Lov na leva

V prostranstvu vzhodne Afrike, natančneje na jugu Kenije in severu Tanzanije, živijo Masaji. Ponosni pripadniki nomadskega in pastirskega ljudstva se preživljajo predvsem z govedo- in ovčerejo, ki pa ima za njih globlji pomen. Po njihovem izročilu so jim bogovi ob razdružitvi neba in zemlje zaupali skrb za živino; živali potemtakem niso zgolj njihov glavni vir hrane, temveč tudi vir moči. Bogastvo namreč merijo z glavami v čredi: več ko jih kdo ima, vplivnejši je.

Moški so najprej in predvsem bojevniki, varujejo svoje pleme, živino in pašnike. Sloki in visokorasli bojevniki, odeti v rdeče ogrinjalo, že na daleč izžarevajo pogum in drznost. A pot, ki jo mora prehoditi deček, da postane bojevnik, je dolga, na koncu pa ga čaka morda najtežja preizkušnja, lov na leva. Obred, katerega namen je vliti pogum bojevnikom, je eden izmed poglavitnih življenjskih mejnikov, pomeni posloviti se od sveta otrok in stopiti v svet odraslih. Z njim deček oziroma mladenič postane mož. Je preizkus moči in vzdržljivosti ter dokaz poguma, osebne zrelosti in bojevniških spretnosti. V preteklosti, ko levi niso bili ogroženi, so plemena spodbujala samostojen lov, zdaj pa se ga lotijo v skupini.

Masaji spoštujejo naravo in njene darove ter tako dojemajo tudi lov na kralja živali. Veljajo pravila oziroma določene prepovedi, ki se jih morajo strogo držati, verjamejo namreč, da bi zli duhovi ob neupoštevanju prinesli nesrečo na celo skupnost. Nikoli se ne smejo podati na lov na levinjo, saj verjamejo, da so ženske, tako v človeškem kot živalskem svetu, nosilke življenja. To pravilo ne velja v primeru samoobrambe ali ko branijo svojo čredo. Pri lovu ne smejo uporabljati pasti ali zastrupljenih puščic in leva ne smejo loviti v času suše, ko so vse živali šibke in bolj ranljive. Masaji verjamejo, da mora biti boj človeka z zverjo pošten in brez prevar.

Običajno se v divjino odpravijo v skupini, v kateri je od sedem do deset bojevnikov. Starejši bojevniki ali ilmorijo določijo dan lova. Ta je znan izključno njim, nihče drug v skupnosti ne sme vedeti zanj. Mladim bojevnikom ali ilbarnot ga običajno zamolčijo, saj se bojijo, da bi jih zaradi mladostniške nezrelosti izdali. Če skrivni datum komu kljub temu izleti iz ust, ga kaznujejo s tepežem, prav tako izgubi veljavo in spoštovanje.

Ob zori

Lov se začne ob zori, ko ženske in starejši še spijo. Bojevniki se vsak zase odtihotapijo iz vasi, da jih ne bi ujeli nezaželeni pogledi. Srečajo se na že prej dogovorjenem kraju, denimo pri drevesu ali vznožju hriba. Od tam se družno odpravijo na lov. Nekaj trenutkov pred odhodom starejši bojevniki izberejo, kateri izmed mlajših članov se lahko udeleži lova – biti morajo dovolj zreli, močni in sposobni za boj z levom. Skupina, ki se odpravi na lov, se imenuje ilmeluaja ali neustrašni bojevniki, ki so pripravljeni zreti smrti v oči. Tisti, ki niso bili izbrani, se morajo brez besed vrniti domov. A včasih se zgodi, da kateri težko sprejme zavrnitev in se upre, to pa običajno vodi k telesnemu obračunavanju med starejšimi in mlajšimi bojevniki. Zadnji so po pravilu poraženi, če niso, pa se smejo udeležiti lova.

Leva običajno izsledijo po njegovih stopinjah, iztrebkih ali jastrebih, ki krožijo nad umrlo živaljo, s katero se morebiti hrani. Lov lahko traja več ur. Bojevniki z ropotuljami preganjajo zver, da jo vznemirijo in tako razjezijo, da neha bežati in se hoče spopasti. Druga uspešna metoda, ki jo uporabljajo, je, da ga poskušajo odgnati od svežega ulova oziroma ga zmotijo med hranjenjem. Namen bojevnikov je spraviti leva na odprte ravnice, saj se lahko v gosto poraščenih območjih kaj hitro obrneta vlogi lovca in plena.

Bojevniki, oboroženi s sulico in ščitom, obkrožijo žival. Ta se zaveda svoje usode. V krogu se giblje od bojevnika do bojevnika in poskuša najti tistega, ki izraža največ strahu. Običajno plane ravno na tistega in si s tem poskuša priboriti možnost za beg. Bojevnik, ki je ta gib dolgo vadil, se zažene vanj s sulico skozi prsi, drugi pa ga napadejo z drugih strani. Pogosto se lov ne izide po tem načrtu. Bojevnik lahko zgreši tarčo ali pa se ustraši leva in poskuša zbežati. Posledice so lahko usodne.

Čaščenje lovca

Ko se vrnejo domov z levom, sledi en teden dolgo slavje. Ženske z objemi slavijo bojevnika, ki je prvi zapičil sulico v kraljevsko žival. V znak spoštovanja ta sprejme imporro, okrašeno epoleto, ki jo nosi med različnimi obredi. Uspešen lov celotno skupnost navda z veseljem in hvaležnostjo, lovec ali olmurani lolowuaru pa si s tem dejanjem prisluži neizmerno spoštovanje. Od tovarišev dobi tudi vzdevek, denimo misejieki, kar pomeni Nihče si ne upa z njim igrati, ga vleči za nos. Ko se bojevniki udeležijo slovesnosti v drugih plemenih, s prepevanjem določenih pesmi opozarjajo tamkajšnje vojščake na lovca, da mu tudi oni izkažejo čast.

Masaji ubitega leva ne pojedo, prisvojijo si zgolj grivo, rep in kremplje; griva pripada lovcu, rep pa celotni skupini. Ženske iz grive ustvarijo pokrivalo za glavo, ki postane znak vojščakovih moči in spretnosti. Nosi jo med vojskovanjem z drugimi plemeni z namenom, da nažene strah v kosti nasprotnikov. Še prej mora opraviti obred žrtvovanja, zaklati ovco in z mešanico njenega sala ter zemlje premazati grivo, s čimer naj bi pregnal zlobne duhove.

Levji rep moški raztegnejo in razmehčajo, nato ga ženske okrasijo in vrnejo bojevnikom. Hranijo ga v svojem taboru in častijo, ko pa se njihovi bojevniški dnevi iztečejo, ga v posebnem obredu zavržejo.