem kraju nismo zmogli prisluhniti si, vsaj tistemu delu sebe, naj je to intuicija ali zdrav razum, ki je vedel bolje. V življenjskih obdobjih, ko nam ne gre vse po načrtih, smo v veliki skušnjavi, da se potopimo v misli o tem, kako bi bilo, če bi bilo. Če bi samo v preteklosti mislili, čutili, delali in storili drugače, kot smo!

Obžalovanje je vedno znova pri roki, nared, da podvomimo o pravilnosti svojih nedavnih odločitev in dejanj. Sami sebe mučimo z vprašanji, zakaj nismo, preden smo dokončno v kaj privolili, še koga vprašali za nasvet, ali je to res bilo najboljše, kar smo lahko naredili. Zakaj nismo preverili še tega ali onega, mar smo res imeli na voljo tako malo časa, da smo se ihtavo zaleteli v...? Če bi samo...! Ko bi, namesto da smo...

Plod takšnega prežvekovanja lastne preteklosti je običajno tratenje življenjskih moči, volje in časa. Ni naključje, da učitelji domala vseh duhovnih izročil učence opominjajo, da preteklosti nikakor ni mogoče spremeniti, pa naj si še tako močno želimo. Kar je bilo, je bilo. Preteklost je treba pustiti tam, kjer je, za svojim hrbtom. Se od nje posloviti in vedno znova čuječe, budno živeti edini trenutek, ki nam je na voljo za ustvarjalno in žlahtno delovanje – sedanjost, kakopak.

Naj moč daje, 
ne nam jo jemlje

Obžalovanje oziroma kesanje je nemara, tako vsaj kažejo izsledki nedavne raziskave, ki jo je opravila skupina dušeslovcev s Coleen Safrey na čelu, od vseh negativnih čustev (med njimi so še sram, zavist, obup, dvom, ljubosumje, občutek krivde, jeza, strah, razočaranje in druga) po krivici na najslabšem glasu. Študija je namreč opozorila, da je prav obžalovanje poglavitno za človekovo osebnostno rast. Zaradi njega se je namreč kdo sploh pripravljen bolje spoznati, dati krila svojim vrlinam in oklestiti hibe.

Obžalovanje, so raziskovalcem zaupali udeleženci študije, jih odvrača od ponavljanja napak in jih spodbuja, da se izboljšajo. Zaradi tega negativnega čustva jim je lažje osmisliti izkušnje, zbrati moč in voljo, da se v prihodnosti čemu ognejo ali se česa lotijo, celo izboljšati odnose z ljudmi.

Da bi lahko kesanje pospešilo osebnostno rast, ne pa je zaviralo, se ga moramo naučiti ustvarjalno uporabljati. Ga vihteti kot orodje, s katerim kaj lažje naredimo kot z golimi rokami, ne pa kot orožje, ki ga usmerimo proti sebi, se ranimo in s tem tudi ohromimo. Dušeslovci razlagajo, kako smo kos temu izzivu.

Preteklost moramo še vedno pustiti v preteklosti, ne smemo obtičati v njej. S tem, če bomo dovolj dolgo vrtali po njej, je ne bomo prav nič spremenili. Vzeli naj bi jo k sebi podobno, kot vzamemo izkušnje drugih ljudi, iz katerih se marsikaj koristnega naučimo. Če smo priča, da je kdo štrbunknil v hladno vodo, ker je neprevidno šel na led, mu ne sledimo, mar ne? Torej podobno le v mislih preletimo, kaj se nam je zgodilo in kaj se lahko iz tega naučimo, nato pa ne premlevamo več o izkušnji sami, temveč o tem, kako lahko ustvarjalno uporabimo, izkoristimo spoznanje, ki smo ga izluščili iz nje. Če je pred nami spet led, ne zakoračimo nanj, ne da bi preverili, ali je dovolj debel.

Povrhu naj se ne bi vračali samo k zmotam v preteklosti, ampak tudi k uspehom. Toda teh ne obžalujemo, mar ne? No, to čustvo ni prav daleč, če se pregleda uspehov lotimo v luči tega, kaj vse bi lahko obžalovali, česa vse ne bi bilo v našem življenju, ako tedaj, ko smo naposled opravili nekaj, s čimer smo bili zadovoljni in za kar smo si utemeljeno čestitali, ne bi naredili koraka naprej. In če nam tedaj korak ni zastal, lahko tudi zdaj v kateri drugi zadevi premaknemo nogo naprej, mar ne? Sicer se nam kaj lahko zgodi, da si bomo z nedejanjem v sedanjosti skovali prihodnje obžalovanje. Zavedanje uspehov in možnega prihodnjega obžalovanja (neuspeha) uporabimo kot katalizator za želeno spremembo sedanjosti.

Namesto da z obžalovanjem na stežaj odpremo vrata samoobtoževanju in tesnobi, ki nas ohromi, saj nam jemlje moč in voljo delovati v sedanjosti, se raje izmojstrimo v hvaležnosti. Zavedajmo se, da smo bili blagoslovljeni z izkušnjo, naj je še tako trpka, kajti ta nas je obogatila, zaradi nje smo zrelejši in modrejši, čeprav nemara le za spoznanje, česa nočemo več (početi). Naučimo se biti hvaležni sami sebi, da smo se nekoč odločili, kot smo se, opomnimo se, da bi tudi neodločitev bila odločitev, ki bi nemara prinesla še več slabega, kot je ta, ki smo jo sprejeli, četudi nam je izbira pozneje predramila obžalovanje.

Kesanje je tudi dobrodošel pripomoček, ko se trudimo najti odgovor na vprašanje, kaj v življenju nam je res pomembno, za kaj se nam je vredno naprezati, kaj za nas res šteje. Pomenljivo je, v katerih zadevah se nam obžalovanje vzbuja, bodimo hvaležni za to spoznanje, saj nam pomaga prav zdaj bolje krmariti svojo barko življenja do želenega pristanišča, ne pa kar do nekega, ki nam je pač najbližje ali najlažje dosegljivo.

Henry David Thoreau (1817–1862), ameriški esejist, pisatelj, politični aktivist, okoljevarstvenik in filozof, je učil: »Izcedite kar največ iz svojega obžalovanja; ne potlačite kesanja in bridkosti, temveč bolečino negujte in spoštujte, dokler si ne opomore. Tedaj gorje postane dragocen svetilnik, ki vam kaže pot. Obžalovati pomeni na novo (za)živeti. Vedno znova in spet.« Ali če si pomagamo z modrim nasvetom naših prednikov: »Kar je bilo dobro, so lepi spomini, kar je bilo slabo, je (bila) dobra šola.«