Miza se ne sme odnesti iz hiše

Miza je zelo pomemben kos pohištva, ki so ji ljudje po izročilu v domu odmerili prav posebno mesto. Za vzhodne in zahodne Slovane je značilna visoka miza, ki stoji na častnem mestu v jedilnici, Srbi, Makedonci in Bolgari pa običajno uporabljajo nizko okroglo mizo, strokovnjaki menijo, da je takšna posledica turškega vpliva. V nekaterih delih Ukrajine, Belorusije, Poljske in Slovaške so poznali tudi drugačne mize, na primer mizo skrinjo, v kateri so hranili za gospodinjstvo pomembne reči, obroke, ko so postregli kuhana živila, pa so pojedli za široko klopjo.

Zanimivo je, da se je mizo v hišo navadno prineslo samo enkrat. Tudi ko je stavba zamenjala lastnika, je miza ostala, torej je prodajalec ni vzel s seboj v novi dom, ampak jo je pustil novemu lastniku. Da je miza med kosi pohištva, ki se jih zlepa ne odnese iz hiše, pričajo tudi obredi, povezani z njo. Rusi, denimo, ki so hoteli kokoši uročiti, da ne bi zapustile doma, predvsem pa, da ne bi nesle jajc pri sosedih, so naredili tak obred: nesnico so vzeli v roke, jo enkrat nesli okoli mize, pri tem pa govorili: »Kot miza nikoli ne gre iz hiše, tudi ti ne greš z domačega dvorišča!« Menda je bilo slabo znamenje, če je gospodinja ali kdo drug mizo prestavil, to se je, da ne bi tvegali, da bo domače doletela katera nesreča, smelo narediti samo ob poroki ali pogrebu.

Kruh za blaginjo

V ljudskem izročilu vseh vzhodnih Slovanov je miza pogosto povezana s cerkvenim oziroma božjim prestolom. Omenjajo jo v pravilih o lepem in primernem vedenju: »Miza je kot prestol na oltarju, zato je za njo treba sedeti lepo in se vesti tako kot v cerkvi.« Po uporabi jo je bilo treba pospraviti, na njej pa nič pustiti, kajti to je vendar prostor samega boga.

Ponekod so poznali izjemo, in sicer, na mizi je bil vedno kruh. »Če je kruh na mizi, je miza prestol, če ga ni, je prazna deska.« Stalna prisotnost kruha na mizi naj bi družini zagotavljala obilje in blaginjo. Na severu Rusije ni bilo dovoljeno tolči po tem kosu pohištva, saj so bili prepričani, da je miza božja dlan ali dlan njegove matere, obrnjena k ljudem. Ponekod so jo imenovali celo materino srce, kar je hkrati pomenilo tudi srce Matere božje.

Kmetje so se ob kosilu ali večerji radi čim dlje zadržali za mizo, saj so verjeli, da to, kolikor časa presedijo tam, določa, kako dolgo bodo uživali v božjem kraljestvu. Drugega ali tretjega dne po krstu otroka so opravili obred odhoda v raj, kjer so na prav poseben način šli okrog mize ali sedeli za njo. Povezanost mize in raja so si razlagali z enim od pomenov oltarja v cerkvi: »To je zemeljski raj, kjer so živeli naši predniki.«

Pogosta sestavina čarnih obredov je obhod mize, denimo ob poroki ali rojstvu otroka. V Ukrajini in Belorusiji so okrog nje nosili novorojenčka, babica pa je porodnico, da bi lažje rodila, trikrat popeljala okrog mize in pri tem govorila: »Osvobodi, gospod, to grešno dušo in ono drugo brez greha.« Hoditi okrog mize zunaj obredov je bilo prepovedano. Človek je moral vstati od mize na isto stran, s katere je za njo sedel, sicer je tvegal, da bi se nadenj zgrnilo gorje. Marsikod so celo verjeli, da bo tistemu, ki bo od mize odšel na drugačen način, kmalu umrl kdo od bližnjih.

Ni bilo vseeno, kje je kdo sedel za mizo; na čelu so namreč smeli sedeti le najpomembnejši pri hiši (vasi in družbi nasploh). Dobrodošle goste so posadili na častno mesto, nezaželene pa prav nasprotno.