Nekateri znanstveniki domnevajo, da je motiviranje ljudi za dejanja s ponujanjem korenčka, torej, če boš ... (naredil to), potem boš ... (dobil nekaj v zameno), primerljivo z zdravili na recept, od katerih lahko človek sčasoma postane odvisen, drugi pa celo, da je tak korenček bolj primerljiv s prepovedanimi drogami, ki povzročajo hudo in pogubno zasvojenost. Po njihovem mnenju lahko denarne (in druge) nagrade, priznanja, trofeje sprva človeku sicer res prinesejo veliko veselja in zadovoljstva ter ga spodbudijo k želenemu dejanju, toda vzneseni občutek ob prejemanju korenčka se strmo zmanjšuje – če pa naj bo učinkovit, naj bi v prejemniku vselej vzbudil enako dobre občutke. To je mogoče samo, če se odmerek poveča. Da bi potemtakem korenček zalegel, mora biti vedno večji.
Ruski ekonomist Anton Suvorov meni, da nagrajevanje lahko vodi v zasvojenost. Domnevo je pojasnil z zapletenim modelom principal-agent, v katerem je principal tisti, ki deli naloge in obljublja nagrade, agent pa oni, ki nalogo sprejme in izpolni, ker ve, da bo za to nagrajen. Principal je motivator, to je lahko delodajalec, učitelj ali starš, agent pa delavec, učenec ali otrok. Prvi se trudi drugega spodbuditi k temu, da naredi nekaj, kar od njega pričakuje, drugi pa nalogo sprejme (ali ne), tehtajoč, ali mu jo je vredno sprejeti, ker bo od takšnega ravnanja imel nekaj, kar bi pač hotel imeti. Ekonomist je vse mogoče različice odnosa med principalom in agentom predstavil z zapletenimi enačbami, njegov sklep pa je silno preprost in ga pravzaprav dobro pozna vsak oče ali mama, ki želi otroke z obljubami pripraviti do tega, naj odnesejo vrečko s smetmi v zabojnik.
Enkrat plačaš, nikoli več zastonj
Principal daje agentu s ponujanjem nagrade vedeti tudi, da je naloga, ki naj bi jo drugi izpolnil v zameno za nagrado, nezaželena. Če bi namreč bila želena, vendar ne bi bilo potrebne nobene dodatne spodbude. Prvotno, čeprav prikrito sporočilo z obljubo nagrade principala navede na pot, po kateri se ne zlepa ne zgrda ne more več vrniti na izhodišče. Če ponudi premajhno nagrado, agent ne bo privolil v to, da nekaj naredi. Če naprej ponudi dovolj spodbudno nagrado in tako agenta prepriča, da nekaj naredi, potem je prisiljen, da bo enako ravnal tudi vsakič naslednjič. Takšno kupčevanje je pot brez vrnitve. Če enkrat plačate sinu, da odnese smeti v zabojnik, je povsem razumljivo, da tega nikoli več ne bo pripravljen narediti zastonj. Še več, ko bo prvotni dober občutek ob prejemu nagrade splahnel, boste morali najbrž svoj vložek povečati, da bi vas sin še ubogal.
Suvarov razlaga: »Nagrade ustvarjajo zasvojenost, kajti ko se agentu enkrat ponudi nagrada v zameno za opravljanje neke naloge, potem jo bo pričakoval vselej, ko se mu naloži enaka ali podobna naloga. Takšno pričakovanje pa od principala vedno vnovič zahteva, da ponudi nagrado.« Korenček, ki je predmet takšnega kupčevanja, prej ali slej ne bo več dovolj velik. Agent ga namreč ne bo več dojemal kakor neki posebni dobiček, ampak kakor nekaj, kar mu samoumevno pripada, zaradi česar bo principal za enak učinek primoran ponuditi vedno več in več.
Začarani krog
Model zasvojenosti, ki ga je zasnoval Anton Suvarov, ni le teorija. Brian Knutson, danes profesor psihologije na univerzi Stanford v ZDA in strokovnjak za nevropsihologijo, nekdaj pa psiholog na ameriškem inštitutu za zlorabo alkohola in alkoholizem, je, ko je bil še zaposlen na omenjenem inštitutu, opravil zanimivo raziskavo, ki je odkrila, kaj se odvija v človekovih možganih, ko je v pričakovanju nagrade.
Udeležencem so med poskusom z magnetno resonanco spremljali dejavnost posameznih možganskih središč. Poskus je bil silno preprost – prostovoljci so morali igrati igro, v kateri so lahko denar dobili ali izgubili. Ko se je igra tako razvijala, da so »že videli« denar v svojem žepu, se je predramil del možganov, imenovan nucleus accumbens. Tam je narasla raven dopomina vsakič, ko so se nadejali nagrade, ne pa tudi, ko so pričakovali, da se bodo zanjo lahko obrisali pod nosom.
Knutson je podobne eksperimente večkrat ponovil in dobil enake izsledke, zanimivo pa je, da je sčasoma, če nagrada ni bila izboljšana, se torej ni povečala, učinek povišanja ravni dopamina v nucleus accumbensu izzvenel. Enak učinek je bil pri istem prostovoljcu dosežen zgolj v primeru, ko je bila nagrada povečana. Povedano drugače, Knutsen je dokazal, da lahko postanemo odvisni od korenčka, to pa tudi pomeni, da globlje v zasvojenost ko smo zakoračili, večji odmerek potrebujemo za enak učinek.
Droge, ki povzročajo najhujše zasvojenosti, na možgane vplivajo enako kot obljuba nagrade – povišajo raven dopamina v nucleus accumbensu. Pod njegovim vplivom se poživi krvni obtok, živahnejša sta srce in presnova, zaradi česar smo dejavnejši, predvsem pa boljše volje. Omenjeni nevrotransmiter namreč spodbuja mišljenje, lahko razmahne domišljijo in izzove kratkotrajno dnevno sanjarjenje. Ko ga v možganih primanjkuje, je človek brezvoljen in pobit, v njem začne zevati tudi čustvena praznina. Težava pa je, ker je treba za enak poživljajoč učinek vzeti vedno večji odmerek kokaina, oziroma, obljubljena nagrada mora biti vedno večja.
Znanstveniki so opravili še eno zanimivo raziskavo – kadilcem so obljubili nagrado, če opustijo škodljivo odvisnost od tobaka. Kratkoročno se je tako odvajanje obneslo, ne pa tudi dolgoročno, prej ali slej so vsi spet začeli kaditi. Razlaga je preprosta – sprva so škodljivo odvisnost od tobaka samo zamenjali z zdravju neškodljivo odvisnostjo od nagrade, raven dopamina v njihovem nucleus accumbensu je sprva v pričakovanju nagrade narasla podobno kot prej po pokajeni cigareti, potem pa ne več, treba bi bilo zvišati nagrado, ker pa se to ni zgodilo, so se ljudje vrnili k izvirni zasvojenosti od tobaka.
Nagnjenost k tveganjem
Ker nagrada povzroča zasvojenost, lahko tudi vpliva na sprejemanje odločitev, še osvetljuje Knutson. Ko se namreč zveča dejavnost nucleus accumbensa, se v ljudeh zveča nagnjenost k sprejemanju tveganih odločitev, povedano drugače, bolj so voljni in pripravljeni riniti z glavo skozi zid, za nameček pa se poveča tudi možnost, da bodo naredili napako v tveganem, nevarnem početju. Ljudje se tako zagrejejo za nagrado, da pred očmi vidijo le njo, ne pa morebitnih nevarnostih, ki prežijo nanje na poti do nje. Torej, namesto da bi ljudi s korenčkom pripravili do tega, da se vedejo razumneje, manj tvegano in bolj premišljeno, jih spodbudimo k temu, da so bolj zaletavi in manj umni.
»Ni naključje, da ljudi, ki igrajo na srečo, upravniki kazinojev obsujejo z drobnimi nagradami, od zastonj pijače do prigrizkov, kajti že te same po sebi v kockarju zvišajo raven dopamina v nucleus accumbensu, to pa pomeni, da so bolj nagnjeni k nepremišljenemu tveganju, v pričakovanju glavnega dobitka so pripravljeni na kocko postaviti še več, kot bi bili, če jim z drobnimi korenčki ne bi podžgali omenjenega predela možganov.«
Če strnemo: ponujanje korenčka lahko ljudi kratkoročno spodbudi k temu, da nekaj naredijo, toda dolgoročen vpliv takšnega ravnanja nanje je enak, kakor če bi jim ponudili odmerek kokaina ali katere druge droge. Povzroča zasvojenost, povrhu ljudi spodbuja k tako nerazumnemu in tveganemu vedenju, kot je značilno za odvisnike od iger na srečo v kazinojih. Naslednjič, ko torej otroku, sodelavcu idr. ponudite korenček, dobro pretehtajte, ali si to (sploh) želite.
