Prosti čas odmeriti branju romanov ni samo prijetno, saj nam omogoči raziskati tuje svetove in življenja, ne da bi morali temu posvetiti toliko časa in moči, kakor če bi res potovali in navezovali ter utrjevali stike z ljudmi, ampak nadvse dobro dene delovanju možganov na splošno, kažejo izsledki raziskave, ki jo je opravila skupina strokovnjakov z Gregoryjem S. Bernsom na čelu. Da bi preverili vpliv branja, so udeležencem raziskave s funkcionalno magnetno resonanco (fMRI) preverjali delovanje možganov, preden so vzeli v roke zgodovinski roman Roberta Harrisa Pompeji, vsak dan sproti, kolikor dolgo so ga brali, in še pet dni zatem, ko so ga odložili. Udeleženci so imeli na voljo 19 dni, da preberejo roman.
Učenje zaradi vživljanja
Že prvega dne so znanstveniki opazili, da je branje pripomoglo k spremembi delovanja levega čelnega režnja, ki je med drugim odgovoren za razumevanje besed in jezika. »Čeprav udeleženci tedaj, ko smo preverjali delovanje njihovih možganskih središč, niso imeli knjige v rokah, smo pri njih vseeno zaznali spremembe v delovanju možganov v primerjavi z delovanjem, kakršno je bilo v tem predelu pred branjem. Videti je, da se je v udeležencih delno ohranila takšna dejavnost središč, kot so jo imeli med branjem. Podobno kakor mišice ohranijo spomin na gib, ki so ga nedavno opravile, zaradi česar jim ga je vsakič naslednjič lažje narediti oziroma so pri njem spretnejše, domnevamo, da ga ohranijo tudi možgani,« razlaga Gregory S. Berns. Povedano drugače, več ko beremo, lažje nam je razumeti, kaj katera beseda pomeni, bolj smo vešči igranja z besedami, medtem ko poslušamo, beremo, govorimo in pišemo.
Povrhu je branje spodbudilo delovanje središč, odgovornih za premlevanje zaznav, ki jih možganom posreduje čutilo dotika in umeščenosti telesa v prostor. »To pomeni,« pojasnjuje Gregory S. Berns, »da se med branjem ljudje vselimo v telo glavnega junaka, v katerega se vživimo, in kot odmev s svojim telesom doživljamo to, kar naj bi tudi on, s tem vred pa smo dojemljivejši za podobne čutne zaznave in gibe v svojem življenju. Vživljanje se potemtakem ne odvija zgolj na preneseni in simbolični ravni, ampak tudi na telesni.« Ali kakor je spoznal že pisatelj William Styron: »Dober roman pomeni nabirati si življenjske izkušnje, ki si jih sicer ne bi, zaradi česar smo potem, ko ga preberemo do konca, temu primerno tudi utrujeni. Medtem ko beremo, hkrati živimo več življenj.«
Kdor je željan osvojiti katero novo telesno spretnost, mu bo prav prišlo, da prebere roman, v katerem glavni junak to že mojstrsko obvlada. Tudi nevede bo namreč zaradi vživljanja med branjem v možganih podoživljal gibe, ki so potrebni za to veščino, zaradi česar mu bo šla tedaj, ko se je bo prvič lotil tudi sam, lažje od rok.
Koristno odtavanje
Naj berete roman ali učbenik, bržkone ste že opazili, da vam pozornost kdaj nehote in tudi brez dodatne spodbude iz okolja, recimo nenadnega šuma, uide, se odmakne od čtiva, zagledate se v prazno in misli tavajo po svoje. Po znanstvenih študijah povprečen bralec v 45 minutah naredi 5,4 takšnega premora, ko da možgane na pašo. Še bolj zanimivo pa je, da se navadno bralci niti ne zavedajo trenutka, ko so nehali z očmi slediti črkam, besedam in vrsticam, šele ko odtavanje traja kako minuto ali dlje, se nenadoma zavedo, kaj se jim dogaja, se zdrznejo in vrnejo k branju.
Premor, tako kažejo izsledki raziskav, le redko namenijo vsebini prebranega. Samo trije odstotki misli med predahi se vrtijo okoli rdeče niti knjige in glavnih junakov, večina, kar 27 odstotkov, je namenjenih vsakdanjemu življenju in opravkom, bralec tuhta, kaj še mora narediti, kaj kje kupiti, posveti se trenutno najbolj žgočemu problemu ali izzivu, 19 odstotkov je sanjarij o prihodnosti, ki navidezno niso povezane s čtivom, 11 odstotkov je misli o samem sebi, kdo sem, kaj delam, katere lastnosti imam, ali bi lahko imel drugačne, v 18 odstotkih naj bi bile misli sploh odsotne, v preostalih pa je bilo udeležencem raziskave nemogoče spomniti se, o čem so med odtavanjem mislili, čeprav so imeli občutek, da niso bili brez misli.
Kratkotrajnega nehotenega odmika pozornosti od beriva si ne bi smeli očitati kot hud prekršek, razlagajo raziskovalci na podlagi izsledkov drugih študij. Če boste časopis prebirali v presledkih med vožjo z vlakom, je namreč večja verjetnost, da si boste informacije, s katerimi se boste seznanili, globlje vtisnili v spomin, kakor si jih boste, če ga boste popoldne doma v naslonjaču v eni sapi, odkrivajo.
Enakomerno tresenje voza, ki drsi po tirih, spreminjanje krajine, na katero se vam odpira pogled skozi okno, vstopanje in izstopanje potnikov na vsaki postaji samo po sebi čudežno ne izboljšujejo spomina, toda nanizane spreminjajoče se razmere so poglavitne za takšen učinek. Pripomorejo namreč, posebno postanki, da med branje vrinete precej presledkov – odložite časopis, ko preverjate, ali se vlak približuje vaši izstopni postaji, ko vam pozornost pritegne drevo ali kaj drugega v krajini, mimo katere se peljete, ko si ogledate sopotnika, ki je prisedel, ali mu pomagate dvigniti potovalko na polico za prtljago, itn.
Izboljšanje pomnjenja
Pomnjenje, tako znanstveniki, je najboljše, ko damo možganom priložnost, da se povsem posvetijo utrjevanju podatkov, ne da bi se jim bilo treba hkrati posvečati še čemu. Ko so udeležencem raziskav po branju privoščili krajši premor, so odkrili, da so si zapomnili več in tudi za dlje časa, kakor če jim ga niso, ampak so jim takoj zatem, ko so odložili čtivo, zastavili naslednjo nalogo.
Tudi prav kratki predahi, recimo tako dolgi, kolikor traja, da dvignete pogled od časopisa in se ozrete skozi okno, da preverite, ali se vlak že bliža vaši izstopni postaji, pripomorejo k temu, da se spomin utrdi oziroma da se zadnji podatek vtisne globlje vanj, zaradi česar vam ga je tudi čez dlje časa lažje znova priklicati.
Ko kaj beremo doma v naslonjaču, niso čuti nič manj izostreni, kot so denimo med vožnjo z vlakom, je pa res, da se možgani na zaznave odzovejo drugače. Ker so zvoki domači in znani, recimo, ne dvignete pogleda, ko v prostor, v katerem berete, vstopi družinski član, to pa naredite, ko na klop v vlaku prisede neznanec. Med vožnjo z vlakom imate torej več priložnosti, da naredite več predahov med branjem, doma pa redkeje, s tem pa daste povsem nevede možganom na voljo prekinitev, ki jo izkoristijo za globlje usidranje informacij.
Michaela Dewar s sodelavci je udeležencem raziskave dala preprosto nalogo: morali so prebrati kratko zgodbo, nato pa odgovarjati na vprašanja o njej, tako da so znanstveniki lahko preverili, koliko podatkov so si zapomnili. Bralce so razvrstili v dve skupini: tistim v prvi so potem, ko so odložili čtivo, privoščili nekajminutni premor, ko jim ni bilo treba nič početi, onim v drugi pa so takoj dali reševati preprosto nalogo; pokazali so jim dve na videz enaki risbi, ki sta se razlikovali v nekaj podrobnostih, in te so morali odkriti.
Koliko podatkov iz zgodbe je komu ostalo v spominu, so dušeslovci preverjali z vprašalnikom, ki so ga udeleženci izpolnili dvakrat, najprej četrt ure zatem, ko so prebrali zgodbo, nato pa še čez teden dni. Spomin je vsem razmeroma dobro služil tedaj, ko so odgovarjali na vprašanja 15 minut po branju, med skupinama ni bilo očitnejših razlik. Te pa so se pojavile sedem dni po branju. Udeleženci, ki so imeli na voljo predah, so se odrezali podobno kot prvič, medtem ko so se udeleženci druge skupine, ki so jim takoj po branju naložili reševanje naloge, zgodbe spominjali samo še medlo in veliko slabše kot takoj po branju.
Dušeslovci so glede na izsledke študije skovali več nasvetov. Kjer koli že berete, ne trudite se povsem odmisliti razmere, v katerih to počnete, da bi vendarle čim hitreje prebrali vse od prve do zadnje strani, ampak jih izkoristite za to, da kdaj bežno preusmerite pozornost ter možganom omogočite, da si pravkar prebrano globlje vtisnejo v spomin. Če morate v kratkem času osvojiti veliko učne snovi ali se na izust kaj naučiti, boste izzivu lažje kos, če snov razdelite. Stavek po stavek, z vmesnimi premori, je uspešnejša metoda kakor vsa snov naenkrat in večkrat zapovrstjo.