Svet živih obiščejo v obdobju, ko cveti rž, tedaj jih je mogoče opaziti na poljih, ob vodi, na drevesih, v gozdu, na razpotjih in pokopališču. Kdor bi se prekršil zoper njihovo postavo, bi mu uničile posevke ali nad njega priklicale druge nesreče.
Rusalka je ženski lik v mitologiji vzhodnoslovanskih narodov, ki pride na plan v tednu po binkoštih. Po ruskem, beloruskem in ukrajinskem izročilu so to duše nekrščenih otrok in deklet, ki so zapustila ta svet, preden so stopile v zakon, predvsem tistih, ki so že imele snubca, a niso učakale poroke. V rusalke naj bi se spremenila tudi dekleta, ki so izpustila dušo tedaj, ko ta bitja iz nedrij zemlje prihajajo na plan, ali pa otroci, posebno ženskega spola, ki so se utopili.
Pol žena, pol riba
Predstave o tem, kakšne so videti, so zelo različne. Ponekod si jih predstavljajo kot mlada in zala dekleta, povsem gola ali oblečena v lahna, frfotajoča bela oblačila, kot pokojnice v poročni obleki, z vencem in s pajčolanom na glavi. Drugod jih opisujejo kot strašne, grde, kosmate žene z ogromnimi prsmi, ki jih imajo navado vreči čez ramena. Bile so kosmate kot čarovnice, grbaste in stare, črne in kosmate, njihove prsi naj bi bile trde kot kamenje, v rokah pa so držale palico, grebljico ali leseno kuhalnico, ki so jo uporabljali pri pranju perila.
Na jugu Rusije so jim pripisovali tudi nekatere lastnosti nadnaravnih bitij: »Rusalke so oblečene v bela oblačila, so visoke, imajo dolge razpuščene lase, njihovega obraza se ne vidi ali pa so bledih lic ter imajo hladne, suhe roke.« V številnih krajih si jih je ljudska domišljija slikala kot pol žene, pol ribe, pravili so jim faraonke.
Kot že napisano, jih je mogoče opaziti le v tednu rusalk, ko cveti rž. Takrat so jih lahko videli na poljih, ob vodi, na drevesih, v gozdu, na razpotjih ali na pokopališču. Prihajale naj bi v hiše, v katerih so nekoč živele, in sedle za peč ali v kot. Ko se je iztekel čas njihovega obiska na zemlji, so se vrnile v grob, vodo, morje ali na nebo. Najpogosteje so jih videli na drevesih ali ob vodi, ki so po izročilu kraji, kjer se stikata svet živih in svet mrtvih.
Gorje se jim zameriti
Pojav rusalk na zemlji v obdobju cvetenja rži odkriva njihovo povezanost z rastlinjem. Zadrževale so se v cvetoči rži, varovale posevke ter tako zagotavljale dobro letino. Gospodarju, ki krši prepoved dela na polju v tednu rusalk, lahko pomendrajo ali izsušijo žitna polja. Prebivalci Poljesja so govorili, da rusalke nekaterim pomagajo, da jim žito bolje uspeva, drugim pa ga uničijo.
Zaradi teh sposobnosti imajo tudi sloves nevarnih, škodljivih bitij. Ljudem, ki so se jim kakor koli zamerili, namreč prinašajo bolezni, nad posevke ali domačijo prikličejo neurja in nevihte, povzročijo sušo, preobilno deževje, točo in podobno. V tem tednu menda bitja gledajo, kdo ne spoštuje obrednih zahtev in prepovedi. Kršitelje celo zvabijo na brezpotje ali v vodo, jih davijo, žgečkajo do smrti, jim kradejo in uničujejo prejo, sukanec in platno, odnesejo dojenčka, ki ga je žanjica pustila na robu polja, in podobno. Najraje se kopajo ob vodnih izvirih, si češejo dolge lase, spletajo vence, prepevajo in plešejo po žitnih poljih.
Žgečkanje popotnikov
Da bi se izognili srečanju z njimi ali da jim ne bi naredile kaj hudega, so ljudje v tednu rusalk spoštovali številne prepovedi: niso delali na polju in vrtu, niso belili sten, da barva bitjem ne bi škropila v oči, niso predli, šivali in tkali, da se rusalke ne bi zapletle v niti, niso hodili po drva v gozd, da v hišo ne bi nevede pripeljali rusalke, in podobno. Zadnji večer tega tedna so na mizo postavili poslovilno večerjo zanje, na gospodarsko poslopje ali bližnje drevo pa oblačila. Po izročilu naj bi rusalke potem odšle nazaj na oni svet, zato so jih v Poljesju obredno pospremili na pot, obred so imenovali rusalije. Poznali so jih tudi na vzhodu Poljske, v slovaških Karpatih in v vzhodni Bolgariji.
Za pesniško podobo rusalk, ki so jo pogosto uporabljali v romantični poeziji 19. stoletja, so značilne poteze, ki so le delno veljale za njihovo ljudsko podobo: to so skoraj vedno dekleta, ki so se utopila, ali vodne lepotice, ki živijo v kristalnih dvorcih na dnu voda. Ponoči prihajajo na obalo in si razčesavajo dolge zelene lase, mamijo popotnike, poskušajo jih žgečkati ali celo utopiti. Maščujejo se nezvestim ljubimcem, zaradi katerih so se utopile, iščejo ljubezen zemljana in mu obljubljajo brezmejno bogastvo.
