Ko se boste seznanili z izsledki raziskave, ki so se je lotili norveški strokovnjaki pod vodstvom gostujoče Jian Xu, boste nemara spremenili svoje meditativne navade, zanesljivo pa se boste manj jezili sami nase, ko se boste med meditacijo ujeli, da so vam misli ušle z vajeti in po svoje vandrajo po navideznih brezpotjih.
Vse oblike meditacije lahko razdelimo v dve veliki skupini. V prvo, imenujmo jo neusmerjena, uvrščamo meditativne tehnike, za katere je ključna sproščena pozornost. Meditantu je dovoljeno, da se mu spontano utrinjajo misli, podobe, občutki, spomini, tudi čustva; te samo zazna, a nobenemu izmed njih ne posveti več pozornosti in jih ne razvija. Kakor bi sedel ob rečnem obrežju in opazoval rečni tok, pri čemer so vse misli idr. rečni tok, v katerega pa ne skoči, se v njem ne okopa, ne zaplava itn., samo opazuje ga. Um lahko brezciljno tava s teme na temo, pogoj je le, da človek zazna, kam je odtaval. Običajno bolj umirjeno stanje duha, ki je potrebno za takšno meditacijo, doseže tako, da sprva pozornost usmeri na dihanje, plamen sveče, ritmični zvok (bobnanje) in podobno.
V drugo skupino uvrščamo usmerjene meditativne tehnike. Poglavitna meditantova naloga je, da ves čas ohrani pozornost samo na nečem, recimo na dihanju. Lahko je pozoren na valovanje trebuha, drsenje zraka po dihalnih poteh, na to, da se mu je utrnila misel na izkušnjo iz otroštva, ko je hlastal za zrakom po skoku v vodo, ipd., toda vse misli, občutki, podobe smejo biti posvečeni zgolj dihanju. Ko se um izmakne nadzoru in začne bloditi, ga meditant vedno znova blago, a odločno usmeri nazaj na ključno temo meditacije. Te tehnike so pravzaprav namenjene temu, da človek odmisli vse razen izbranega, tesno povezanega s ciljem meditacije. Vandranje uma je v tem primeru nezaželeno, je znamenje napake pri vadbi, ki jo mora meditant nemudoma odpraviti, ko jo zazna, in se vrniti k temi meditacije.
Norveški strokovnjaki so prostovoljcem, ki so sicer že bili vešči meditanti, naročili, naj se lotijo ali usmerjene ali neusmerjene meditacije, med vadbo pa so spremljali delovanje njihovih možganov s funkcionalno magnetno resonanco (fMRI). Vsak je meditiral na oba načina, tako da so lahko ne le primerjali dejavnost možganov pri več ljudeh, ki so meditirali na določen način, ampak tudi dejavnost možganov pri enem pri obeh oblikah meditacije.
Sprava s seboj in z življenjem
S fMRI so pri vseh prostovoljcih zaznali pomembne razlike v delovanju možganov pri neusmerjeni in usmerjeni meditaciji. Pri prvi je bilo v povprečju dejavnih več možganskih središč, povrhu so bila predramljena tista, za katera je iz drugih raziskav znano, da so dejavnejša, ko se človek zazre vase, obuja spomine na dogodke z namenom, da bi se z njimi spravil, recimo med psihoterapijo. Ob spominih se mu vzbudijo tudi čustva, ta pa sproti obdela.
Možgani so tako dejavni, denimo, ko najmanj pol ure zdržema sproščeno sedimo v parku in gledamo naokoli, hkrati pa tu in tam pomislimo na nedavne dogodke v službi in jih, če nas vznemirjajo, poskušamo urediti, tako da nam ne bi več povzročali razrvanosti. Ali pa ko, še vedno na klopci, najprej pomislimo na akuten problem, nato ga odložimo, ker začnemo opazovati ptico in se spomnimo, kdaj smo taisto nazadnje videli, tedaj pa se nam, kot strela z jasnega, saj smo vendar v mislih nekje čisto drugje, spontano porodi rešitev za problem, o katerem smo prej razmišljali. Tovrstna dejavnost uma je zaželena pri ljudeh, ki so izpostavljeni stresu. Zaradi nje se namreč sprostijo, pomirijo ne glede na trenutne izzive, se tudi domislijo izvirnih rešitev.
Svend Davanger, ki je sodeloval v raziskavi, razlaga: »Neusmerjena meditacija da človeku možnost, da se mu spontano utrinjajo misli, spomini in čustva.« To pa je tudi prilika, da jih obdela, vendar ne zagreto in nadzorovano v smislu načrtovanja, češ, kaj mi je storiti v zvezi z njimi, ampak da se z njimi pomiri, jih sprejme, češ, tako je bilo, in jih mirno obdela, uvrsti v pravi kontekst življenja na splošno. »Možgani so tako dejavni, medtem ko najmanj pol ure zdržema počivamo, in ni treba, da so pozorni na okoljske dražljaje, ker bi se morali nanje kakor koli odzvati. Lahko bi dejali, da se možgani na to, da jim privoščimo odmor – niso zaposleni s tem, kaj moramo prav zdaj narediti –, odzovejo s povečano dejavnostjo, vendar na področjih, ki se jim sicer zaradi prezaposlenosti ne morejo posvetiti, torej obdelovanju in vrednotenju podatkov o izkušnjah.«
Pri usmerjeni meditaciji, čeprav je trajala enako dolgo kot neusmerjena, fMRI ni potrdila, da so se možgani tako zaposlili z obdelovanjem in vrednotenjem podatkov. Dejavnost je bila primerljiva z dejavnostjo, kakršna se pojavi, ko samo za kratek čas predahnemo med delom, ne pa tudi meditiramo, se recimo med pospravljanjem za pet minut usedemo in spustimo možgane na pašo. Med usmerjeno meditacijo je bilo dejavnih tudi manj možganskih središč kot med neusmerjeno.
Norveški znanstveniki menijo, da je vandranje uma, naj ga dosežemo z neusmerjeno meditacijo ali med sproščenim posedanjem v parku, dobrodejno, celo nujno, da se možgani zmorejo mirno posvetiti obdelavi in vrednotenju podatkov, ki so jih prej le zbrali in shranili. »Meditacija, ki omogoča spontano utrinjanje misli, podob, občutkov, spominov in čustev, ne da bi začel človek voljno usmerjati katerega izmed njih in jih razvijati, pripomore k zmanjšanju stresa. Človeku omogoči, da ozavesti preteklost in jo sprejme, ne da bi se hkrati čustveno obremenjeval, prav nasprotno, omogoči mu, da se čustveno razbremeni, ker zmore neko izkušnjo prav ovrednotiti glede na življenje na splošno.«
Z neusmerjeno meditacijo si damo priložnost, da se lahkotno zazremo vase, se bolje spoznamo in sprejmemo. To ni boleče tuhtanje, ki se lahko prevesi v zaskrbljenost in tesnobo, ne sanjarjenje, ki nima nič opraviti z resničnostjo, saj pomeni postavljanje gradov v oblakih, ampak je ozaveščanje in sprejemanje.
