Naše dojemanje poteka časa je neločljivo povezano tudi z zaznavanjem prostora. Daleč nazaj, naprej v prihodnost, tukaj in zdaj – zahodni jeziki poznajo več besednih zvez, ki zadevajo čas v povezavi s prostorom. Zahodnjaki čas v prostoru praviloma »vidimo« tako, da se nam zdi, da je preteklost za nami, torej nam za hrbtom, prihodnost se razteza pred nami oziroma našimi očmi, čas pa je ravna črta, ki poteka skozi našo telo.
Nekdaj so menili, da je na takšen način utelešeno razumevanje časa univerzalno, a v resnici je odvisno od kulture, v kateri živimo. Andsko ljudstvo Aymara njegov tok vidi ravno nasprotno od nas: po njihovem čas teče od spredaj nazaj. Preteklost, ki je že znana in videna, po njihovem leži pred nami, neznana in še ne videna prihodnost pa je nam za hrbtom.
Ob vznožju hriba
Ljudstvo Yupno iz Papue Nove Gvineje pa čas dojema kakor nekaj, kar teče navkreber, od spodaj navzgor, in to ne v ravni črti. Pripadniki tega ljudstva, ki jih je pod drobnogled vzel Rafael Núñez s kalifornijske univerze v San Diegu, živijo v vasi Gua v pogorju Finisterre. Do njihovih krajev ni cest, nimajo elektrike, s preostalim civiliziranim svetom imajo silno omejene stike.
Raziskovalec je opazil, da vaščani med govorom o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti vselej spontano ponavljajo značilne kretnje z rokami. Znanstveniki so jih posneli na filmski trak, proučili in odkrili, da je pripadnikom tega ljudstva preteklost vedno ob vznožju hriba, nižje od njih, v smeri ustja bližnje reke, prihodnost pa teče od nje navkreber, k izviru taiste reke. To je vedno držalo, ne glede na to, kam so bili vaščani med izvajanjem kretnje obrnjeni. Če so bili na primer obrnjeni proti dolini in so govorili o prihodnosti, so s kretnjo pokazali nazaj proti strmini navzgor. Če so govorili o prihodnosti in bili obrnjeni proti vrhovom, pa so kazali naprej.
V vrata in stran od njih
Núñez meni, da je razlaga za ta pojav zgodovinska: njihovi predniki so nekoč davno v svoje gorsko domovanje prispeli iz doline, zato ta za njih ponazarja preteklost. Zanimivo je, da ti ljudje, ko so v svojih domovih, vedno kažejo proti vratom, ko govorijo o preteklosti, ne glede na to, v katero smer so ta obrnjena, in stran od njih, kadar beseda teče o prihodnosti. Najbrž zato, domneva raziskovalec, ker so vhodi vedno dvignjeni od tal in je treba iz hiše splezati navzdol.
V samotni skupnosti avstralskih staroselcev Pormpuraaw so reči nemara še bolj zapletene, saj se jim zdi, da čas teče od vzhoda proti zahodu, se pravi da je na vzhodu preteklost. To pomeni, da kadar so obrnjeni proti jugu, menijo, da čas teče od leve proti desni, kadar proti severu, da od desne proti levi. Če gledajo na vzhod, menijo, da čas teče proti njim, če na zahod, pa da stran od njih.
Nismo še obdelali vseh smeri: mandarinska kitajščina, ki velja za uradni jezik te države, pozna izraze, ki čas nizajo na navpičnico – s preteklostjo zgoraj in prihodnostjo spodaj.
