Na voljo več, kakor vidite

Sreča sama po sebi, kakopak, ni slepilo. Se pa slepimo s predstavami o neki namišljeni sreči. Za takšno sanjarjenje, postavljanje gradov v oblakih, navadno plačujemo visoko ceno. Naše želje se namreč neprestano razbijajo na čereh »surove« stvarnosti. Dokler ne spoznamo, osvetljujejo novodobni dušeslovci, da je sreča eno, naše sanje o njej pa nekaj čisto drugega, doživljamo brodolome. Doslej smo osvetlili, kako se o sebi in svetu slepimo v otroštvu in mladostništvu, predstavili smo pravljice za odrasle, nanizali budnice iz sna, nadaljevanje pa bomo tokrat sklenili s predstavitvijo preostanka navodil, kako naj se znebimo okov iluzij ter res zaživimo svobodno in srečno.

Konec je šele začetek

Če pozorno razčlenjujete ljudske pravljice, boste opazili, da so pravzaprav nedokončane. Najprej se zgodi velik zaplet, ki junaka prisili, da se odpravi v svet, rešujoč princesko, pobijajoč strašnega zmaja ipd., čeprav bi mu bilo ljubše poležavati doma za zapečkom. Njegovo življenje se postavi na glavo, postavljen je pred izzive, s katerimi se mora kosati, naposled mu uspe, zmaj, smrtno zadet, je sklaten z neba, kraljevina je rešena, on dobi princeso v zamož, svatba je bučna, potem pa poči lonec in zgodbe je konec. Mar res? Zdaj se pravzaprav šele začne! No, modrejši pravljičarji so imeli pripoved navado skleniti s stavkom: »Tudi jaz sem bil na poroki, nazdravljal sem z vinom, po bradi je teklo, a po grlu se ni zlivalo.« Če bi junaki res ujeli srečo za rep in jo imeli trajno v posesti do konca svojih dni, bi vino ne le curljalo po bradi, ampak tudi po grlu, se strinjate?

Da, pravljice nimajo konca, ali, natančneje, tam, kjer se pripovedi sklenejo, se začne življenje z vsakdanjimi težavami, zapleti in izzivi, ki od junakov zahtevajo čas, voljo, trud in delo. Pravljice s koncem »... in potem sta živela srečno in dolgo do konca svojih dni« so zavajajoče, že v najzgodnejših letih nam v glavo polagajo slepilo o sreči. O tem, da veliki problemi sicer pridejo, a ko se kakor po čudežu razpletejo, ni nič več hudega, junak se zlekne na toplo peč in je blaženo srečen, prav dolgo, ne da bi s prstom mignil. To, seveda, ne drži. Prihodnost je res nepopisan list, ampak to še ne pomeni, da bo, ko pride, izrisana zgolj z mavričnimi barvami, kakor si delamo utvare.

Vselej ko se znajdemo v življenjskih razmerah, v katerih nas na eni strani vabljivo mami slepilo o skorajšnji sreči, na drugi pa jih v isti sapi dobivamo s kladivom po glavi, naj bi se vprašali, kaj ni v redu. Sklep »Samo še to (se poročim, dobim službo, kupim stanovanje, dam hišo pod streho itn.), potem pa se mi bosta cedila med in mleko« je namreč iz trte izvit, pomeni biti suženj slepila, ne pa imeti vajeti svojega življenja trdno v svojih rokah. Prej ko se zbudite iz omame utvare, večje so možnosti, da se z okoliščinami ustvarjalno spoprimete, se iz izkušnje čim več naučite, jo odnesete brez prask in bušk ter greste novim izzivom naproti.

V okoliščinah tukaj in zdaj se je težko izviti iz okov slepil o sreči, čeprav ta izčrpava in hromi, vztrajamo, ker je omama ljubša od stvarnosti. Vendar je vredno. Najprej, svetujejo dušeslovci, naj bi začeli odpletati zgodbo po »počil je lonec«; predstavljajte si, da ste se že poročili, kaj potem? Je mogoče, da boste čez čas spremenili odnos do partnerja? Boste zdržali z njim živeti zamrznjeni v trenutku poroke, »srečno in dolgo«, ali boste sčasoma odkrili, da vam je tesno shajati z njegovimi šibkostmi, drobnimi navadami, ki jih zdaj prezrete? Ali boste tudi vi nenadoma, kot po čudežu, postali nov človek, ko bo v vaše življenje vstopila zdaj tako zaželena sprememba, brez slabosti, samo z vrlinami?

Če boste z razumskega zornega kota pretuhtali vse možne razplete in nove zaplete, boste bržkone odkrili, da pravzaprav delate račun brez krčmarja, še več, kupujete mačka v žaklju. Neutemeljeno navdušenje nad vašim slepilom o sreči bo začelo plahneti in končno boste dobili možnost na neko okoliščino, načrtovano dejanje ipd. pogledati bolj stvarno, o njej modreje soditi. Ne zgolj v primeru načrtovane poroke, seveda, za vse življenjske izzive, v katerih se ujamete pri domnevi »Samo še to, pa sem na zeleni veji«, je modro stvarno razplesti zgodbo, dobro pretehtati, preden se podate v pustolovščino, ne pa nemudoma skočiti v vodo, ker tako po bližnjici prispete do srečnega konca. Opomnite se, da je konec pravzaprav šele začetek štorije.

Slepilo o sreči nam natakne rožnata očala. Vse nam je videti drugače, kot je v resnici; namesto da bi se napotili na dolgo pot, za katero vemo, da bo od nas zahtevala precej volje, časa in moči, pričakujemo čudežni med in mleko po prvem koraku. Zaradi rožnatih očal ne zmoremo videti slabih plati nečesa, to pa tudi pomeni, da jih ne vzamemo v zakup, se ne pripravimo na to, da se bo treba z njimi spoprijeti, zaradi česar nam je tedaj, ko nas življenje – in to se zgodi prej ali slej – postavi na trdna tla, hudo, nismo kos izzivu, sreča nam znova spolzi med prsti, vsaj navidezno, kajti ta tako ali tako ni bila v naši posesti, le slepilo o njej. Slepila so slabi svetovalci, zaradi tega se je pri sprejemanju odločitev, posebno takšnih, katerih posledice bodo še dolgo z nami, bolje opreti na razum.

Mogoče in dosegljivo

Kdor želi biti pomirjen s seboj in življenjem, naj bi vsak dan sproti spoštoval preprosto pravilo: »Ne trudim se ogniti neizogibnemu, niti doseči nedosegljivo.« Resnici na ljubo tega pravila večina ne spoštuje. Vzemimo skrajni primer, vsi vemo, da bomo nekoč umrli, smrt je neizogibna, in vendar se na vse pretege trudimo, trepetajoč pred namišljenimi nevarnostmi, vsaj preložiti jo, ne misliti na njo, kakor da jo bo to čudežno razblinilo. Ne preostane nam drugega, kakor da smrt sprejmemo, a z na stežaj odprtimi rokami in polnimi pljuči sprejmemo tudi življenje, ki nam je na voljo do nje. To tudi pomeni, da živimo z mislijo na svojo minljivost, zaradi česar je manjše tveganje, da bomo življenje vrgli proč, manjša nevarnost, da bomo nekoč obžalovali, ker smo vrgli proč najboljša leta svojega življenja.

Tudi drugi del pravila, ne truditi se doseči nedosegljivo, je večini precejšnji zalogaj, vsi namreč sanjamo o nečem, kar ni izpolnljivo ali vsaj ne enkrat za vselej. On sanjari o princeski, ona o princu na belem konju, otroci sanjajo o tem, da bodo odrasli in jim nihče (beri starši) ne bo več govoril, kaj smejo in česa ne ... V isti sapi pa, žal, povsem prezremo to, kar je mogoče in dosegljivo, temu celo obračamo hrbet, češ, bom že ... bom še videl(a) ...

Najprej morate razčistiti, česa si sploh želite. Razmahnite domišljijo, ne skoparite s sladkorjem in rožnato barvo. Nato stopite korak ali dva stran in ocenite željo z vseh strani. Če ste iskreni, se boste začeli huronsko krohotati, kajti narisali ste grad v oblakih, nekaj, kar v naravi, življenju tu in zdaj, pač ne more obstajati. Toda to koprnenje, ki nikoli ne bo ugledalo luči sveta, je že dolgo z vami, preden se dokončno poslovite od njega, si dovolite solzo ali dve, objokujte ga, ker ste ga izgubili, vedoč, da bo bolečina minila in da je ta izguba manjše zlo, kot bi bilo, če bi še naprej gojili nekaj, kar nikoli ne bo zraslo, vzcvetelo in obrodilo.

Ko se znebite slepil o sreči, se dobro razglejte in spoznali boste, da se življenje zaradi slovesa od sanjarij niti približno ni končalo, da gre svojo pot. Poglejte, kaj vse se vam res ponuja, kaj vse vas res veseli, v kaj želite vložiti svoj čas, voljo in moč, kaj je rastlina, ki lahko požene in obrodi. Ni velike ali majhne sreče, je le sreča. Ko smo srečni, ne razmišljamo o tem, ali smo malo ali veliko srečni, smo srečni. Ne potrebujemo nič več. Torej je vsaka sreča ogromna, čeprav nam bi bila, ko smo bili sužnji utvar o njej, videti neznatna.