Vladimir Kaiser, naš sogovornik, je izšolan naravoslovec, med drugim je magister s področja kemijske tehnologije. Po njegovih besedah mu klasično naravoslovno znanje ni odgovorilo na vsa vprašanja, ki si jih je postavljal, zaradi česar se je posvetil tudi meditaciji in se poglobil v študij duhovne narave človeka. Na Duhovni univerzi že več let tudi predava. Pritegnile so ga borilne veščine, predvsem aikido, v katerem je dosegel stopnjo 3. dan, in komplementarna veščina daito ryu aiki jujutsu. Kar nekaj let je vadil tudi tai či, v zadnjem času se posveča kitajski veščini yiquan. O budu, poti bojevnika in nenasilja, bo predaval v okviru enodnevnega Festivala zavesti, ki ga konec maja v Ljubljani prireja Center za duhovno kulturo.
Kaj v japonski zgodovini in kulturi borilnih veščin pomeni budo, pot bojevnika?
»Čeprav drži, da sta vojna in prelivanje krvi najbolj nesmiselna načina reševanja konfliktov, mora človek kdaj privoliti tudi vanju, da bi zavaroval svoje življenje in življenje soljudi. V starodavni Japonski se je iz kmetov, ki so prijeli za meč, da bi obvarovali svojo skupnost, razvila kasta bojevnikov samurajev. Sčasoma so ti spoznali, da le urjenje telesa ni dovolj. Da bi bojevnik namreč premagal strah pred smrtjo, mora kultivirati tudi svoj um. Tako so pod okriljem šintoističnih templjev Katori in Kashima nastale znamenite šole mečevanja. Od 12. stoletja je na duhovni trening samurajev vplival tudi zen budizem. Z urjenjem uma so nekateri mojstri borilne veščine povzdignili v umetnost, ki ni pomenila le tega, kako urno kdo izvleče meč in kako natančen ter močan udarec z njim zada, ampak kako kdo, ki je vešč umetnosti bojevanja, odpre srce.
Borilne veščine, katerih namen je bil najprej poraziti nasprotnika, so se preoblikovale v umetnost sočutja in ljubezni. Budo, pot bojevnika, človeku omogoči soočiti se s svojo temo, svoj strah pa preoblikovati v luč ljubezni. Meč, ki jemlje življenje, postane orodje luči. S padcem fevdalizma v 19. stoletju je meč nadomestilo ognjeno orožje, urjenje borilnih veščin z namenom poraziti nasprotnika – na bojišču ali na športnem prizorišču – je postalo še bolj banalno. Nekateri mojstri so utrli pot drugačnim borilnim veščinam. Morihei Ueshiba je v sredini 20. stoletja zasnoval veščino aikido, katere glavni namen ni premagati nasprotnika, ampak nenasilno reševati konflikte ter tako soustvarjati svet, utemeljen na miru in ljubečem sodelovanju med ljudmi.«
Borilne veščine navadno povezujemo z akcijskimi filmi, v katerih junaki kot za šalo pometejo z napadalci, manj pa z duhovnostjo, in vendar že imena zanje govorijo vse prej kot o tem, da so namenjene le pretepaštvu. Aikido, na primer, je sestavljen iz ai (ljubezen), ki (univerzalna življenjska energija) in do (pot oziroma spoznanje). Kako bi bilo torej pravilneje razumeti vadbo aikida in drugih borilnih veščin?
»Po mnenju nekaterih imamo ljudje na voljo le dve poti: pot strahu in pot ljubezni. Umi večine so globoko prežeti z miselnimi vzorci, utemeljenimi na strahu. Kakšne so te misli, odkrijemo, ko opazujemo sodobni svet. Kriza današnjega časa je namreč prav kriza strahu, iz katere pa se lahko izvijemo, če spremenimo svoj um, se osvobodimo okov strahu in um prežamemo z ljubeznijo. V tem duhu lahko razumemo besedo ai – ljubezen.
Lastnega strahu se začnemo osvobajati, ko spoznamo, da izvira iz občutka ločenosti. Tudi strah vseh strahov – pred smrtjo – izvira iz njega. Nasprotje ločenosti je povezanost. Ljudje telo uporabljamo po načelu ločenosti. Če, denimo, premaknemo desno roko, leva roka, trup in noge ne prispevajo k temu premiku. Telo ne deluje kot celota. Z urjenjem borilnih veščin, kot je aikido, pa se najprej naučimo svoje telo povezati v skladno celoto, ki jo vodi um, pozneje pa, kako se ubrano povezati z nekom, ki zoper nas nastopi konfliktno in nasilno. Človek se na napad najprej odzove tako, kot smo se ljudje naučili v zgodovini, ko smo bili izpostavljeni preizkušnjam naravnega izbora, s strahom in nasiljem. Z urjenjem pa se začenja v umu vadečega nekaj premikati – krizno okoliščino postopno obvlada brez strahu in nasilja. Spozna, da je mogoča tudi harmonična rešitev konflikta. Odnos tekmovalnosti, ki temelji na ločenosti, se spremeni v odnos sodelovanja, ki temelji na povezanosti. Iz strahu se rodi ljubezen.
To, seveda, ne velja, ko borilne veščine jemljemo kot tekmovalni šport, v katerem šteje le zmaga (oziroma nasprotnikov poraz). V tekmovanju ni povezanosti, sodelovanja in ljubezni – je ločenost, ki poraja strah.«
Kako lahko ubranost telesa in duha, ki jo dosežemo z vadbo aikida, uporabimo za to, da enako ubranost dosežemo v vsakdanjem življenju?
»V življenju je pomembna pravilna drža. Aikido nas uči, kako poenotiti um in telo. Menim pa, da je le vadba aikida premalo, na pravem mestu je treba imeti tudi srce, to pa dosežemo z redno meditacijo. Ko se naučimo pravilne drže, poenotimo um in telo ter odpremo srce, je to naravno vodilo za to, da smo v tem svetu na pravem mestu, da delujemo v korist celote.«
Kako nam lahko aikido ali katera druga borilna veščina tlakuje pot do strpnosti, sočutja, razsvetljenja, odvrne pa nas od nestrpnosti, nasilja, nevednosti?
»Aikido nas uči pravilnih odnosov – med subjektivnim in objektivnim v človeku samem in med ljudmi nasploh –, ki so utemeljeni na sodelovanju in ljubezni, ne pa na tekmovanju in strahu. Z vadbo se človek najprej nauči zavestno sodelovati s svojim telesom, sčasoma pa tudi z bolj pretanjenimi platmi svojega bitja. Če uporabim prispodobo – vojskujoči se demoni človekove subjektivnosti se sčasoma spremenijo v ljubeče angele. Ko človek spozna, da so njegove temne plati plod strahu, jih lahko preobrazi v luč ljubezni. Iz spoznanja se rodi sočutje do drugih, razumevanje do njih, to pa izboljšuje odnose, ki so poslej utemeljeni na ljubezni.«
Ob neki priložnosti ste zapisali, da sta učenčevi prvi težavi na poti duhovnega razvoja lenoba in napuh, lahko to trditev ponazorite z zgledi?
»Večinoma nas v življenju vodijo želje. Pritegnejo nas kot vešče ponoči luč. Ena pa druga in tretja... – temu ni videti konca. Duhovnost je danes marsikomu še ena izmed želja, ki jih poskuša uresničiti. Bere knjige o duhovnosti, paranormalnem in nenavadnih premikih zavesti, a v praksi ne naredi nič za svoj pravi duhovni razvoj. Morda ima celo izkušnje, ki prekašajo vsakdanjo resničnost, z njimi si zvišuje ugled v 'debatnih krožkih', a to še ne pomeni, da se je vsaj za korak približal bistvu in lepoti, ki se skriva v njem samem. Sodobni duhovni iskalci si nakopljejo probleme, ker je njihov um prežet s potrošniško miselnostjo. Objekt svojih želja želijo skladno z njo doseči čim prej in čim ceneje. Ko pa menda ga, si čim prej poiščejo novo željno, enako modno in kul.
Duhovna pot pa nima objekta, nima cilja. Ni luč, ki privlači v temi. Pomeni, da v sebi najdemo življenje in začnemo bolj polno živeti v vsakem trenutku. Če nas želje vnovič potegnejo v deželo teme in oddaljenih luči, se ustavimo, spet v sebi poiščemo luč življenja in zadihamo s polnimi pljuči.
Srečal sem veliko ljudi, ki jih je aikido sicer pritegnil, a so se o njem raje pogovarjali, kot da bi ga vzeli resno. Vztrajali so leto, morda dve ali tri, nato pa so ga imeli dovolj. Pravi smisel aikida lahko začnemo odkrivati šele, ko si ne želimo več črnega pasu, še več moči ali spretnosti. Šele ko te nepomembnosti odpadejo, začenja aikido postajati del našega življenja, živimo pa kot pravi bojevniki.«
Morihei Ueshiba, utemeljitelj in mojster aikida, je zapisal, da je mogoče z vadbo tehnik borilnih veščin kultivirati svoje življenje, znanje in kreposti. So tudi vaše izkušnje take?
»Z vadbo sem veliko pridobil. Aikido ni čarobna formula za vse težave. Ponuja kažipot, a da bi z njim kam prišli, moramo vložiti veliko truda, se res uriti in se poglobiti. Kultivacija življenja, znanja in kreposti naj bi bilo vodilo, ki pa ga marsikdo, ki vadi aikido, žal, pozabi. Čeprav v aikidu ni tekmovanj, se namreč nenehno pojavlja tekmovalnost med različnimi šolami. Pravi izziv zame je, kako izboljšati sebe. Dokler pred očmi vidim lastno nepopolnost in se jo trudim kultivirati, tako dolgo vem, da sem na pravi poti. Ko pa začnem razmišljati, kakšen je moj aikido v primerjavi z drugimi, se v mojem umu pojavlja ločenost. To pa ni več pot aikida in ne več budo, pot bojevnika.«
