Kakor druga ljudstva po vsem svetu imajo tudi afriška obilo pripovedk, v katere so vtkane modrosti o naravi in življenju, ki so se ustno prenašale iz roda v rod. Čeprav se zgodbe največkrat pletejo o živalih, je v njih mogoče najti nasvete ljudem, kako naj živijo in po katerih moralnih načelih naj se ravnajo, ko sprejemajo odločitve, da jih pozneje ne bi obžalovali. Iz zakladnice pripovedi vnovič predstavljamo dve, tokrat iz Nigerije.
Lovec in
njegovi dolgovi
Pred mnogo leti je živel lovec Effiong, ki je dobro služil s plenjenjem živali. Vsi od blizu in daleč so vedeli zanj, kajti imel je navado, da je zaslužek pognal za hrano in pijačo. Ko so mu cekini pošli, se je znova odpravil na lov, toda sčasoma ga je lovska sreča zapustila. Čeprav je lovil noč in dan, ni ujel niti ene same živali.
Nekega dne, ko mu je že trda predla, bil je lačen in žejen, je šel k prijatelju Okuni in ga prosil, naj mu posodi dvesto cekinov. Okuna je privolil, ko mu je lovec obljubil, da mu dolg vrne čez nekaj dni, in sicer naj pride prijatelj po denar kar do njegove koče, s seboj pa naj ima nabito puško. Že prej se je Effiong na svojih lovskih pohodih spoprijateljil z leopardom in gepardom, na kmetiji, na kateri je živel, pa s kozlom in petelinom. Lovec je vedel, da Okuni ne bo mogel povrniti dolga, zato se je domislil, kako bi se ognil plačilu.
Najprej je šel do leoparda in si tudi od njega izposodil dvesto cekinov
Obljubil mu je, da mu bo dolg poplačal tistega dne, ko naj bi ga vrnil tudi prijatelju Okuni. Če pa leopardu slučajno ne bo mogel vrniti dolga, je dejal Effiong, lahko ubije in poje vse, kar bo našel v lovčevi koči. Nato je šel lovec še k svojemu prijatelju kozlu in si tudi od njega pod enakimi pogoji izposodil dvesto cekinov. Šel je še do geparda in petelina, in tudi od njiju je dobil po dvesto cekinov posojila, vsakemu pa dejal, da lahko, če ga tedaj, ko bosta prišla izterjat dolg, ne bo doma, ubijeta oziroma pojesta vse, kar bosta našla v koči.
Ko je napočil dan, na katerega naj bi lovec poplačal dolgove, je Effiong po tleh svoje koče nasul koruzo, nato pa se skril v grmovje pred kočo. Že zarana, kmalu zatem, ko je odpel jutranjo budnico, se je petelin spomnil, kaj mu je obljubil lovec. Šel je v njegovo kočo, a njega ni bilo doma. Ker je po tleh videl posuto koruzo, lovca pa ni bilo, je začel zobati zrna. Kmalu je v kočo po svoje cekine prišel gepard. Ker lovca ni našel doma, videl pa je petelina, ki je mirno zobal, je petelina napadel in ga začel žreti prav v trenutku, ko je k lovcu po svoj denar prišel kozel. Ta je bil hudo besen, ko je videl, da Effionga ni, zato je ves svoj srd znesel nad gepardom, ta pa je bil tako zaposlen z malicanjem petelina, da kozla še opazil ni. Kozel je geparda nabodel na svoje roge. Mačka je prestrašena zagrabila preostanek petelina in z njim v gobcu zbežala v gozd, a tam poginila, saj je bila rana, ki ji jo je zadal kozel, prehuda. Kozel, še vedno besen, ker ni bilo ne duha ne sluha o lovcu, še manj pa o denarju, ki naj bi mu ga ta vrnil, je blejajoč odšel na plan in začel muliti listje z grmovja pred kočo. Hrup je pritegnil leoparda, ki se je bližal koči, računajoč, da mu bo lovec vrnil cekine. Namesto lovca je na dvorišču opazil kozla, ta pa zveri ni opazil, saj je jedel liste. Leopard ni veliko okleval, zagrabil je kozla za vrat, da je izpustil dušo, preden je njegovo telo plosko padlo na tla. Leopard je tako hlastno žrl kozla, da ni opazil Okuna, ki se je bližal lovčevi koči, hoteč izterjati svoj dolg. Ko je Okuna slišal pokati kosti – leopard je obedoval kozla –, se je bivališču približal zelo previdno. Ko je opazil leoparda, tudi on je bil lovec, ni dvakrat premislil, kaj mu je narediti, ampak je takoj pomeril ter ga ustrelil naravnost v srce. Zver je omahnila na tla. In tako so bili pogubljeni že štirje lovčevi upniki, najprej petelin, nato gepard pa kozel in naposled leopard. Effiong si je v skrivališču mel roke, zlahka je prišel do 800 cekinov, a še mu ni bilo dovolj.
Ko je slišal pok puške, je stekel iz skrivališča na dvorišče, kjer se je njegov prijatelj Okuna sklanjal nad leopardovim truplom. Effiong je začel glasno grajati prijatelja, češ zakaj si pobil mojega prijatelja leoparda. Bil je neutolažljiv, Okuni je zagrozil, da bo o vsem poročal kralju, ki naj razsodi o zadevi. Okuna se je ustrašil in prosil Effionga, naj nesrečnega naključja nikar ne nosi na nos kralju, kajti ta ga utegne hudo kaznovati, čeprav ni hotel nič hudega, zgodila se je pač nesreča. Ko lovec ni in ni hotel slišati o tem, naj ne gre h kralju, je Okuna naposled dejal: »Če boš pozabil na nesrečo in je nikoli več ne boš omenil, bom jaz pozabil na dvesto cekinov, ki naj bi mi jih vrnil.« Čeprav je hotel lovec prav tak dogovor, ni takoj popustil, Okuna ga je moral še nekaj časa pregovarjati, dokler se ni lovec strinjal. Obljubil mu je, da lahko gre in na vse skupaj pozabi, on pa bo zakril vse sledi, zakopal bo leopardovo truplo. Toda lovec niti tega dogovora ni spoštoval, namesto da bi leoparda zagrebel, je truplo zvlekel v svojo kožo in ga odrl. Kožo je razprostrl in pustil sušiti na soncu, leopardovo meso pa je pojedel. Ko se je leopardova koža ravno prav posušila, jo je lovec zvil in jo za lep kupček denarja prodal na tržnici.
In nauk te zgodbe? Pazi, komu zaupaš. Nikoli ne posodi denarja človeku, ki ne živi častno, kajti ne le da dolga ne bo poravnal, temveč te bo poskušal zlepa ali zgrda opehariti, celo pogubiti. Ne računaj, da bo stvarnik nečastnega spravil s poti, ne bo ga, pustil ga bo živeti, da bi ljudi poučil, naj se ne pustijo speljati na limanice.
Zakaj netopir leti ponoči
Netopir Emiong je od jutra do večera lovil mušice, in vendar je bil kar naprej lačen. Medtem ko je lovil, je večkrat opazoval podgano Ojuta, kako zlahka vsepovsod najde kaj za pod zob. Emiong je bil iz dneva bolj zavisten, bil je prepričan, da ni pravično, da se mora on za živež namučiti, glodavec pa sploh ne, in vendar je kar naprej sit. Odločil se je, da ga spravi s poti, kajti potem mu ne bo več treba leteti za mušicami, ampak bo živež lahko iskal pri tleh kot Ojut in bo lažje živel.
Spoprijateljil se je z Ojutom in ga povabil k sebi na juho. Ta mu je silno teknila in je pobaral gostitelja, kako jo je pripravil. Netopir mu je pojasnil: »Ko pristavim za juho, sam sebe nekaj časa kuham v vodi. Ker je moje meso sladko, je takšna tudi juha.« Po teh besedah je ponudil Ojutu, da mu pokaže, kako se to stori. Pristavil je vodo, počakal, da je zavrela, nato pa dejal, da bo za trenutek skočil v lonec pa spet iz njega, toliko, da se krop navzame okusa njegovega mesa. Medtem ko Ojut ni bil pozoren, je lonec hitro zamenjal, tako da je v resnici skočil v hladno vodo, ne krop, nato pa spet iz nje, glodavcu pa je ponudil vnaprej pripravljeno juho. Ta je Ojutu močno teknila.
Ojut je ves vznemirjen hitel domov, da ženi pove, kako bosta po netopirjevem receptu pripravila juho. Naročil ji je, naj pristavi lonec z vodo. Ko je voda zavrela, je Ojut skočil v lonec, a iz njega ni več mogel, čeprav mu je žena takoj pomagala, ter kmalu izdihnil. Ko je žena videla, kaj se je zgodilo, je o vsem takoj poročala kralju. Ta je velel uloviti netopirja in ga pripeljati predenj, da ga kaznuje.
Netopirju pa je prišlo na ušesa, da ga hoče kralj kaznovati, zato jo je urno popihal in se zatekel v jamo. Živeč v stalnem strahu, da ga bodo ujeli in kaznovali, si čez dan ni upal iz nje pomoliti niti nosu, na plan je prišel le ponoči. In ker so ga vse živali lovile, si ni upal hoditi po tleh in iskati kaj za pod zob, kakor je nekdaj videl glodavca, ampak je letel, le da je še težje našel mušice, s katerimi se je hranil. Odtistihmal so vsi netopirji kaznovani za pohlep svojega prednika: čez dan so v jamah, na plan si upajo priti le ponoči, tedaj letajo naokoli in lovijo mušice ter živijo v stalnem pomanjkanju, saj jim je stvarnik zaradi pohlepa in zlobe vzel vid.