V drugi polovici 20. stoletja so strokovnjaki s štoparicami v rokah opazovali, koliko časa v povprečju traja, da tisti, ki je zavil v javno stranišče, pride ven. V povprečju so se moški tam zadržali menda 45 sekund, ženske pa 79. No, takšno merjenje ne pove ničesar o tem, kaj so počeli, ko so bili notri, a pri proučevanju tega morajo biti znanstveniki silno previdni, da ne bi kršili zasebnosti »poskusnih zajčkov«, če jih smemo tako imenovati. Povrhu se morajo tudi zavedati, da že s tem, ko se, na primer, zadržujejo v prostoru z umivalniki, kamor pridejo »zajčki« po uporabi stranišča, vplivajo na izsledke raziskave. Ko so namreč tam, se ljudje vedejo drugače, kot bi se, če bi bili v javni toaleti sami. Poglejmo si nekaj zanimivejših izsledkov.
Znanstveniki so opazili, da v javnih toaletah z več pisoarji moški, ki se med seboj ne poznajo, dosledno spoštujejo zasebnost, in to tako, da se drug z drugim ne pogovarjajo, predvsem pa gledajo le predse ali kamor koli drugam, samo ne »sotrpinu« za sosednjim pisoarjem v oči. Tudi če sta moška, ki uporabljata bližnja pisoarja, znanca ali prijatelja, spoštujeta zasebnost drug drugega, in to tako, da se morda celo pogovarjata (ni pa nujno), zanesljivo pa ne gledata drug drugemu v oči, niti ne pogledujeta drug k drugemu.
Pod pritiskom
Leta 1986 so ameriški znanstveniki v strokovni reviji objavili, da prisotnost raziskovalca vpliva na to, ali si bodo ženske po uporabi javnega stranišča umile roke ali ne. Proučili so vedenje študentk na neki veliki zasebni univerzi. V predprostoru, kjer so bili postavljeni umivalniki, je bila raziskovalka, ki si je urejala pričesko in skrbno beležila vedenje študentk po uporabi stranišča. Ko je bila raziskovalka v prostoru, si je od 20 uporabnic roke umilo kar 18, sicer pa zgolj tri!
Zanimiva je še ena raziskava, ki je zajela uporabnike javnih pisoarjev. Da ne gremo v podrobnosti, recimo le, da je bilo za zasebnost proučevanih poskrbljeno, znanstveniki pa so hoteli s študijo preveriti, ali vdiranje v osebni prostor vpliva na opravljanje male potrebe. Ko je namreč moški v stresu, ne more neovirano urinirati, čeprav ga tišči na vodo. V tem primeru so mišice, ki omogočijo uhajanje seča iz mehurja, sproščene, to pomeni, da seč iz mehurja neovirano steče v urinarni kanal, se pa zaradi napetosti ne more sprostiti sfinkter, to pa pomeni, da se urin ne more izliti iz kanala. Zategadelj se lahko zgodi, da ta, ki hoče opraviti malo potrebo tedaj, ko kdo vdira v njegov osebni prostor, to stori »z zamudo«, ali pa, če se vdor zgodi sredi mokrenja, celo za trenutek zaradi napetosti sfinkterja neha urinirati.
Znanstveniki so merili, kako velika je zamuda, če je bil moški v stranišču sam ali pod pritiskom še koga. Če je bil med uporabo pisoarja sam, je »zamuda« na začetku v povprečju trajala le 4,9 sekunde, če je bil sicer v istem prostoru še drugi moški, ni pa tedaj uporabljal sosednjega pisoarja, ker je bil na njem znak, da je v okvari, je zamuda trajala 6,2 sekunde, ko pa je bil za sosednjim pisoarjem nekdo (za to vlogo se je javil eden izmed raziskovalcev, torej tujec), pa je ta znašala kar 8,4 sekunde.
Označevanje »ozemlja«
Iz sveta živali vemo, da marsikatera vrsta, posebno samci, urin uporabljajo za označevanje svojega ozemlja – v seču so namreč feronomi, ki imajo močan vonj, a ta ni pri vseh enak. Ko tujec zajadra na območje, ki je označeno, ve, da je že zasedeno, zato si poišče nov rajon. Če pa kateri čez označbo da še svojo, je to tako rekoč vojna napoved. No, znanstvenike je zanimalo, ali podobno velja tudi v svetu ljudi, natančneje moških.
Že po nekaterih drugih študijah je mogoče sklepati, da tudi ljudje izločamo feromone, jih zaznamo in se nevede odzovemo nanje. Snov, imenovana androstenol, ki jo izločajo tudi prašiči, z njo pa samci vabijo samičke k parjenju, so odkrili tudi v moških izločkih, in sicer seču in znoju, ki ga izločajo znojnice pod pazduho. Leta 1987 se je strokovnjakom z univerze v Južni Karolini v ZDA utrnila zamisel, da bi učinek androstenola preverili v moških javnih straniščih. Zanimalo jih je predvsem, ali jo bodo moški zaznali in ali bo to vplivalo na njihovo vedenje, čeprav na nezavedni ravni.
Poskus je trajal pet tednov. Na vrata štirih kabin v moškem stranišču so pritrdili ploščice iz pleksistekla, velike pet krat pet centimetrov, in to tako, da so uporabnikom segale do višine oči. Prvi, tretji in peti teden so po vseh ploščicah nanesli čisto običajni alkohol, drugi in četrti teden pa so na eno izmed njih nanesli androstenol. Zanimivo je, da je v primerjavi s preostalim časom v obdobju trajanja poskusa uporaba te kabine strmo upadla – moški so se preprosto odločili uporabiti druge, »neoznačene«, sicer je to kabino v povprečju uporabilo dvajset moških na teden, v tednu, ko je bila zaznamovana, pa le štirje.
Znanstveniki so domnevali, da so moški zaznali feromon, si ga nevede prevedli kot »nekdo si to kabino lasti« in raje zavili drugam. Vedeti moramo še, da androstenol nima močnega vojna, nima niti vonja, ki je sicer značilen za urin, to je blagi vonj po mošosu. Celo Andrew Gustavson, ki je vodil raziskavo in je torej vedel, kakšen vonj ima ta snov, jo je zmogel zaznati šele, ko je že na pol vstopil v kabino s pravo ploščico (na kateri kabini bo, je izbral eden izmed njegovih sodelavcev, njemu pa ni povedal). Kot zanimivost še podatek, da so podoben poskus opravili tudi na ženskem stranišču, kjer pa androstenol ni vplival na vedenje žensk in to, katero kabino bodo uporabile. In še: vedenje moških, ki so se začeli ogibati eni kabini, je bilo zelo naravno, niso prišli do nje, jo ovohavali in zavili drugam, ampak so preprosto uporabili drugo. Kaj so si ob tem mislili, žal, ne vemo, kajti komisija, odgovorna za moralo, se je vmešala v eksperiment in raziskovalcem preprečila, da bi uporabnike stranišča vprašali, zakaj so izbrali kabino, ki so jo.
(Ne)umivanje rok
Po opravljanju velike in/ali male potrebe si roke umije več ljudi kot nekdaj, a še vedno je med njimi več žensk kot moških, te tudi pogosteje uporabijo milo kot moški, so odkrili ameriški raziskovalci. Avgusta 2010 so opazovali vedenje 6028 odraslih ljudi po uporabi javnega stranišča, in sicer v Atlanti, Chicagu, New Yorku in San Franciscu.
Kar 85 odstotkov ljudi si je umilo roke, v primerjalni raziskavi, opravljeni leta 1977, je bilo takšnih 77 odstotkov. Kar 97 odstotkov žensk, ki si je umilo roke, je pri tem uporabilo milo, leta 1977 je bilo takšnih le 88 odstotkov, pri moških pa jih je po milu leta 2010 poseglo 77 odstotkov, leta 1977 pa 66.
Hkrati so strokovnjaki opravili še telefonsko anketo, v katero je bilo zajetih 1006 odraslih prebivalcev ZDA. Vprašali so jih, kdaj si imajo navado umiti roke. Kar 96 odstotkov vprašanih se je pridušalo, da to storijo vedno, ko uporabijo javno stranišče, okoli 89 odstotkov pa, da to naredijo tudi po uporabi domačega stranišča.
Okoli 77 odstotkov jih je trdilo, da si umijejo roke, preden sedejo za mizo, da bi jedli, pri čemer je tako odgovorilo 86 odstotkov žensk in le 71 odstotkov moških. Kot zanimivost še podatek, da je le 39 odstotkov anketiranih povedalo, da si umijejo roke potem, ko so kihnili v dlani ali si obrisali nos.
