Smrt je eden izmed poglavitnih likov bajeslovne podobe sveta. Je nasprotje življenja, trenutek človekovega prehoda iz tega na oni svet, meja med njima in hkrati srž onega sveta. Nihče ji ne ubeži, kdaj bo izpustil dušo, določa usoda, toda človeku ni dano vedeti, kdaj in kako. Vseeno so ljudje od nekdaj poskušali iz različnih znamenj razbrati, kdaj bo prišla njihova poslednja ura. Najavljale naj bi jo sanje o izpadlem zobu, belih oblačilih, belem konju, hiši brez oken, jajcu in srečanju z mrtvimi sorodniki. Da je blizu, naj bi dali slutiti redki pojavi, na primer, če domači pes dolgo zavija, kokoš poje kot petelin, se ptica zaletava v okno, krt naredi krtino pod hišo, če se oglaša kukavica, zidovi ali tla hiše škripljejo ali zvezde padajo z neba.
Ko človek izpušča dušo, ponjo pride smrt, bog, nadangel Mihael, svetniki in druga bitja. Po vzhodnoslovanski veri se ob zadnjem izdihu angel in hudič bojujeta za njegovo dušo – kdor zmaga, jo odnese. Večinoma so verjeli, da pravični lažje umrejo, grešniki in čarovniki pa umirajo v mukah, posebno zadnji lahko odidejo šele, ko komu predajo svoje znanje in veščine.
Obredi tik pred
Ob koncu, ko se duša loči od telesa, naj bi po ljudskem izročilu opravili posebne obrede, kajti sicer se duša ne bo mogla posloviti od tega sveta in vstopiti na onega, ampak bo večno tavala med njima. Umirajoči se je moral pri zavesti posloviti od bližnjih in se spovedati grehov. Ob njem so prižgali svečo in tako njegovo dušo varovali pred zlimi bitji. Ponekod so mu jo dali v roko – jo postavili k njegovemu zglavju ali v posodo z žitom ali moko, a ne katero koli, ampak blagoslovljeno na veliki četrtek ali praznik gospodovega oznanjenja.
Ob smrtni postelji se ne joka
Ob smrtni postelji se ni smelo jokati in tožiti, sicer duša rajnkega ne bi našla poti na drugi svet. Če se je umirajoči komu hudo zameril, mu niso omogočili, da bi se na smrtni postelji pokesal, niti mu niso prižgali sveče. Tako so ga obsodili, da bo njegova duša večno tavala v temi, ali pa celo, da bo postal vampir.
Umirajoči se je menda lažje poslovil od tega sveta, če so ob njem opravili čarne obrede – položili so ga na sveženj slame, položene na tla ob vratih ali za pečjo, prenesli so ga v sušilnico žita, obrnili so ga tako, da je imel noge pri vzglavju, vzeli so mu blazino izpod glave, saj naj bi mu kurje perje v njem ne pustilo umreti, pod blazino so mu dali žitno slamo ali fižolovino, snop slame s strehe, metlo, svitek neoprane preje ali platna. Pokrili so ga z belo ali črno ruto, velikonočnim prtom ali svatovskim oblačilom. Da bi laže izpustil dušo, so mu odpeli gumbe na oblačilih, odprli okna, vrata, omare, sneli vratca s peči.
Ko človek umre, pade zvezda z neba
Kadar so čarovniki, vrači ali grešniki zelo težko umirali, so naredili luknjo v strop ali zid, zabadali vile ali kol v strop, zvonili, polivali ali škropili umirajočega in mu dajali piti sveto vodo, ki so jo prinesli molče, deževnico s strehe ali iz kolesnic na poti. Uporabljali so tudi vodo iz zvona, s kamnitega križa ali svete podobe. Piti so mu dali zvarek iz trav ali iz zelenja s poročnega venca, ga pokadili s timijanom, travami ali dimom tlečega sukanca. Z njim so čim manj govorili.
Verovali so tudi, da takrat, ko umre človek, ugasne ali pade zvezda z neba. Smrt so razumeli kot drugo rojstvo, zato je bil obred, ki jo je spremljal, v marsičem podoben obredu ob rojstvu.
Da ne bi še kdo umrl
Pogrebni obred (kopanje, oblačenje, splakovanje, pokop, žalovanje) ni bil namenjen le lažjemu prehodu duše iz življenja v smrt (odpiranje vrat in oken, prelivanje vode), ampak naj bi tudi obvaroval žive pred posledicami dotika s smrtjo (zapiranje oči pokojnika, pokrivanje ogledal, nočno bdenje ob umrlem). Če ne bi naredili vsega, kot je treba, bi se pokojnik lahko spremenil v vampirja ali pa bi v kratkem še kdo pri hiši ali na vasi umrl.
Pred pogrebom sadili buče
Kljub nevarnosti je bil trenutek smrti primeren za nekatera hišna opravila. Tako so v Poljesju pred pogrebom posadili buče ali drugo zelenjavo, ki naj bi zaradi tega bogato obrodila. Predmetom, ki so jih uporabljali v pogrebnem obredu (ruti, s katero so prevezali pokojnikov obraz, vrvici, s katero so mu privezali noge, igli, s katero so sešili odejo in blazine ali platno, s katerim so spustili krsto v grob), so pogosto pripisali čarne in zdravilne moči.
Poosebljena smrt v podobi grde babe je pogosto junakinja ljudskih pripovedk in bajk. V prazničnih obredih je smrt maskirani lik pa tudi strašilo, ki ga uničijo v obredu pokopavanja pusta ali morene.