Na pot revež, s poti bogataš

V nekaterih slovanskih deželah so ljudem, ki so odhajali na začasno, sezonsko delo, k izhodnim vratom postavili žerjavico na lopati, posodo z vodo in sekiro, obrnjeno z ostrim delom navzgor. Vsak izmed teh predmetov, ki jih je moral človek, preden je odšel od doma, preskočiti, ali najprej žerjavico na lopati, nato sekiro in naposled vodo ali pa v obrnjenem vrstnem redu, je imel čarno moč. Obred naj bi pripomogel k temu, da je človek kos vsem oviram na poti in pri delu in da se varno, predvsem pa čil in zdrav vrne domov. Ko je namreč preskakoval čarne predmete, je govoril: »Preskočim ogenj, pa se ne opečem, preskočim sekiro, pa se ne porežem, preskočim vodo, pa se ne utopim.«

Kadar je kdo odhajal od doma na sezonsko delo, gospodinja tudi ni smela pometati hiše, kajti sicer, tako so verjeli, bi lahko to človeka, ki je na poti, kaj zmedlo in usmerilo na stranpot ali ga celo spravilo v nevarnost. Ni bilo dobro znamenje, če je najprej srečal deklico, razen če je nosila polno vedro vode, saj je to pomenilo, da bodo tudi njegove torbe ob vrnitvi polne denarja. Kdor je srečal delavca, ko je odhajal na delo, ni smel reči Srečno, ampak Da bog da!

Če je srečal reveža ali koga, ki je imel veliko smole v življenju in je prav tako odhajal na sezonsko delo, ali če je med potjo koga pozdravil, ta pa mu pozdrava ni vrnil, se je vrnil domov in znova odrinil, kajti snidenja te vrste so bila zelo slaba znamenja, v drugo pa se je nadejal, da bo imel več sreče. Zaradi tega je bila tudi navada, da so ljudje na sezonsko delo od doma odšli že zelo zgodaj, pred zoro, ko so bile ceste še prazne in je bilo manj možnosti, da koga srečajo, oziroma jim bo lažje ponoviti pot, če bo prvi, ki ga bodo, slab omen.

Če je od doma na sezonsko delo šel mož, je žena dom okrasila z vejicami z zelenimi listi. Verjeli so namreč, da toliko vejic, kot je pri hiši, toliko tisočakov (v novcih) bo mož prinesel domov. Ponekod so nabirale tudi bukove trske (iveri), da bi delavec zaslužil toliko, kot je trsk. V nekaterih vaseh hribovitega dela južne Srbije so mlade ženske lomile veje gloga ali katerega drugega grma s trni, ki se oprimejo oblačil, zato da bi se sezonski delavec tako oprijel svoje žene in se po končanem delu vrnil k njej.

Verjeli so tudi, da je sezonski delavec na poti, dokler ne prečka prve večje vode, potoka ali reke, dojemljiv za nevidna bitja, ki mu lahko ali škodijo ali pa samo nagajajo, a že to je dovolj, da zaide. Da bi to preprečili, so ga nekdaj pospremili do prve večje vode.

Ob slovesu so mu na dno popotne malhe dali steklenico žganja ali vina, da bi pogostil ljudi, ki jih bo srečal, ti pa pijače niso smeli zavrniti. Morali so popiti in nazdraviti z njim, kdor je požirek zavrnil, je veljal za izgubo.

Ko je žena pospremila moža, je spotoma izkopala poljsko marjetico z zemljo vred, jo odnesla domov in jo negovala ter zalivala. Če so bili cvetovi majhni in krmežljavi, mož ne bo veliko zaslužil, če pa so bili veliki in lepi, mu bo šlo delo dobro od rok in v hiši bo prava radost, ko se bo vrnil.

Delavci so včasih odhajali tudi na dnino k večjim kmetom ob večjih sezonskih delih. Ko so prvi dan prišli na njivo žet, je prvi delavec na desni strani vrste začel žetev, tako da je s svojim srpom požel nekaj stebel zrele pšenice, iz njih spletel kito in si jo zavezal okrog pasu. Takrat se je uradno začela žetev.

Ko se je končala, je isti delavec požel nekaj preostalih stebel, snopič zavezal s travo in poljskim cvetjem, in to je bila božja brada. To kito so privezali na srp, ki ga je obesil čez rame. Vsi žanjci so šli za njim domov, on pa na poti ni smel spregovoriti. Če bi prekršil to pravilo, bi si moral oprati usta in oditi. Doma so božjo brado spravili v kaščo, k njej pa pospravili tudi vse srpe do naslednje žetve.